Vsi vemo, da je za uspešno (o)zdravljenje bolezni, tako telesne in psihične, kot tudi družbene, treba začeti telesni, psihični ali »družbeni« organizem zdraviti pri viru bolezni in ne le odpravljati simptome. Toda čeprav se tega zavedamo, nam to v življenju le redko uspe pretvoriti v dejanja. Tudi na področju (slovenskega) gospodarstva, financ, sociale, kulture, znanosti itd. se večina vodilnih akterjev trudi najti neke trenutne, hitro učinkujoče rešitve (svež kapital, posojila, nagla spreminjanja gospodarskih, socialnih, upravnih in drugih sistemov, naglo zniževanje javne porabe itd.), kar je do neke mere razumljivo, kajti država in gospodarstvo toneta, ljudje pa so razočarani nad stanjem v družbi. Politiki ne vedo, kako ohraniti javnomnenjsko podporo (kar je žal ena njihovih primarnih in glavnih preokupacij), direktorji le s težavo rešujejo, kar se da, vsi skupaj pa se, vključno z mnogimi drugimi predstavniki elitnih družbenih krogov, ne zmorejo izviti iz korupcijskih zank, v katere jih je veliko posredno ali neposredno vpletenih.
Skoraj nobena velika nepravilnost ali nezakonitost, ki spodjeda vrednostne in ekonomske temelje naše družbe, ni zares jasno in legalno razkrita. Skorajda noben pravi in veliki krivec ni in ne bo (ustrezno) pravno sankcioniran, kajti v nečednosti je enostavno vpletenih preveč vodilnih akterjev. Po domače temu rečemo: roka roko umije… Prava tragedija pri tem ni toliko v dejstvu, da je v tem segmentu pravna država država odpovedala, čeprav je to hud in simbolično uničujoč poraz prava. Prava tragedija je predvsem v tem, da takšno stanje zdaj vsi že bolj ali manj (apatično) sprejemamo za neizogibno dejstvo. Ob tem si le še želimo, da bi od nekje končno že prišel denar, veliko denarja, da bi se končno odprla nova delovna mesta, da bi se plače spet začele zviševati, da bi podjetja spet zaživela ipd. Potem bi bilo vse nakako še kar v redu. Konec koncev je bilo v zgodovini vedno tako, da so oblastniki tako ali drugače kradli in zatirali ljudstvo, zato smo lahko v teh časih zadovoljni že, če nam naši oblastniki zgolj vrnejo tisto udobje, katerega nas je sedanja kriza tako nenadoma oropala.
Toda v takem razmišljanju se skriva napaka, sicer majhna, vendar pogosto usodna za obstoj celih civilizacij. Kadar se namreč družba znajde v dekadenci, v počasnem, a vztrajnem vrednostnem razkroju, ki se kaže predvsem v neprestanem hlastanju po povečevanju materialnega bogastva in psiho-fizičnega uživanja ter v skrajni pomehkuženosti in egoizmu, takrat so različne finančne, kapitalske, zaposlitvene, plačne in druge podobne »injekcije« le korak v nadaljnjo, še večjo krizo. Podobno, kot učinkujejo poživila in mamila. Za kratek čas te osvežijo oziroma odrešijo psihičnega ali fizičnega trpljenja in ti povečajo ugodje, nato pa te vržejo še mnogo globlje, kot si bil prej – in tako vedno znova, vse dokler kriza ne doseže neke skrajne točke, ki ji sledi vsesplošen razpad.
Če torej želimo nekoč zares premagati sedanjo krizo, se moramo njenega reševanja lotiti pri izviru in postopno, vendar vztrajno. Le z majhnimi, a zanesljivimi koraki lahko namreč ustvarimo resnično čvrste temelje za izgradnjo boljše in uspešnejše družbe. Na tem mestu predlagam enega izmed takšnih korakov. Obstajajo tudi drugi, enako pomembni. Toda tokrat predlagam osredotočenje zgolj na enega, ki se mu očitno ne bomo mogli izogniti.
Preprosto povedano: gre za revitalizacijo občutka osebne časti. Ker smo besedo ČAST že skoraj povsem izrinili iz vsakodnevne uporabe, ter ji prilepili različne slabšalne konotacije, je seveda težko na hitro doumeti, za kaj gre. Vsekakor ne gre za tisti negativni vidik »časti«, ki pomeni pretirano napihovanje človeškega ega (domišljavost, agresivnost itd.), ali pa za človekovo samopomilovanje (užaljenost, »kalimerovstvo« ipd.). Razni obredni samomori, ki naj bi posameznika oprali osebne sramote (npr. japonski sepuku oziroma harakiri), ali medsebojni spopadi (npr. dvoboj zaradi razžalitve) in druga nasilna dejanja so tipični primeri nerazumevanja ali zlorabe pojma časti. Ko govorim o časti, mislim zato z njo le tisto, kar pripomore k bolj humanim in poštenim medčloveškim odnosom, nikakor pa nimam v mislih karkoli nasilnega oziroma destruktivnega.
