S pričujočim razmišljanjem ne težim k nobenemu zavezujočemu predlogu ali sklepu. Želim le spomniti na nekaj misli, ki bi zaslužile več resne in osredotočene pozornosti pravnih protagonistov. Nenazadnje se tudi slovensko pravo vedno bolj duši v množici besed in povedi, ki so kljub znanim načelom o javnosti, splošnosti, razumljivosti in nenazadnje transparentnosti prava v resnici namenjene zgolj peščici posvečenim oseb, neredko celo kar tistim, ki so jih proizvedli in nekaterim njihovim poklicnim kolegom.
Vprašajmo se, koliko ljudi v celoti prebere ta ali oni zakon, pravilnik ali statut, ter koliko jih v celoti prebere kakšno sodbo ustavnega, vrhovnega ali katerega drugega sodišča. Vprašajmo se tudi, koliko ljudi v celoti prebere znanstvene ali strokovne knjige ali članke, ki obravnavajo pomembnejša in aktualna pravna vprašanja. Gre seveda za retorična vprašanja. Toda ob tem je zanimivo, da se količina pravnih besedil še nadalje neizmerno povečuje, četudi se vedno bolj zavedamo, da so v njih vloženi čas, trud in energija pogosto večji od koristi ali dobrega, ki ju takšna besedila – če so sploh dovolj kakovostna – prinašajo ljudem oziroma strokovni ali laični javnosti. Če pri tem upoštevamo, da je precej pravnih ali s pravom povezanih besedil tudi premalo kakovostnih, potem je toliko bolj na mestu opozorilo, da nas vsako pretiravanje s pisanjem in govorjenjem le brezplodno izčrpava.
V akademski sferi smo ne le pravniki, pač pa tudi mnogi drugi izobraženci že zdavnaj podlegli plehki in ne-umni ideologiji, po kateri se naša kakovost meri pretežno po številu in kakovosti objavljenih besedil. To preračunavamo v nekakšne točke znanstvene uspešnosti, ki jih prinašajo objave v uveljavljenih revijah ipd. Če takšne ne-umnosti prihajajo z zahoda ali s severa, npr. s kakšne mednarodno uveljavljene univerze, potem se jim seveda kmalu priklonimo in uklonimo, čeprav globoko v sebi vemo, da izrazita prevlada takšnega merila v mnogih primerih ni ustrezna. Fascinirajo nas tudi ne-umnosti, kot je denimo geslo: »Publish or perish«, in nato pišemo in pišemo in pišemo tudi, če nimamo povedati kaj zares novega, koristnega ali pomembnega, s čimer napihujemo svoj ego. S tem nikakor ne mislim reči, da omenjena merila nimajo tudi svojega spodbujevalnega smisla in ocenjevalne vrednosti, toda ko jih prenapnemo preko prave mere, tako kot to praviloma počnemo, postanejo škodljiva.
Prave mere seveda pogosto ne poznajo tudi pravodajalci oziroma politiki, pravniki, uradniki in drugi, ki v okviru izvršilne in zakonodajne veje oblasti, ali pa v organih lokalne samouprave in v kakih organizacijah in združenjih, pripravljajo in sprejemajo zakone, pravilnike, statute ter druge splošne pravne akte. Tudi tu se pogosto izrazito pretirava s pisanjem novih in novih predpisov, s čimer se pogosto tudi povsem zavestno prikrivajo pravi razlogi za neučinkovitost ali zlorabe prava – pogosto so namreč obstoječi predpisi že povsem primerni za ustrezno delovanje pravne države, le da ni prave volje, da bi se jih izvajalo.
