Odgovori na ta in podobna vprašanja so pravzaprav tudi odgovori na vprašanje o smislu našega delovanja v tem svetu ter predvsem odgovori na vprašanje, kako smo lahko v življenju uspešni. Ker zadeve ne želim preveč zaplesti, bom v nadaljevanju strnjeno podal le nekaj misli o odličnosti, ki pa se vsaj deloma nanašajo tudi na druga navedena in sorodna vprašanja.
Če se omejimo na odličnost človeka in človeških stvaritev, opazimo, da nas po eni strani lahko navdušuje estetska, funkcionalna ali kaka druga vrhunska lastnost in vrednost nekega človeškega proizvoda (npr. kipa, zgodbe, izuma), po drugi strani pa se radi navdušujemo nad izjemnimi psihofizičnimi spretnostmi in lastnostmi človeka kot takšnega. Seveda je oboje neločljivo povezano, tako da je odličnost v tem okviru neizogibno človeško pogojena in omejena.
Danes se v gospodarstvu, kulturi, znanosti, pravu in na različnih drugih področjih pogosto zahteva stremljenje k odličnosti. Tako je seveda prav, kajti ljudje, ki si prizadevajo za odličnost, in tisti, ki jo uspejo doseči, so ključni dejavniki uspeha in napredka. Sami sebe namreč ženejo k razvoju svojih človeških potencialov in tako napredujejo na poti samorazvoja, drugim ljudem pa s kakovostnim delovanjem koristijo in pomagajo pri njihovih življenjskih prizadevanjih. Toda pri tem je treba biti previden, kajti zmagati, biti najboljši, dobiti priznanje ipd. še ni vedno nujno dokaz za resnično odličnost. Če je na primer nekdo najboljši v nesmiselnem uničevanju ljudi, narave ali človeku koristnih stvari, ga namreč ne moremo šteti za odličnega, saj kot takšen predstavlja ravno nasprotje odličnosti. Tako vidimo, da je odličnost nujno etično soopredeljena.
Prizadevanje za resnično odličnost je nujna sestavina človekove poti k samorealizaciji. Ta proces lahko v prispodobi primerjamo z vzpenjanjem na vrh gore, ki nam ponazarja samorealizacijo kot vrhovno dobrino oziroma vrednoto. Pri tem je poti na vrh nešteto. Toda če si vztrajno prizadevamo, da se gibljemo v smeri navzgor, nas končno vsaka pot, četudi še tako naporna in zapletena, pripelje na vrh. Če zaidemo navzdol, se seveda od vrha oddaljujemo. Kar je pogosto lažje. Vsaj na začetku. Poti navzdol so namreč spočetka manj naporne in na poti v tej smeri smo pogosto deležni celo številnih prijaznih, vendar v resnici nedobronamernih spodbud. Ko nato prek bolečine spoznamo, da smo prisluhnili nevednim ali zlim glasovom ter ubrali napačno življenjsko smer, se spet usmerimo navzgor, kar pa je zdaj, ko začenjamo z nižje točke, mnogo težje. Toda smer je prava. In naše življenje, četudi zahtevno, ima spet pravi smisel.
Neizogibni del človekove poti k pravi, resnični odličnosti je torej etika. Predvsem etika v svoji uporabni, delujoči razsežnosti, tj. kot praktična etika. Ta pa seveda predpostavlja teoretično etiko, kot posameznikovo moralno-etično (pred)znanje, ki osmišlja in usmerja njegovo etično prakso. Brez celovitega etičnega samorazvoja človek ni sposoben delovati v vrednostno in razvojno pozitivni smeri. Povedano v zgornji prispodobi: brez etike ni poti navzgor.
Odlično je torej lahko le tisto, kar je ob svoji vrhunskosti glede na specifična merila posameznega področja (npr. odličen proizvod ali storitev) ustvarjeno ali prežeto tudi z etično zavestjo, namenom ali sporočilom. Še tako »odlična« misel, dejanje ali stvar v resnici ni odlična, če nima, poleg drugega, vsaj zadostne etične vrednosti. Če kak človeški proizvod ali ravnanje ni v dobro človeku in ljudem, če ne vzbuja in spodbuja človečnosti, plemenitosti ali dobrega, pač pa slabe ali zle lastnosti, potem tu ne moremo govoriti o odličnosti. Četudi je v etično nevtralnem (npr. golem estetskem, funkcionalnem, »tehničnem«) pogledu takšen proizvod sam po sebi izjemen, presežen in kot takšen odličen, je ta odličnost le navidezna.
