Zgodovina je prepolna misli o tem, kako se vse spreminja. Toda hitrost spreminjanja človeške družbe in ljudi kot posameznikov ni bila še nikoli takšna, kot je v zadnjih desetletjih. Temu se pridružujejo še relativno nagle podnebne spremembe, glede katerih lahko skoraj vsak dan preberemo, da s hitrostjo in radikalnimi posledicami presenečajo celo tiste znanstvenike, ki so jih doslej ves čas napovedovali in nas svarili pred njimi. Ker pospešek ne pojenja, temveč se celo povečuje, bi se morali pravzaprav vse resneje spraševati, kaj to pomeni za vse nas kot ljudi in za človeštvo. Toda zdi se, da tako preizpraševanje ostaja tudi tokrat le domena redkih posameznikov, medtem ko se večina ljudi raje zamoti z vsakodnevnim delom in zabavo ter na ta način nekako odganja tovrstne skrbi in temne misli.
To je v določeni meri celo dobro, kajti če se ljudje pretirano ukvarjamo s skrbmi in strahovi, zgolj sinergično kopičimo negativno energijo. Po domače povedano, skrbi prinesejo le še nove skrbi in vsi postajamo vse bolj črnogledi in pesimistični. Toda to je le ena plat zadeve. Če namreč skrbi in težave enostavno predolgo ignoriramo, postanejo tempirana bomba. V resnici je s tem tako kot z vsemi drugimi stvarmi v življenju: iskati in ohranjati moramo ustrezno ravnovesje med opažanjem nevarnosti na eni strani ter posvečanjem vsakodnevnim nujnim, koristnim in sprostilnim zadevam na drugi. Če pretirano odvračamo svojo pozornost od prihajajočih izzivov in groženj, je to enako slabo, kot če se pretirano ukvarjamo le s takšnimi izzivi ter se ne znamo v miru posvetiti drug drugemu in svojemu osebnemu razvoju.
Žal ljudje pri doseganju življenjskega ravnovesja nismo zelo uspešni. Vse modrosti, ki nas učijo o pravi meri, ostajajo predvsem pri najpomembnejših stvareh (spoštovanje, zdravje, poštenost, iskrenost, odpuščanje, solidarnost itd.) bolj na ravni ideala ter pogosto ne prodrejo zelo močno in trajno v naše vsakdanje mišljenje in ravnanje. Mnogo uspešnejši smo pri bolj »vsakdanjih« zadevah. Tako npr. sproti plačujemo račune, hodimo v šolo in službo, pretežno spoštujemo prometne in druge varnostne predpise, plačujemo davke ter prejeto blago in storitve, se seznanjamo z vremenskimi, prometnimi in drugimi napovedmi – kar pomeni, da pravočasno preprečujemo negativne posledice, ki bi sledile, če vsega tega ne bi počeli. Tu in tam seveda kaj od tega pozabimo ali spregledamo in zato doživimo prometno nezgodo, izklop telefona ali elektrike, davčno izterjavo ali se npr. po nepotrebnem znajdemo sredi hude vremenske ujme. Toda vse to ni niti približno primerljivo s tem, kar bomo kot posamezniki in človeštvo doživeli v prihodnosti, če se ne bomo pričeli resneje ukvarjati s temeljnimi planetarnimi in družbenimi grožnjami.
Seveda je povsem na mestu vprašanje: Kaj pa lahko kot posameznik storim? Kako naj preprečim podnebne spremembe, avtoritarne režime, lakoto v svetu itd.? No, v resnici pripomoremo k omilitvi teh pojavov že s tem, ko npr. ločujemo odpadke in zmanjšujemo onesnaževanje okolja, ko z lastnimi zgledi spodbujamo strpno in demokratično kulturo ter temeljne človeške vrline, kot so nenasilje, prijaznost, poštenost in iskrenost. Vse to in še marsikaj počnemo ne glede na to, kako ta hip svetovna politika, banke, industrija, vojne, suše in neurja negativno vplivajo na okolje in družbo. To pomeni, da že zdaj počnemo marsikaj prav, četudi se ob tem zavedamo, da seveda naš individualni trud ne more preprečiti katastrof svetovnih razsežnosti.
