Bom začel kar neposredno: družbena (kolektivna) samopodoba Slovencev je v marsičem zmotna. To nam preprečuje, da bi se iskreno soočili z resnico o nas samih. Po eni strani si zavestno in nezavedno pripisujemo boljše lastnosti, kot jih imamo, ter večjo družbeno in državno težo, kot jo realno lahko dosežemo. To nas vodi včasih v samozadovoljstvo in se zato v določenih smereh ne trudimo dovolj izboljšati, glede nekaterih stvari pa smo z iluzorično visoke pozicije, na katero se postavljamo, vedno znova razočarani, »presenečeni«, jezni ipd. Po drugi strani pa pogosto pretiravamo tudi v drugo smer, kadar z bolečino in svetoboljem zremo v svojo polpreteklo ali daljno zgodovino ali kadar zgolj kritizersko obravnavamo politike, javne uslužbence, kapitaliste in vse ostale, ki jim v preveliki meri pripisujemo »krivdo« za vse, kar nas moti.
Slovenci smo kot narod in družba doslej dosegli veliko pozitivnega, zato kljub zgornjemu kritičnemu opozorilu nimamo pravega razloga za kolektivno samopomilovanje. Povedano drugače: v lastnih rokah imamo dovolj človeškega in drugega potenciala, da (p)ostanemo spodobna demokratična, razvojno usmerjena, strpna in kulturna družba. Seveda pa tega potenciala ne moremo v večji meri izkoristiti vse dotlej, dokler se ne bomo iskreno soočili s svojimi slabostmi, si jih priznali in jih začeli skupno presegati.
Ko me je marca 2018 – takrat sem še opravljal funkcijo premiera – novinar Dela Janez Markeš v intervjuju vprašal zakaj v Sloveniji zaradi slabih praks, denimo v zdravstvu, ne uvedemo skandinavskega modela, sem ga – vsaj takšen je bil moj vtis – kar precej presenetil, ko sem ga vprašal nazaj, ali misli, da imamo Slovenci skandinavsko mentaliteto. Skupaj z Alijem Žerdinom, ki je tudi sodeloval v razgovoru, smo nato soglašali, da je pač nimamo. Četudi bi nam morda lahko skandinavski model zakonodaje na določenih področjih koristil, ob slovenski mentaliteti noben takšen model ne bi resnično zaživel na »skandinavski način«. Tu trčimo na eno ključnih vprašanj normativnega (predvsem pravnega) urejanja. Kaj ima za družbo odločilnejši pomen: človek ali (pravni) sistem?
Preselimo se malce v svetovno areno. Podobne težave kot jih imamo s seboj Slovenci imajo tudi drugi narodi in države, seveda ponekod hujše, drugod milejše. Na ravni vedno bolj povezane svetovne družbe se zaradi sinergije vse dobro in slabo stopnjuje. Marsikatere težave so že zdavnaj postale tudi globalne (podnebne spremembe, onesnaževanje okolja, omejenost energetskih virov, terorizem, migracije itd.) in jih nobena država, tudi še tako velika, ne more več reševati sama. Tema te kolumne je zato v resnici širše civilizacijsko vprašanje, o čemer bom spregovoril v nadaljevanju. Tu želim obuditi spomin na govor generalnega sekretarja Skupščine Združenih narodov Antonija Guterresa, ki sem ga imel septembra 2017 priliko neposredno poslušati ob pričetku svečane večerje voditeljev držav na sedežu OZN v New Yorku. Guterres je v luči perečih svetovnih problemov dejal, da je kot mlad strokovnjak in politik verjel predvsem v to, da lahko sprememba sistema oziroma institucionalne strukture spreminja svet na bolje. Sčasoma, z izkušnjami, pa je ugotovil, da svet v resnici spreminjamo predvsem ljudje, zato je izpostavil velik pomen voditeljev, ki dajejo zgled in usmerjajo ljudi k pozitivnim vrednotam in praksam.
