Toda v življenju je na koncu tako, da se človek utrudi od nenehnega pretiravanja, pa če je to še tako lepo zavito v sladke besede. Na neki točki pač vsak razumen posameznik spozna, da ne more živeti zgolj od praznih obljub. V tem smislu moram priznati, da me – če pustim ob strani vedeževanje in šport – začenja neznansko utrujati nerealni optimizem, ki ga pri nas pogosto širijo nekateri naši vodilni politiki. Če jim prisluhnemo in verjamemo, se lahko že zdaj veselimo konca krize, ki se bo zgodil leta 2014 ali v najslabšem primeru 2015. Seveda le, če bomo sanirali banke ali postorili morda še kaj nujno potrebnega. Toda teh napovedi se lahko veselimo – kar je bistveno – že zdaj, kajti le še kako leto ali leto in pol bomo z lahkoto počakali, saj bo potem spet tu zgodba o uspehu. Prav tako se lahko, če denimo gledamo našo Vlado, že zdaj veselimo njenega nedavnega »uspeha«, ki ga ona sama vidi v tem, da so nedavni stresni testi bank pokazali precej manjšo bančno luknjo od tiste, ki bi v Slovenijo privabila zloglasno trojko. Nekako se res zdi, da se moramo zdaj že kar veseliti, če bomo kot davkoplačevalci doplačali pogoltni državi oziroma njenim koruptivnim bankam samo nekaj milijard evrov in ne še nekaj milijard več.
S takšno ironijo nikakor ne želim napeljevati na pesimizem, kajti v Sloveniji imamo res še veliko neizkoriščenih potencialov, s katerimi lahko presežemo krizo. Kritičen pa sem nad skrajnostmi, ki so tako ali drugače vedno škodljive. Seveda imamo poleg pretiranih ali lažnih optimistov na drugi strani med politiki žal tudi dosti neutrudnih pesimistov, tj. takih, ki kalimerovsko tožijo nad vsako politično odločitvijo in dejanjem, ki ne izhaja iz njihovega političnega oziroma ideološkega tabora. Tako kot pretirani optimizem, tudi takšno pretirano svetobolje in kritizerstvo ne vodita nikamor in dolgoročno zgolj škodita politiki in državljanom.
V prihodnje si želim več realnih napovedi in pričakovanj. Toda za takšne napovedi je treba imeti jasno dolgoročno strategijo, na podlagi katere lahko sproti dovolj zanesljivo ocenjuješ, na kateri točki razvoja si ter koliko in kaj še potrebuješ za dosego tega ali onega cilja. Žal pa postaja vedno bolj očitno, da slovenska oblast v resnici takšne strategije ni še nikoli zasnovala, tako da se vsaka vlada ukvarja predvsem s tem, kako naj na eni strani (po)tolče čim več političnih nasprotnikov in podeli čim več privilegijev svojim pristašem, pri čemer hkrati sproti gasi le najhujše družbene požare ter skuša z javnimi nastopi za ljudstvo le-temu vedno znova prodati pravljice o bližajoči se pošiljki blagostanja.
Ker je pred nami Božič in ker je prav, da skušamo z dobršno mero optimizma vsi vstopiti v novo leto, ne bom dlje razpredal kritičnih misli o politiki. Tudi politikom namreč želim, da bi jim morebiti v prihodnje (seveda čim prej) le uspelo močno prečistiti in izboljšati svoje vrste, kajti le to bo omogočilo novo in boljšo slovensko zgodbo, ki jo tako željno pričakujemo. Prav tako želim vsem vam, bralcem in sodržavljanom, da v prazničnem času prečistite svoje misli in občutja ter se podate v novo leto z zadostno mero optimizma. Seveda ne takega, ki bo ob prvem stiku z realnostjo počil kot milni mehurček. V mislih imam zdravi optimizem. Ta pa nam nalaga, da se najprej iskreno soočimo s svojimi preteklimi zmotami in napakami ter si priznamo svoje pomanjkljivosti, nato pa naredimo dober načrt za prihodnost, zberemo vso vero vase ter z vso energijo delujemo v smeri dobrega – tako zase in svoje bližnje, kot tudi za našo družbo v celoti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