Prav tako se sproti skrbno odzivamo na čedalje pogostejše ekstremne vremenske pojave, kot so bila denimo neurja v Sloveniji prejšnji teden. Vsi se vse bolj zavedamo, da postaja to tudi naša prihodnost, zato bomo kot posamezniki sprejemali vse več preventivnih ukrepov pri gradnjah, v kmetijstvu in povsod drugod, kjer nas vremenske razmere vse bolj ogrožajo. To pomeni, da se posamezniki tudi tu sproti odzivamo na obstoječe in prihajajoče grožnje, četudi vemo, da s svojimi individualnimi ukrepi vremena ne bomo spremenili.
Vse to in še marsikaj dokazuje, da smo ljudje sposobni storiti marsikaj koristnega in dobrega tudi ob zavedanju, da s tem (sami) še ne bomo rešili sveta. Res je, da bi marsikatere negativne pojave (npr. lakoto, revščino, mnoge konflikte in deloma tudi podnebne spremembe) lahko preprečili ali vsaj omilili, če bi kot človeštvo že pred stoletji ali vsaj desetletji ravnali bolj humano in razumno. Toda ker je od človeštva in povprečnega človeka kaj takega iluzorično pričakovati, se lahko v spodbudnem smislu opremo vsaj na to, da lahko s svojimi pozitivnimi ravnanji tudi kot posamezniki vsakodnevno pripomoremo k boljšemu svetu, četudi posledice naših tovrstnih ravnanj niso vedno neposredno vidne v takšni luči.
Resnična težava so očem bolj »nevidna« področja: družba nadzora, degeneracija (dekadenca) vrednot in družbenih norm ter avtonomna umetna inteligenca – če naštejem le nekatere takšne »nevidne« nevarnosti. Če nas ne bodo podnebne spremembe povsem »povozile«, nas predvsem na teh področjih čakajo resnični izzivi. Gre namreč za nič manj kot vprašanje, kako ohraniti našo človeškost in človečnost. Gre za zahtevna moralno-etična, pravna in politična vprašanja, ki se jim moramo posvečati z vso odgovornostjo. Sodobne tehnologije z internetnimi omrežji, roboti in umetno inteligenco na čelu namreč že omogočajo močne posege v človeške vrednote in marsikje že ogrožajo človečnost družbe. Številne nemoralne ali amoralne družbene prakse se namreč z demografsko eksplozijo, s stopnjevanjem tehnološkega razvoja ter z ideologijo sprejemljivega pohlepa še stopnjujejo. Posameznik je tako v vse bolj prenaseljenem in depersonaliziranem svetu prek vseh vrst avdio-vizualnih in drugih naprav, medijev, reklam, internetnih povezav itd. čedalje bolj nadziran in usmerjan od različnih velikih firm, državnih oblasti in drugih deležnikov ter je v tem smislu nesvoboden in poneumljen. Zato je tudi vse bolj dojemljiv za iskanje človeških (čustvenih, družabnih itd.) nadomestkov pri t. i. socialnih robotih in umetni inteligenci.
Ker umetna inteligenca, robotika in tehnologija nasploh z velikim pospeškom vdirajo v naša življenja, se vse bolj zastavlja tudi vprašanje, ali bomo ljudje v sedanji ali katerikoli prihodnji krizi človečnosti uspeli ohraniti vsaj človeškost. Če se bomo namreč še naprej nekritično robotizirali in avtomatizirali ter prepuščali izdelavo intelektualnih in materialnih proizvodov umetni inteligenci, bomo ljudje na neki točki izgubili sami sebe. Zato si moramo ob neizogibni in v marsičem koristni uporabi umetne inteligence in tehnologije res vsakodnevno prizadevati, da ohranjamo do vse te tehnologije kritično etično distanco ter da sebe in svojih otrok ne prenehamo človeško vzgajati in izobraževati. Ob vsej tehnologiji in umetni inteligenci bomo namreč ostali ljudje toliko, kolikor se bomo učili, ustvarjali in udejstvovali s svojimi, človeškimi možgani in čustvi, ne glede na vse njihove pomanjkljivosti. Seveda pa je pri tem ključno vprašanje, ali si sploh želimo ostati ljudje. Čeprav menim, da bi moralo biti to vprašanje retorično, se mi zdi, da je ob vseh dandanašnjih razpravah o spolni in drugačni človekovi identiteti na svetu vse več ljudi, ki se tudi s tem ne bi strinjali.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