Če se v luči te Guterresove izkušnje vrnemo k vprašanju »človek ali (pravni) sistem«, moramo na načelni ravni reči, da je seveda pomembno oboje. Toda sistem ustvarja in vsakodnevno oživlja človek, tako da gre v smislu poudarka vsekakor pritrditi Guterresu. To lahko potrdim tudi na podlagi lastnih izkušenj. Politične, pravne, etične in druge norme v resnici (za)živijo s človekom. Zato je tako pomembno, da pri sprejemanju in izvajanju teh norm ljudje dovolj realno ocenjujemo, kje smo in kam gremo. Toda ali to res vemo? Ali je človeštvo ali katerakoli dosedanja civilizacija to res vedela?
Ko sem se leta 1993 v kampusu blizu pravne fakultete Univerze v Chicagu sproščeno pogovarjal s svetovno znanim profesorjem Stephenom Holmesom, mi je ta dejal, da se mu zdi naravnost neverjetno oziroma fascinantno, da ob vseh svetovnih univerzah in inštitutih ter ob vseh sredstvih, ki se vanje vlagajo, na nobeni od njih niso v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in še manj prej predvideli razpada Sovjetske zveze ter spremljajočih dogodkov. No, seveda dopuščam, da so kaki posamezniki o tem razmišljali in to tudi predvidevali, toda v resnici je imel Holmes prav, saj je nagel razvoj takratnih dogodkov prehitel vso družboslovno znanost. Zakaj? Moj odgovor je zelo enostaven: ker je bila samopodoba svetovne družbe in znotraj nje velesil zmotna.
Danes to vemo, takrat pa se je verjelo, da se lahko železna zavesa ali Sovjetska zveza zrušita le v jedrski katastrofi. Na srečo so bili vsi, ki so tako mislili, v zmoti. Nauk te in podobne izkušnje pa je, da zelo verjetno tudi danes ne vemo točno, kje smo in kaj se nam na ravni Slovenije, Evrope ali sveta v relativno kratkem času lahko zgodi. Seveda lahko z našo pametjo in znanjem logično predvidimo skoraj vse možne scenarije, od kataklizmičnih do evforično razvojnih, od Sodome in Gomore do prihoda odrešenika ipd. Toda pravo vprašanje je: v katere od teh scenarijev res verjamemo oziroma smo sploh zmožni verjeti? Če bi, denimo, ljudje danes resnično(!) verjeli, da z onesnaževanjem sebi in našim otrokom pripravljamo uničenje, bi zagotovo takoj(!) opustili mnoge prakse onesnaževanja. Podobno, kot če bi izvedeli, da imamo hudo bolezen, ki jo lahko ozdravimo le s takojšnjim radikalnim ukrepanjem. Toda v resnici v vse to ne verjamemo in živimo še naprej tako, kot da se ne bo zgodilo nič hudega, ali kot da nas bo nekdo še v pravem času rešil pred to ali ono katastrofo. Vse to seveda izvira iz naše človeške (individualne) spoznavne omejenosti in posledično iz naše zmotne družbene samopodobe. Ko nas stvari doletijo, pa je seveda za marsikaj že prepozno.
In kje smo v resnici? Seveda je treba moje nadaljnje ugotovitve vzeti z rezervo in v relativnem smislu. Toda ne gre drugače, kot da zapišem, da smo ljudje civilizacijsko še na nizki stopnji razvoja. Tudi, denimo, Evropejci in Slovenci. Kar ni nič hudega ali posebnega, kajti vse možnosti imamo, da – če parafraziram t.i. »Coué-jevo mantro« – vsak dan, v vsakem pogledu, vse bolj napredujemo. Toda naša težava je, da nekako samoumevno mislimo, da smo razvita civilizacija, ker razvitost enačimo predvsem s površinskimi dejavniki. Po eni strani z dejstvom, da smo ljudje na planetu Zemlja dejansko najrazvitejša oblika bitij, po drugi strani pa z dejstvom, da smo glede na prejšnja tisočletja izjemno napredovali v naravoslovnih znanostih in na tehnološkem področju. Nekateri narodi, med njimi tudi evropski, našo civilizacijsko razvitost utemeljujemo tudi z aktualnimi primerjavami z narodi, ljudstvi in plemeni z drugih celin, kjer ljudje živijo mnogo preprosteje, nimajo razvite znanosti in tehnike, pri čemer ponekod nesoglasja oziroma spore rešujejo pretežno nasilno, s prevlado fizične moči, da o vojnah in hudodelstvih, še posebej tudi zoper ranljive skupine (ženske, otroci, starejši, invalidi itd.) niti ne govorim. Toda tam, kjer drži, da smo (npr. v Evropi) v teh pogledih dosegli VIŠJI nivo razvoja, to še ne pomeni, da smo sami na VISOKEM razvojnem nivoju. Tudi na tehnološkem področju se bodo verjetno prihodnje generacije zabavale nad »primitivnostjo« naših sodobnih znanstvenih in tehnoloških dosežkov, tako kot se mi danes zabavamo ob pogledu na prve avtomobile, telefone, pisalne stroje itd.
