Lansko leto je (tudi) po Sloveniji zaokrožila alarmantna novica, da je predlog ene od direktiv Evropskega parlamenta in Sveta EU o podeljevanju koncesijskih pogodb med drugim določil obvezno objavo javnih razpisov o podeljevanju koncesijskih pogodb, katerih vrednost dosega ali presega 5 milijonov evrov, v Uradnem listu EU. To bi, preprosto povedano, velikim tujim podjetjem omogočilo, da na podlagi takšnih razpisov pridobijo koncesijo za upravljanje z (nekaterimi) našimi vodnimi viri.
Na srečo je ta – lahko ji mirno rečemo kar – grožnja doživela močan evropski civilnodružbeni odziv, saj so se nanjo državljani EU odzvali z doslej prvo evropsko državljansko pobudo (takšno pobudo lahko od aprila 2012 dalje vloži najmanj milijon državljanov iz najmanj četrtine držav članic EU, pri čemer z njo državljani pozovejo Evropsko komisijo k ukrepanju na področjih njene pristojnosti). Po podatkih same Komisije je bilo v tej prvi uspešni državljanski pobudi s pomenljivim nazivom »Right2Water« zbranih 1,68 milijona podpisov, mejni prag pa je bil presežen v 13 državah članicah (v Sloveniji je pobudo podpisalo 17.546 državljanov). Komisija je 19. marca 2014, torej pred nekaj več kot desetimi dnevi, izdala obvestilo za medije, v katerem je med drugim sporočila, da bo še naprej spoštovala pravila pogodbe, ki od EU zahtevajo, da ostane nevtralna glede nacionalnih odločitev o lastništvu podjetij za oskrbo z vodo. Podobno bo Komisija tudi v mednarodnih trgovinskih pogajanjih še naprej zagotavljala, da se spoštujejo in zavarujejo odločitve glede upravljanja storitev za rabo vode na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. K temu Komisija dodaja, da sta distribucija vode in oskrba z njo ter storitve v zvezi z odpadnimi vodami že izrecno izključene iz uveljavljanja čezmejne svobode opravljanja storitev, pri čemer je Komisija lansko leto zaradi zaskrbljenosti javnosti iz direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb izključila zagotavljanje storitev za rabo vode. Toda ob tem Komisija med drugim tudi sporoča, da bo (šele) začela javno posvetovanje po vsej EU o direktivi o pitni vodi, da se oceni, ali so potrebne izboljšave ter kako jih doseči, v svojih prihodnjih prizadevanjih pa bo zagovarjala tudi splošen dostop do varne pitne vode in sanitarnih storitev kot prednostno področje za cilje trajnostnega razvoja v obdobju po letu 2015.
Tu je zdaj še ena izjemno pomembna naloga za slovensko Vlado. Če je ta že naredila veliko napako in podpisala sporno direktivo, ki je zdaj zaradi vložene državljanske pobude nekako zamrznjena, si podobne napake v prihodnje nikakor več ne sme privoščiti. Takšna napaka bi namreč lahko imela katastrofalne posledice za našo državo in za slovenski narod. Voda je namreč slovenska vitalna dobrina in naše veliko naravno bogastvo, poleg tega pa – na srečo ali žal – tudi slovenska strateška dobrina. Slednje ima, kot sem nakazal, dobro in slabo stran. Dobra stran je v tem, da nas v Sloveniji vsaj glede oskrbe s pitno vodo dolgoročno ne bi smelo biti strah, saj imamo lastne vode (če je seveda ne bomo povsem onesnažili) v izobilju, pri čemer lahko s presežki te vode, kolikor je ne uporabljamo v energetske in druge namene, tudi trgujemo in zaslužimo. Slaba stran pa je v tem, da bo to naše naravno bogastvo zaradi svojega strateškega pomena prej ali slej vzbudilo velike apetite v drugih državah in v močnih multinacionalnih podjetjih, ki si bodo zaželela pridobiti pravico upravljanja s temi vodami. Takšna pravica pa pomeni odločilen vpliv na zagotavljanje standardov čistosti pitne vode, na njeno distribucijo in na določanje njene prodajne cene. Vse to daje tistemu, ki s pitno vodo upravlja izjemno družbeno moč in vpliv.
