Ljudje imamo že od nekdaj dva obraza. Naš zasebni (intimni) obraz je praviloma avtentičen, kajti v svoji zasebni sferi smo večinoma takšni, kot smo v resnici. Sami pred sabo in pred tistimi, ki jim zaupamo, se pač ne pretvarjamo. Za razliko od tega je naš javni obraz vedno vsaj nekoliko drugačen od naše avtentične podobe, kajti če se zavedamo, da nas opazujejo drugi, se vedno nekoliko prenarejamo. V tem primeru postanemo persona (maska), ki jo kažemo navzven in s katero vedno do neke mere umetno (od)igramo to ali ono družbeno vlogo.
Kadarkoli vemo, da bomo vstopili v nek manjši ali večji javni prostor, kjer se bomo soočili s sodelavci, prijatelji, sorodniki, znanci in neznanci, si oblikujemo določeno fizično, čustveno in intelektualno masko. Najpogosteje se vse skupaj začne z urejanjem obraza, pričeske in drugih delov telesa, ter z oblačenjem, nadaljuje pa se tako, da se pred ljudmi na razne načine pretvarjamo, da smo denimo samozavestni, samozadostni, pametni, dobro obveščeni, veseli, razočarani ali jezni. Na vprašanje, »Kako si kaj?«, odgovorimo npr. »Odlično, še nikoli bolje«, četudi se morebiti počutimo prav ubogi. Ali pa zavzamemo kalimerovsko držo in na navedeno vprašanje odgovorimo: »Saj veš, tako kot drugi hočejo.«. Če se pogovarjamo s pomembno osebo, se trudimo vesti čim bolj spodobno ter govoriti jezikovno pravilno. Če se želimo prikazati kot pomembni, se zatečemo k pretiravanju ter manjšim ali večjim lažem. Če se želimo prikazati kot ubogi, pretiravamo ali lažemo v nasprotni smeri. Kakorkoli že, pred drugimi, v javnosti, nikoli nismo tako avtentični, tj. neposredni, odkriti in pošteni, kot smo v svoji zasebnosti.
Takšno »prilagojeno« nastopanje v ožji ali širši javni sferi je v marsičem koristno. Med drugim nas nekako sili, da se javno pokažemo v čim boljši luči, kar nas napeljuje k temu, da v svojo osebo (persono, masko, naš pozunanjeni-družbeni lik) vnesemo čim več družbeno priznanih vrlin in vrednot. Če smo npr. v neki izbrani družbi primerno oblečeni, ne preklinjamo, ne izpuščamo neprijetnih vonjev, se pogovarjamo o zanimivih in pomembnih stvareh, spodbujamo kolegialnost in solidarnost ipd., potem nas to plemeniti, pri čemer se del tega vedno prenese tudi v našo zasebno sfero in tako sčasoma postaja tudi del našega avtentičnega človeškega jaza. V tem je tudi pozitivni pomen vse večje družbene transparentnosti, saj nas relativno visoka stopnja izpostavljenost javnosti ali oblastnemu nadzoru, ki jo poleg demokratičnosti družbe ter zahtev varnosti in kapitala (delodajalcev) omogočajo predvsem tudi vedno bolj razvita tehnična sredstva, nekako sili k temu, da smo boljši, kot smo morebiti zgolj v zasebni sferi. Avdio in video nadzor, nadzor nad internetom, biometrični nadzor in druge oblike poseganja v našo zasebnost imajo torej pozitiven učinek toliko, kolikor nas ozaveščajo o tem, kakšno je družbeno sprejemljivo vedenje.
Tu pa nastopita (vsaj) dve težavi. Prva je ta, da v sodobni zahodni družbi, katere del je tudi Slovenija, postopno prevladujejo takšni vzorci vedenja, ki odražajo anti-vrednote in ne pravih vrednot. Ker se medijsko in drugače najbolje prodajajo nasilje, prevare, škandali, afere, čudaštva vseh vrst, razuzdanost, objestnost in še marsikaj, so televizijski programi, časopisi, internet, revije in nenazadnje knjige prepolne človeških likov in ravnanj, ki v preveliki meri in pogosto na napačen način v našo zavest vnašajo vse te vsebine kot nekaj »družbeno normalnega«.
Že iz davne zgodovine je znan učinek, da ljudje ob prenasičenosti z določeno zadevo postanemo nekako brezčutni, apatični, se je privadimo, jo sprejmemo za nekakšen neizogibni del svojega vsakdana, četudi je ta zadeva morebiti kruta, strašljiva ali vrednostno negativna. Takšen učinek lahko npr. povzročijo pogoste javne izvršitve krutih telesnih kazni (rezanje in sekanje udov, razčetverjanje, kamenjanje, sekanje glav ipd.), ki sprva javnost navdajo z grozo in strahom, s časom pa postanejo »običajni del« življenja, pri čemer v ljudi vnesejo več krutosti, kot pa občutka za humanost. Na podoben način delujejo na nas tudi sodobni gladiatorski in drugi prizori, ki nam jih sicer na bolj virtualen način predstavljajo najrazličnejši mediji, vendar pa je njihov dolgoročen učinek zelo slab. Ker v teh medijih ni ustrezne URAVNOTEŽENOSTI med dobrim in slabim, pač pa slabo izrazito dominira, se, kot rečeno, na to slabo vedno bolj privajamo kot na nekaj družbeno običajnega, neizogibnega. Tisto, ker je slabo (negativno) tako postopno najprej postane »normalno« ter nato sprejemljivo ali celo zaželeno – pomislite le, koliko ljudi se danes vsakodnevno medijsko hrani z nesrečo ali perverzijo drugih ljudi. Tisto, kar je dobro (pozitivno), pa se počasi izgublja in pozablja.