Osebna čast je podobna osebnemu dostojanstvu. Ne torej tistemu »človeškemu dostojanstvu«, ki nam ga kot takšnega »od zunaj« priznavajo pravni predpisi (čeprav je tudi ta vidik dostojanstva zelo pomemben). Časten človek je tisti, ki se iskreno trudi biti pošten, odgovoren, skromen(!) in človečen. Časten človek nekaj dá na svojo besedo in če jo prelomi, se tega sramuje. Takrat to obžaluje, se za napako opraviči in jo skuša popraviti. Časten človek odgovorno opravlja svoje delo in se ne pusti podkupiti (slednje mu je »pod častjo«). Časten človek se ne skriva in ne pošilja v »boj« za svoje cilje drugih ljudi; postavi se v prvo vrsto ter daje z lastnimi dejanji zgled drugim.
Časten človek je seveda ob vsem tem še vedno le človek, zato se seveda tudi (z)moti, kdaj pogreši ter morebiti v strahu, paniki ali obupu za hip celo zataji ali pozabi na svojo čast. Toda ko spozna svojo napako, jo prizna in skuša popraviti. Časten človek torej ni noben super-človek, pač pa je pogumen človek, borec, ki kot takšen presega vsakogar, ki čast prezira ali negira.
Sodobna zahodna družba, kateri pripada tudi slovenska družba, v pretežni meri ni (več) častna družba. Kljub temu, da denimo pravno varuje čast in dobro ime posameznikov, se večina njenih voditeljev in glavnih akterjev ne obnaša (dovolj) častno. Ti voditelji – politični, gospodarski, sindikalistični, medijski, intelektualni, kulturni, verski in drugi – pogosto skrbijo predvsem za svoj položaj, ugled, premoženje in varnost. V njihovi zavesti pridejo ostali ljudje na vrsto šele po tem. S tem dajejo ti voditelji svojim ljudstvom slab zgled. Na ta način smo vsi skupaj že skoraj povsem pozabili na čast. Za dober denar ali položaj smo se pripravljeni ponižati, kaj »pozabiti« ali celo koga izdati. Tako zatajimo svojo osebno poštenost (integriteto) in se razvijamo v nečastne osebnosti, drugim pa dajemo zagon pri njihovih nepoštenih in neumnih ravnanjih. Na ta način postajamo osebe, ki jim ni mogoče zaupati, kajti zaupanja vreden je le časten človek. Takšen, ki drži obljubo, ki se ne pusti podkupiti oziroma »prodati« ter zavrača vsa ostala nečastna dejanja.
Naj ponovim, da človeka nikakor ne želim idealizirati. Gre zgolj za to, da si moramo prizadevati v čim večji meri izgrajevati, ohranjati ter pri sebi in drugih spoštovati častne lastnosti. Pohvalimo tistega, ki ravna častno, in spodbujajmo sebe in ostale, da postanemo takšni! Naj to postopno postane prevladujoča in javno opazna družbena praksa. Izrecimo priznanje direktorju, ki resnično skrbi za uspeh podjetja in dobrobit svojih delavcev, ne pa zgolj za lasten žep. Takšen direktor je časten. Časten je tudi politik, ko so mu prava in resnična skrb država in državljani. Časten je učitelj, ki si nadvse prizadeva, da bi učence naučil čim več pametnega in dobrega. Časten je učenec, ki dosega uspehe z znanjem in ne s prevaro. Časten je delavec, ki kakovostno in odgovorno opravlja svoje delo. Časten je prijatelj, ki nam stoji ob strani tudi v hudem ter je do nas vselej na primeren način iskren. Izrazimo pohvalo in spoštovanje do takšnih ljudi in lastnosti. Pokažimo njim in drugim, da to spoštujemo.
Ko bomo začeli kot pravo vrlino ceniti častno ravnanje, bomo naredili enega prvih ključnih korakov k premagovanju krize. Ne razmišljajte več, da ste neumni, če ravnate častno, medtem ko se drugi, ki ravnajo nečastno, na vaš račun bogatijo. Takšna logika vas bo vedno znova pehala v skušnjave, da postanete nepošteni in dolgoročno »prodate svojo dušo«. Ohranite svojo čast, nečastne ljudi pa prepustite njihovi dolgoročno težavni usodi. Seveda pa tudi ne popuščajte, kadar morate uveljaviti svoje pravice ali pravice drugih.
Čeprav je morebiti težko verjeti, da bi to lahko delovalo, nas nič ne stane, če poskusimo. Enostavno ravnajmo častno in druge pohvalimo, če ravnajo prav tako. Spregovorimo med seboj o tem in se spodbujajmo. In ko bomo tako izoblikovali kakšno (novo) pozitivno navado ter odpravili kako dosedanjo navidezno potrebo, se bomo tudi osebno počutili bolje – in že bo imela družba enega boljšega, bolj zadovoljnega in koristnega člana …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