Na širši ravni lahko merimo odličnost družbe po dveh merilih. Po relativnem merilu se odličnost dosežkov na nekem področju definira glede na stanje vseh dosežkov na tem področju, tako da so kot odlični dosežki prepoznani tisti, ki v najvišji meri v vseh relevantnih pogledih presegajo povprečje. Objektivno merilo pa nam med drugim daje predvsem univerzalna etika, ki zavezuje vsakega človeka. In čeprav je tudi ta etika vedno subjektivno ter časovno-prostorsko obarvana, je pri njej vsaj etični približek objektivnosti največji. Načelne prepovedi ubijanja, mučenja in kraje so v svoji abstraktni formulaciji zagotovo nesporne univerzalne etične norme. Prav tako kot na primer zapoved pomoči revnemu in prizadetemu človeku. Seveda se te prepovedi in zapovedi prilagajajo praksi ter kulturnemu okolju, v katerem se etika udejanja. Tako sta lahko v izjemnih primerih povzročanje škode ali odrekanje pomoči revnemu etično upravičljiva zaradi uresničitve drugih etičnih norm (npr. če se s tem obvaruje zdravje in življenje večjega števila ljudi ali prisili reveža k aktivnemu prizadevanju za izhod iz revščine). Nasploh so mnogi etični primeri kompleksni ter nenehen vir filozofskih in praktičnih premislekov in dilem. Toda dejstvo je, da vsaj na tipski ravni etično prebujen človek priznava ta univerzalna etična načela kot temeljno vodilo svojega vrednotenja in delovanja.
Niti posameznik niti družba brez zadostne mere etike ne moreta biti odlična. Če družba s svojimi znanstvenimi, umetniškimi, intelektualnimi, gospodarskimi, športnimi in drugimi »odličnimi« dosežki sproža in širi neetične vplive, potem je, kot rečeno, takšna odličnost le navidezna. V družbenem okolju namreč sproža in spodbuja egoizem, pretiran materializem (pohlep, potrošništvo itd.), pretirano tekmovalnost (doseganje ciljev in zmag za vsako ceno, tudi za ceno ponižanja ali hujšega prizadetja sočloveka), družbeno neodgovornost (lenobo, nepoštenost, koruptivnost) ter druga neetična ravnanja. Takšna varljiva, lažna odličnost ima sicer pogosto ugodne kratkoročne in površinske učinke in posledice, dolgoročno pa posameznike in družbo vodi po življenjski poti navzdol.
Ob vsem tem pa je treba opozoriti še na dva vidika odličnosti, ki ju družba pogosto spregleda. Prvi je odličnost v prizadevnosti. Kot rečeno, mnogim v življenju ne uspe priti na tiste »zmagovalne stopnice«, ki jih kot merilo največje uspešnosti postavlja družba. Toda če si nekdo na etičen način nadvse močno prizadeva, da bi prišel med »zmagovalce«, pa mu to zaradi večjih dosežkov drugih ne uspe, mu je treba kljub temu priznati odličnost. Prav v pogledu prizadevnosti, v premagovanju samega sebe, so nekateri »poraženci« včasih enako ali celo bolj odlični kot marsikateri zmagovalec, ki mu je uspeh prinesel na primer njegov naravni talent ali pa ugodne družbene okoliščine in je zato v zmago vložil manj napora, kot ga je v »tekmo« vložil poraženec. Seveda pa s tem nikakor ne želim zmanjševati odličnosti zmagovalcev, pri čemer z navedeno športno prispodobo mislim na vse, ki si prizadevajo, da bi bili dobri v kateremkoli poklicu, v družinskih odnosih, pri učenju ter v družbenih razmerjih nasploh.
Drugi vidik odličnosti, ki je v družbi pogosto spregledan, je odličnost človekovih vrlin. Mnogi ljudje, ki jih krasijo temeljne človeške vrline (dobrota, iskrenost, poštenost, nesebičnost itd.), ostajajo v tem pogledu širše družbeno neprepoznani. Nekateri so namenoma ignorirani ali celo zatirani, saj se ne ujemajo s prevladujočimi, ne dovolj etičnimi družbenimi standardi. Drugi pa so neopaženi enostavno zato, ker so v tej svoji odličnosti izrazito tihi in kot takšni skoraj neopazni, saj si ne želijo tovrstne pozornosti. Družba sicer javno nagrajuje tudi nosilce etičnih vrlin, ki jim podeljuje nagrade za mir, solidarnost, pogum itd., toda ljudi, ki so na tem področju odlični, je mnogo več od tistih, ki jih družba izbere za takšna javna priznanja.
Vse to kaže, da se marsikatera človeška odličnost, tako v vrlinah kot v prizadevanju, skriva tudi v t. i. družbeni povprečnosti, tj. v nepregledni količini vseh naših na videz običajnih in vsakdanjih ravnanj, s katerimi ni seveda nič narobe in so povsem hvalevredna, če jih opravljamo odgovorno in pošteno. Če k temu prištejemo še dejstvo, da se v relativnem smislu pogosto dogaja, da se nekaj, kar je bilo včeraj označeno za slabo ali nevredno (pomislimo le na številne obsojane borce proti krivicam ali diskriminaciji), danes šteje za nadvse etično, dobro ali koristno, lahko ugotovimo, da je odličnosti na svetu verjetno veliko več, kot si predstavljamo. Zato ni tako težko najti pravih vzornikov in vzorcev odličnosti, ki nas lahko v katerikoli njeni obliki spodbudijo, da tudi sami težimo k njej. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da za odličnost ni treba vedno zmagati ali biti blizu zmagovalcev. Dovolj je že, da si za odličnost po pravi poti prizadevamo. Ali kot pravi znani rek, prizadevajmo si za napredek, ne za popolnost (Strive for progress, not perfection).Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