Poglejmo zdaj vse to skozi zorni kot prava. Celotna zgodovina dokazuje, da se je višja razvojna oziroma obče-kulturna raven posameznih družb in civilizacij odrazila tudi v pravu. Nekaj stoletni razvoj sodobne pravne države, v kateri so integrirane prvine zgodovinskega razvoja nemškega Rechtsstaat in angleškega Rule of Law, seveda s primesmi drugih ključnih okcidentalnih prvin (npr. vpliv političnega in pravnega razvoja v Franciji in ZDA), so pravo povzdignile na doslej zgodovinsko najvišjo znanstveno dokazano civilizacijsko raven. Kljub nekaterim razvitim pravnim sistemom iz preteklosti, je sodobna pravna država v sebi integrirala vse tiste vrednote in načela, ki pravo v doslej največji meri osvobajajo pritiska in nadvlade politike. Pravo zdaj ni več le golo sredstvo (forma) prevladujoče politične moči, pač pa je relativno avtonomna normativna sfera, ki ljudem zagotavlja človekove pravice, nediskriminacijo, enakost pred zakonom ter neodvisno sodno varstvo. Takšen pravni okvir, za katerega pogosto rečemo, da namesto argumenta moči uveljavlja moč argumenta in fizično nenasilno (sodno) reševanje sporov, je zagotovo odraz doslej najvišje stopnje obče-človeške kulture in družbene mentalitete.
Toda če pomislimo, kje s to »najvišjo stopnjo« dejansko smo, se moramo globoko zamisliti nad našimi t.i. civilizacijskimi dosežki. Paradoksalno nas na to opozarja prav pravo. Najprej nas opozarja na to že s svojim obstojem. Že to, da ljudje sploh moramo s prisilnimi normami in sankcijami vplivati na to, da lahko relativno mirno sobivamo, kaže, da smo še zelo daleč od ideala nekonfliktne, solidarne in poštene družbe. Nadalje nas na nizko stopnjo razvoja opozarjajo določene pravne panoge, kjer se ob nekoliko globljem razmisleku lahko le zgrozimo, kako nizko smo. Najbolj radikalno nas na to praviloma opozarjajo kazenski zakoniki, v katerih (si) morajo še vedno praktično vse družbe prepovedati umore, mučenja in druge namerne poškodbe, posilstva, suženjska razmerja, rope in tatvine, namerna poškodovanja tujih stvari in ogrožanja varnosti, obrekovanja in druge laži itd. Tudi sankcije za kazniva dejanja so včasih ostre ali krute (dolgotrajne zaporne kazni, ponekod tudi smrtna kazen ali krute telesne kazni kot so sekanje udov ali kamenjanje do smrti itd.). Če bi bile take sankcije zgolj izraz hotenja po prevzgoji storilcev in po generalni prevenciji, bi bilo to v redu, toda dejansko so v veliki meri tudi odraz maščevalne zahteve ljudi po golem povračilu (retribuciji), ki se pojavi s silno bolečino in jezo, ki ju porodi kaznivo dejanje. Krščansko načelo odpuščanja je tu najpogosteje prešibko, da bi prevladalo nad našimi (čustvenimi) odzivi na zločine in druge krivice.