Tu je treba biti zelo jasen in skrajno odločen: Voda je tisto naše bogastvo, glede katerega so kakršnekoli politične in druge zakulisne igre ter strokovni in podobni večji spregledi in napake v prihodnje popolnoma nedopustni. Če tu popustimo tujim ali domačim lobijem in dovolimo privatizacijo upravljanja s to javno dobrino, bomo dokončno pripoznali, da nismo politično zreli za samostojnost. V svetu je že kar nekaj primerov držav, v katerih se je privatizacija upravljanja z vodo izkazala za škodljivo za širše prebivalstvo. Tako se je npr. po nekaterih navedbah podelitev tovrstnih koncesij v Franciji, Portugalski in Veliki Britaniji izkazala za problematično, saj zasebniki neradi vlagajo v infrastrukturo in zato težave z neoporečnostjo vode rešujejo na druge načine, ki so cenejši, vendar vôdi in njenim uporabnikom manj prijazni. Primeri iz Grčije kažejo, da je tovrstna privatizacija vodila v poslabšanje kakovosti vode in v nenormalno rast njenih cen. Negativne izkušnje prihajajo npr. tudi iz Portugalske in Bolivije, da o kakih afriških primerih raje ne govorimo.
Menim, da bi morali biti Slovenci pri zavarovanju naše (pitne) vode nepopustljivi. Nad slovenskimi vodami vseh vrst moramo ohraniti državno oziroma nacionalno kompetenco. To je tako pomembno, da moramo – tako menim – upravljanje z našimi vodami izvzeti tudi iz morebitne skupne (enotne) pravne ureditve EU. Mislim, da je treba zato v zvezi z vloženo ustavno pobudo opraviti temeljito diskusijo o tem, ali bi veljalo v Ustavo zapisati, da naše ustavno varstvo te naravne dobrine ni dopustno v skladu s 3.a členom Ustave kakorkoli omejevati na podlagi tretjega odstavka tega člena, po katerem se v Sloveniji uporabljajo pravni akti in odločitve, sprejeti v EU, v skladu s pravno ureditvijo EU. To bi, povedano preprosto, pomenilo, da pravnemu redu EU v primeru slovenskih voda odrečemo nadustavno veljavo oziroma učinke. To ne bi smelo pomeniti ignorance skupnih evropskih interesov in morebitnih skupn(nostn)ih, povezovalnih ali solidarnostnih ukrepov, ki bodo v prihodnje glede vodá in še posebej tudi pitne vode vedno bolj aktualni tudi v Evropi in svetu. Vendar pa bi ustavna sprememba morala določiti, da bo o tovrstnih ukrepih, kolikor zadevajo slovenske vode, zadnjo besedo imela Slovenija. Lahko tudi slovenski državljani na referendumu.
Predlagana ustavna sprememba naj bi v 70. člen Ustave na novo vnesla dve določbi, ki se glasita: 1. »Vsakdo ima pravico do pitne vode.« 2. »Vodni viri, ki služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, se izkoriščajo v obliki neprofitne javne službe.«
Glede obeh določb bo seveda potrebna temeljita razprava. Glede pravice do vode je znano, da sproža številna zapletena pravna vprašanja, kajti težave nastopijo, ko se je treba natančneje dogovoriti, kaj vse ta pravica zajema, kako zagotoviti enakopravnost državljanov pri njeni praktični uporabi ter ne nazadnje, kako zagotoviti učinkovit pravni in dejanski nadzor nad njenim izvajanjem. Tudi citirani predlog določbe o izkoriščanju vodnih virov v obliki neprofitne javne službe, pa tudi sedanje določbe 70. člena Ustave bo treba v ustavni razpravi temeljito premisliti in prediskutirati. Še posebej določbo sedanjega tretjega odstavka 70. člena, ki se glasi: »Zakon lahko določi, da smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tuje osebe, in določi pogoje za izkoriščanje.« Vprašanje je, ali je zgolj abstraktno navedena zakonska ureditev pri določanju izkoriščanja vodá zadostna varovalka pred morebitnimi sofisticiranimi ali agresivnimi poskusi pridobivanja trajn(ejš)ih kompetenc nad njenim upravljanjem s strani tujih oseb. Kakorkoli že, tema je odprta in nadvse aktualna ter kliče k angažmaju tako politiko in stroko, kot tudi civilno družbo. Poleg gozdov, kmetijskih in drugih zemljišč in še česa je namreč voda zanesljivo tisto naše naravno bogastvo, ki ga ne smemo zapraviti.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