Druga težava, ki ji tu danes namenjam osrednji poudarek, pa je zlaganost. Naše pretvarjanje oziroma prenarejanje, kadar smo na ogled javnosti, je namreč tudi to – zlaganost. Le-ta pa je dandanes vedno večji družbeni problem. Zakaj? Zato, ker ljudje svojih družbenih mask žal ne dojemamo pretežno kot spodbud k osebnemu izboljšanju (tudi) naše avtentične osebnosti, pač pa vedno bolj le kot nekakšno igro, ki jo je treba povsem ločiti od naše zasebne sfere. Na ta način postajamo nekakšne dvojne osebnosti. Del nas se javno pretvarja, da je vrednostno pozitiven, drugi del pa se – zavestno ali nezavedno – zabava in naslaja nad tem, kako dobro je na ta način pretental javnost. Če javno zagovarjam humanost, poštenost, univerzalno ljubezen, ekološko ozaveščenost in podobne dopadljive vrednote ter jim dodam še kakšne idilične, seveda za javnost »prirejene« ali morebiti kar izmišljene prizore iz svojega življenja, sem vsekakor uspešno odigral svoj družbeni nastop in publika je (ali pa se vsaj mora pretvarjati, da je) navdušena. Takšnih javnih dopadljivcev je seveda veliko in mediji najdejo dovolj prostora tudi zanje. Problem pa je, da mnogi takšni javni dopadljivci enostavno lažejo, oziroma igrajo pred nami holivudske vloge, v resnici (tam kjer je to javnosti bolj skrito), pa ravnajo bistveno drugače ali celo nasprotno temu, kar govorijo. Ko ugotovijo, da se jim zaradi tega ne zgodi nič slabega, pač pa, nasprotno, postanejo družbeno pomembni, ali vsaj prepoznavni (kar je ena pomembnejših medijsko-proizvedenih družbenih vrednot), to zlaganost le še »pilijo« in »izboljšujejo«, saj se z njo dvigajo na družbeni lestvici.
Obe težavi opozarjata, da transparentnost in javnost (o čemer sem na tem mestu v drugačnem kontekstu pisal že v kolumni »Mediji in dostop do informacij javnega značaja«, 26.7.2010) nista vedno le pozitivna in konstruktivna vidika demokratičnega družbenega razvoja. Tisto, kar je javno, je večkrat preveč narejeno, celo preveč zlagano, da bi nam lahko prinašalo kaj dobrega in koristnega. Še posebej, če smo sami dobronamerni in ne pričakujemo laži. Zato je treba sebi in drugim dopustiti tudi zasebnost, ali drugačno odmaknjenost od širše javnosti, ter s tem dovolj prostora za (bolj) avtentični premislek in ravnanje. Vedno je torej treba iskati pravo mero med javnostjo in zasebnostjo. Če smo preveč izpostavljeni javnosti, nas to postavi v prevelik razkorak med javnim idealom in svojo zasebno stvarnostjo, kar pri večini povprečnih ljudi vodi v (pre)veliko prenarejanje in zlaganost. Če pa javnosti nismo dovolj izpostavljeni, sta naš osebnostni in vrednotni razvoj ter naša družbena odgovornost okrnjena, nezadostna.
Naj zaključim bolj konkretno. Upira se mi, ko na televiziji gledam posnetke polemičnih ali tolažilnih razgovorov direktorja Preventa z degradiranimi delavkami, ali denimo pogajanja med ministrico za javno upravo in sindikati. Takšni in podobni primeri so resničnostni šovi, v katerih so vsi neavtentični, pri čemer se nekateri »nastopajoči« pred kamero tudi tako izrazito pretvarjajo, oziroma govorijo predvsem nam, gledalcem, in ne drug drugemu, da je vse skupaj zgolj farsa. Takšni nastopi (seveda bi lahko naštel na stotine podobnih neustreznih »filmskih« primerov) bi morali »v živo« potekati brez navzočnosti kamer oziroma javnosti. Tako pa se z njimi hranijo predvsem opravljivci, obrekovalci in drugi, ki bodisi uživajo v tuji nesreči, ali pa morebiti naivno mislijo, da je to res tisto, kar se v resnici dogaja. Žal se bojim, da je tudi to zgolj še ena že vnaprej izgubljena bitka, kajti »kamera povsod« postaja očitno vodilni motiv in geslo sodobne družbe. Brez zadržkov, brez meril, brez sramu …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