Na širšem področju civilnega prava nas na »ubogost« naše civilizacije prav tako opozarjajo številni pravni instituti. Že v osnovi je velik del prava pogojen z močno človekovo potrebo po lastnini. Če bi ljudje nekoliko bolje in globlje razumeli ta svet in svoje bivanje v njem, ne bi potrebovali neštetih lastninsko pogojenih pravnih pravil, ki pogosto preprečujejo, da se že za nekaj kvadratnih metrov zemlje ne potolčemo med seboj. Če ob mejnih in drugih lastninskih sporih pomislimo še na spore pri dedovanjih in v ločitvenih postopkih, mi verjetno ni treba naštevati še drugih stvari, da bi se zavedli svojih malih človeških in družbenih omejenosti. Toda to zavedanje je bolj abstraktno, površinsko, kajti ko gre za »našo lastnino« smo večinoma vsi na podobnih okopih. Pravo tu sicer pomaga, vendar pa je imel denimo Marx zagotovo prav, ko je ugotavljal, da formalna pravna enakost (enakopravnost) ni tudi dejanska enakost. Če pravo enako (za)varuje lastnino bogataša in reveža, s tem le uzakoni veliko dejansko neenakost, ki je lahko v povprečnem človeškem dojemanju tudi v marsičem krivična.
Sodobna pravna država, kot jo denimo uveljavljamo v okviru Slovenije in EU, je torej po eni strani dokaz našega civilizacijskega napredka, po drugi strani pa dokaz naše nizke civilizacijske stopnje. In zakaj o tem sploh pišem, v čem je smisel tega prispevka? V tem, da se moramo zavedati, da je človeštvo tudi v najbolj družbeno razvitih okoljih še vedno zgolj na stopnji nekakšnega »razvitega minimuma«, s katerega ne smemo zdrsniti navzdol ali »nazaj v preteklost«. Vse pridobitve sodobne demokracije ter pravne in socialne države so, kljub pomanjkljivostim, garant spoštovanja človekovega dostojanstva, pri čemer pa so na današnji stopnji razvoja te pridobitve izjemno krhke in ranljive, saj se v človeštvu še niso usidrale dovolj čvrsto in globoko. Že nekoliko močnejši vetrič populizma jih lahko poruši in spet se bomo znašli v družbeno mnogo bolj primitivnem okolju, v takšni ali drugačni diktaturi ali totalitarizmu. Četudi bo ob tem tehnologija (stroji, roboti, internet itd.) celo napredovala, to ne bo prineslo višje kakovosti družbenega življenja. Nasprotno! Znanost in tehnika bosta do skrajnosti uporabljena proti svobodnemu človeku in to v doslej najhujših možnih oblikah. Dobrih osemdeset let nazaj (kar ni v zgodovini praktično nič) so nekatere omikane(!) evropske družbe (in Japonska), ki so veljale za zelo razvite na kulturnem, filozofskem, pravnem in tehnološkem področju, sprožile največjo človeško morijo doslej – drugo svetovno vojno. In to le slaba tri desetletja po prvi svetovni vojni, ki smo jo prav tako sprožili (razviti!) Evropejci.
Seveda pa ne gre le za nevarnost padca v politični totalitarizem ali vojno. Gre tudi za nevarnosti uničenja narave in družbe skozi zlonamerno uporabo znanosti, dopuščanja enormnega okoljskega onesnaževanja, nezadostnega prizadevanja za omilitev podnebnih sprememb in za splošen upad spoštovanja univerzalnih človeških (etičnih) vrednot. Prav slednje je še posebej subtilen izziv, kajti porast materializma ter upad solidarnosti in medsebojnega spoštovanja lahko človeštvo v resnici še bolj prizadane kot fizična degradacija naravnega okolja. Dobra okoliščina pri vsem tem je, da se lahko dandanes glede vsega tega hitro informiramo ter učimo iz virov iz vsega sveta ter pričevanj iz polpretekle zgodovine. Slaba okoliščina pa je naša zmotna samopodoba, saj se nam v varnih okoljih demokratične Evrope in ostalega demokratičnega sveta večinoma zdi, da vsaj naši družbi ne grozi kaka neposredna radikalna nevarnost in se lahko zato še naprej igramo tvegane politično-ideološke igre brez meja ter ob tem mislimo predvsem na lastno blagostanje. Pri tem ne gre le za to, da je takšen pogled izrazito ne-empatičen, nehuman in nesolidaren, kar se npr. kaže v različnem vrednotenju življenj ljudi iz različnih delov sveta (koliko je v povprečni zahodni percepciji vredno življenje človeka iz Jemna ali Sirije in koliko človeka iz Evrope ali ZDA?). Gre tudi za to, da se igramo z ognjem, kajti ideologije, ki zavračajo pridobitve demokracije ter pravne in socialne države, so v zgoraj opisanem pomenu zdrsa navzdol ali nazaj izredno nevarne.
