Če slovenska družba ne bo postala pravičnejša, potem kmalu ne bo več resnično naša skupna. V pretirano nepravični družbi se namreč njeni člani ne počutijo varne, sprejete in spoštovane. Te in še nekatere druge dobrine pa so nujna predpostavka človeškega sobivanja.
Če se v družbi ne počutiš varnega, ker ne zaupaš svojim voditeljem, učiteljem in deklariranim varuhom, tj. vladi, policiji, sodstvu, učiteljem, zdravnikom, duhovnikom itd., potem to ni več tvoja družba. V njej bivaš le še fizično, odsotno, kajti tvoj duh uhaja drugam, kjer išče svoj novi duhovni in telesni bivanjski prostor. Če se v družbi ne počutiš sprejetega, ker ti člani družbenih elit vseskozi praktično dokazujejo, da kot posameznik, navkljub vsem deklariranim človekovim pravicam in sladkim besedam voditeljev, v resnici nisi nič drugega kot koristni potrošnik, molzna krava ali sodobni suženj, potem tej družbi nisi niti pripravljen niti sposoben nameniti vseh svojih ustvarjalnih, delovnih in drugih potencialov. Vse to in še marsikaj drugega hkrati tudi pomeni, da te takšna družba kot posameznika ne spoštuje. Navidezno te za hip spoštuje le takrat, kadar si ji koristen, ko se zanjo morebiti nesebično razdajaš ali za njeno splošno dobrobit marsikaj potrpiš. Toda kmalu ugotoviš, da je vse skupaj Potemkinova vas, lažna fasada, za katero se pravzaprav skriva prezir do t.i. povprečnega ali majhnega človeka.
V takšni družbi lahko obstaneš le, če najdeš razumevanje in pomoč v ožjih krogih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali znancev. Toda dolgoročno tudi to ni več tisto pravo, kajti večina teh ljudi se prav tako čuti odrinjene, opeharjene ali prezrte s strani svojih voditeljev, zato jih pogosto prav tako preveva malodušje. Če torej voditelji države in njenih pomembnih družbenih sistemov, kot so denimo gospodarstvo, šolstvo, kultura in religija, zatajijo v svojem temeljnem poklicnem poslanstvu, to prej ali slej povzroči splošno družbeno apatijo. Ta se sicer meša z jezo in besom, vendar vse do kritične prelomne točke ne ogroža obstoja družbenih elit in nosilcev oblasti, saj ljudje v takšni družbeni sivini najpogosteje svojih agresivnih občutij ne uperijo neposredno zoper krivce, pač pa zoper tiste, ki se jih ne bojijo, ali zoper same sebe. Če pa oblast preseže vsako razumno mero objestnosti in neposluha za ljudstvo, se le-to odpravi na ulice. Takrat je za marsikaj že prepozno, kajti zaupanje je že bolj ali manj zapravljeno. Če se oblast na širši ljudski protest odzove z novo aroganco ali nesposobnostjo, se lahko stanje v državi hudo destabilizira ali celo poruši.
Čeprav se morebiti našim politikom zdi, da je kaj takega mogoče le v kakih zelo oddaljenih državah, se lahko tudi naš sistem že relativno kmalu temeljiteje zamaje. Manjši in srednji »predpotresni sunki« tresejo našo deželico že kar nekaj let, tako da je treba zdaj res napeti vse moči in sposobnosti, da se izognemo večjemu ali celo katastrofalnemu družbenemu potresu. Tega pa nikakor ne bo mogoče storiti brez zagotovitve pravičnejše družbe.
Kot sem nedavno zapisal, je slovenski človek kljub temu, da ga je sodobni materializem že dodobra pomehkužil, še vedno pripravljen znatno zategniti svoj pas, če vidi to kot svoj nujni prispevek k dolgoročnemu izboljšanju gospodarskih in socialnih razmer v državi. Toda če oblast »reformno« znižuje življenjski standard velikega števila navadnih delavcev, malih obrtnikov, upokojencev ipd., hkrati pa ne stori skoraj ničesar, da bi preprečila in kaznovala protipravno ali skrajno neetično bogatenje tajkunov in svoje lastno nesmotrno zapravljanje velikanskih vsot denarja, potem je to v nebo vpijoča krivica oziroma velika nepravičnost.
Če oblast za vsak evro strogo nadzira in sankcionira svoje »male« državljane, sama pa dnevno po nepotrebnem troši milijone davkoplačevalskega denarja, potem je ta nepravičnost že nevzdržna. In ko nenazadnje podobne procese spremljamo še v gospodarstvu, ko se vrhovi (nadzorni sveti, uprave) mnogih podjetij zedinijo v tem, da je treba predvsem napolniti svoje žepe in morebiti še žepe kakega politika ali drugih pomočnikov, četudi to pomeni propad podjetij in delavcev ter posledično škodo za državo in družbo, potem je jasno, da smo v naši družbi presegli že vsako mero nepravičnosti. Pri tem ni največji problem, da taka družba ne more biti gospodarsko in socialno uspešna, pač pa je najhujši problem, da v taki družbi noben vsaj povprečno pošten in pravičen človek ne želi več živeti. Take družbe in države se sramuje, ali je vsaj ne ceni, in v njej ne vidi svoje perspektive. Močno nepravična družba je zato na dolgi rok obsojena na moralni propad, temu pa vedno sledi – gre le za vprašanje časa – tudi splošni družbeni kolaps.