Prave mere pogosto tudi ni v sodni veji oblasti, kjer bi lahko sodniki večkrat tudi s krajšimi in boljšimi (bolj konciznimi) obrazložitvami sodb uspešno zaključevali svoja sojenja, tako pridobljeni čas pa bi s pridom uporabili za rešitev večjega števila zadev in za svoje dodatno izobraževanje. Seveda ne gre zanemariti dejstva, da so danes vse veje oblasti na pravnem področju soočene z zelo kompleksnimi situacijami in primeri, pri čemer se vse skupaj že dolgo odraža tudi v kompleksni pravni ureditvi. Toda to ne sme biti izgovor za izogibanje možnostim razumnih in koristnih poenostavitev. Računalniki, internet, druge moderne tehnologije, »copy-paste« tehnika in še marsikaj danes omogočajo sodniku ali sodišču, da relativno hitro zbira najrazličnejše podatke ter lažje kot kdajkoli prej sestavi obsežno obrazložitev svoje odločbe. Toda bolj ko je odločba obsežna, manj je pregledna in večja je verjetnost, da odpira nova in nova nadaljnja vprašanja, kajti ni ga (pravnega) argumenta, ki mu ne bi mogli (stranke, odvetniki, stranke, mediji ali kdorkoli drug) zoperstaviti nasprotnega ali drugačnega argumenta.
Naj poudarim, da nikakor ne pozivam k pretiranemu ali nerazumnemu skrajševanju sodnih odločb. Menim le, da lahko vsak sodnik ali sodišče s poglobljenim razmislekom ugotovi, kje lahko več ali vsaj dovolj pove tudi z manj besedami. Lep dokaz za razmislek v tej smeri ponujajo občasna sporočila nekaterih sodišč za javnost, v katerih je strnjeno, vendar dovolj razumljivo povzeto jedro kake sodne odločitve in njene utemeljitve.
Manj besed torej. Tudi v pravu. Ne vedno in ne povsod. Vendar vedno in povsod, kjer je to mogoče, ne da bi s tem bistveno okrnili vsebino pravnega sporočila. Preobloženost z besedami odbija in pogosto zamegljuje bistvo. Z besedami tako ali tako nikoli ne uspemo dovolj točno povedati tistega, kar želimo izraziti. Na to nas vedno znova opozori bralec ali poslušalec, ki naše besede razume drugače, kot smo želeli (podobno kot vsakdo po svoje dojema umetniško sliko). Ko nato dodatno pojasnimo, »kaj smo želeli povedati«, se vedno znova spet najde nekdo, ki izpodbija ali postavlja pod vprašaj to naše pojasnilo. In tako naprej, v neskončnost – asimptotično. Takšna je pač narava človeškega razuma. Zato moramo na neki točki obmolkniti. Od tu naprej je vse odvisno od dobronamernosti in vživetosti bralca ali poslušalca. Če takšne dobronamernosti ni, sprejme v sporu o neki vsebini v pravni državi končno odločitev pravna oblast, v nepravni državi pa o tem odloči sila močnejšega.
Vsakdo od nas se kdaj zaloti, da govori preveč, da uporablja preveč povedi in besed in s tem ubija duha sporočila, ki ga je želel posredovati drugim. Včasih nas nekdo, ki nam avtoritativno zapove, da moramo nujno skrajšati nek svoj članek, reši pred premnogimi besedami. Ko se lotimo skrajševanja, smo sprva nejevoljni, morda celo malce jezni ali obupani, saj se nam zdi, da je to (pri)sila nad našo ustvarjalnostjo in poseg v našo avtorsko pravico. Toda ko besedilo dokončno skrajšamo, pogosto ugotovimo, da naše temeljno sporočilo ni utrpelo škode ter da je sedaj, ko je bolj strnjeno, celo boljše.
Na tem mestu ni mogoče predstaviti različnih načinov, kako skrajšati takšna ali drugačna pravna ali kaka druga besedila, oziroma kako z manj besedami povedati isto ali več o neki pravni ali drugi vsebini. To niti ni potrebno, kajti vsakdo, ki se spozna na svoje področje, zna sam najti pot do tega. Seveda se »prava mera besed« izmika neki dokonči objektivni opredelitvi, zato je odločitev vsakega posameznika o tem, kako obsežno bo neko (pravno) vsebino artikuliral, subjektivna. Toda s tem ni nič narobe vse dotlej, dokler si posameznik iskreno prizadeva najti to pravo mero in je pri tem odprt za konstruktivne nasvete in nauke. Vsekakor nas čas, v katerem živimo, spodbuja k sprotnemu in koordiniranemu iskanju take prave mere, kajti v nasprotnem primeru se bomo morali na neki točki razvoja zaradi preobilice informacij in argumentacij s tem izzivom soočiti na mnogo bolj radikalen in boleč način.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