Naj se za konec vrnem k Sloveniji. V marsičem smo neločljivi del sveta, globalne družbe, in zato vse zgoraj navedene dosežke in skrbi delimo tako s človeštvom, kot z evropsko družbo. Kje pa imamo zmotno samopodobo? Kje se v resnici zavajamo, da smo boljši ali slabši kot v resnici smo? Ker je to prej stvar za diskusijo kot za nekakšno taksativno navajanje, prepuščam seveda vsakomur, da si sam odgovori na ta vprašanja. Tu pa kot izhodišče le primeroma in nesistematično navajam nekaj svojih misli.
V negativnem smislu, denimo, Slovenci pretiravamo z našo megalomansko predstavo, da bi nas moral poznati ves svet (saj veste: nismo Slovaška ipd.). Če se ob tem hkrati vprašamo, koliko držav na svetu pozna povprečen Slovenec (to se pravi, da ve kaj več od le njihovega imena in lokacije – pa še to, verjemite, je za marsikoga precejšen problem), bomo videli, da je Slovenija v svetu kar dobro prepoznavna, čeprav ne toliko, kot bi si želeli. Precenjujemo se tudi v zunanje-političnem pogledu, kjer se ustvarja vtis, da moramo z nekakšnim prisiljenim aktivizmom nenehno opozarjati nase v EU in širše, v resnici pa lahko večino tega, kar je za nas pomembno, zagotovimo tudi brez takšne pompoznosti. Kot smo že videli, tudi vsako izpostavljanje Slovenije na političnem zemljevidu ni nujno dobro za nas, čeprav drži, da moramo biti na področju zunanje politike in mednarodnega prava čim bolj aktivni in se vselej odločno postaviti za naše interese. Prav tako imamo Slovenci nekoliko nerealno splošno podobo o lastni poštenosti in zdravi pameti, kajti relativno visoka stopnja korupcije ter naraščajoče potrošništvo in materializem (pohlep) so kazalci, ki dejansko kažejo v drugačno smer. Nenazadnje se do neke mere pretenciozno štejemo za narod kulture in kulturnikov. Seveda se zavedam, da smo kot narod obstali predvsem zaradi kulture ter da smo v kulturnih dejavnostih (podobno kot v športu, znanosti in še kje) nadpovprečno uspešni in smo na to lahko upravičeno ponosni. Toda hkrati smo večinoma Slovenci v obnašanju, komunikaciji ter nasploh v medsebojnih odnosih premalo kulturni v širšem pomenu te besede. Preveč je medsebojnega kriticizma, žaljivk, ideološke in druge nestrpnosti ter nasploh primitivizma. Premalo je spoštovanja, sodelovanja in tolerance. Premalo je seveda tudi pravne in politične kulture. Vse to pa nas žal ne uvršča med najbolj kulturne narode, kamor bi se z bistveno več obče-kulturne samovzgoje v prihodnje vsekakor lahko uvrstili.
In kje se Slovenci podcenjujemo? Tu lahko to mojo nekoliko daljšo kolumno zelo lapidarno zaključim in rečem, da povsod tam, kjer ne verjamemo dovolj v svoj človeški potencial. Doslej smo kot manjši narod prebrodili številne čeri ter skoraj čudežno »stali inu obstali«, pri čemer smo z osamosvojitvijo uresničili sanje številnih slovenskih generacij. Danes smo demokratična država, članica vseh za nas ključnih mednarodnih organizacij, enakopravno sedimo za mizo z vsemi članicami EU, Sveta Evrope, Nata, OZN, OECD, tudi s svetovnimi velesilami, ter smo uspešni na številnih področjih. To in še marsikaj so izjemni dosežki in iz njih moramo črpati samozavest za prihodnost. Nikakor pa ne smemo dopustiti, da nam kakorkoli spodrsne na področju ohranjanja in spodbujanja demokracije, pravne države, človekovih pravic ter splošne družbene tolerance in humanosti. Če popustimo pri teh dobrinah, ki so v naši mladi državi še posebej ranljive, se lahko zelo hitro poruši tudi vse ostalo in civilizacijski zdrs postane neizogiben.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