Ali si to res želimo? Ali moramo Slovenci zdaj, ko smo končno zaživeli v lastni državi in se mednarodno uveljavili, res sami sebi zadati smrtni udarec? Ali se bomo morali v prihodnje res (ponovno) prodati in podrediti sposobnejšemu tujcu? Podali smo se v nevarna razmerja (izraz prevzemam po slavnem istoimenskem romanu, v katerem dekadentna protagonista kot peklenski stroj manipulirata z ljudmi in jih uničujeta, dokler ta njun vrtinec zla ne pokonča tudi njiju sama), ki nas utegnejo drago stati.
Pravičnost je v družbeni sferi ideal, ki ga nikoli ni mogoče dokončno doseči ali uresničiti. V družbi se pravičnost kaže le kot relativna in subjektivna. Toda to ne pomeni, da ljudje v vsakem času in okolju vsaj pretežno ne zaznavamo nekih temeljnih vidikov pravičnosti. V skoraj vsakem od nas je dovolj občutka za pravičnost, da lahko vsaj na podoben način ocenimo, kdaj kdo ravna nepravično (zgoraj sem ilustrativno navedel nekaj takih očitnih nepravičnosti). Predvsem pa državljani pravičnost upravičeno pričakujejo v sferi prava. Če sta že politika in gospodarstvo lahko pokvarljivi robi, to v demokratični in pravni državi nikakor ne sme veljati za pravo. Če politik ali direktor krade, žali ali goljufa, pričakujemo, da bo prej ali slej zapadel roki pravice. Seveda bodo izjeme, kajti nobena družba ni popolna. Toda v Sloveniji so takšne izjeme že skorajda pravilo. Prva misel, ki se nam danes porodi ob kaki veliki kriminalni oziroma korupcijski aferi je, da se tistim »ta glavnim«, »pri vrhu«, ne bo tako ali tako nič hudega zgodilo. Če pa se slučajno zgodi, da je kdo izmed takšnih obsojen za kaznivo dejanje korupcije, bo zagotovo kmalu pomiloščen, saj se vsi tisti »tam zgoraj«, ki bi morali z njim deliti celico, počutijo preveč nelagodno, da bi ga pustili, da do konca odsluži kazen. Da o vrstah in naravi izrečenih sankcij niti ne govorim.
Seveda ne gre zgolj za neko našo slovensko posebnost, kajti podobne reči se dogajajo tudi drugod po svetu. Toda to ne spremeni dejstva, da je to pot v propad. Družba lahko relativno dobro prenaša določeno mero nepravičnosti, ne more pa dolgoročno obstati, če ta mera prekorači vse razumne okvire. V resnici je sicer vsaka nepravičnost v kozmični dimenziji vedno pravična, saj gre dejansko le za smiselno ustrezno reakcijo ne neko predhodno dejanje ali dogodek. Toda to spoznanje nas ne sme pasivizirati v smeri zagotavljanja pravičnosti v družbeni sferi, kajti prevelika nepravičnost prej ali slej pritegne na družbo radikalno šok terapijo, ki se ji je na vsak način smiselno izogniti. Če se ji ne znamo ali nočemo, nas lakota, epidemija ali vojna na skrajni način ozavestijo o naših predhodnih napakah, tj. o prizadejanih (naj)hujših krivicah.
Čeprav je treba k pravičnosti težiti na vseh vrednotno pogojenih področjih življenja (morala, politika, pravo, religija itd.), pa je domovinska pravica pravičnosti v osrčju prava. Bistvo pravne države je ravno v tem, da urejanje družbenih razmerij in razreševanje konfliktov, kljub visoki stopnji formalizma in zagotavljanju pravne varnosti (predvidljivosti in zanesljivosti prava), nikoli ne pade pod neko družbeno splošno zahtevano mero pravičnosti. Pravosodje in druge sfere pravnega delovanja so zato ključnega pomena za postopen preboj iz vrednotne in splošne družbene krize. Ko bodo ljudje v bistveno večji meri zaupali pravosodju in z njim povezanim institucijam, bo s tem narejen ključen korak v uspešnejšo in prijaznejšo družbo. Zgolj ta korak seveda še ne bo zadostoval, toda brez bistveno povečanega zaupanja v inšpektorje, policiste, državne tožilce in sodnike, enostavno ne bo šlo. Za to zaupanje pa so vsi navedeni odgovorni predvsem subjektivno. Emancipirati in dokazati se morajo sami. Dokler bodo čakali na čarobno pomoč »od zunaj« se bodo le še bolj pogrezali v lažno samozadovoljstvo ali samopomilovanje. Od njih sicer ne moremo pričakovati, da nas bodo pomagali popeljati v pravično družbo, vsekakor pa lahko in moramo zahtevati, da nas popeljejo v družbo, ki bo pravičnejša od sedanje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
