Tudi sam nad sabo sem včasih še vedno presenečen, kako sem lahko otrpel ob kaki očitni družbeni nelogičnosti ali nepravilnosti. To se mi običajno dogodi takrat, ko si ne zmorem predstavljati, da so vsi drugi, ki to negativnost prav tako vidijo in doživljajo, do nje indiferentni zato, ker so ne-umni, mentalno otopeli ali pa celo zlonamerni. V takih primerih pogosto (raje) mislim, da je verjetno kaj narobe z mano. Čeprav torej vidim, da je cesar gol, si mislim, da imam verjetno privid, kajti če vsi ostali vidijo na njem stara ali nova oblačila, mora biti pač napaka v meni in ne pri njih ali cesarju.
No, iz zgodbe o cesarjevih novih oblačilih vemo, da je v resnici težava v tem, da večina ljudi vidi in razmišlja enako kot jaz. Zato seveda cesar ostaja gol, takšni in drugačni protagonisti pa izkoriščajo našo ne-umnost.
Ena takšnih ne-umnosti je proračunska ureditev, po kateri že dolgo velja, da dobi proračunski uporabnik iz državnega proračuna za vsako naslednje proračunsko obdobje praviloma le toliko denarja, kolikor ga je porabil v prejšnjem proračunskem obdobju. Ker te zadeve v želji po razumljivosti ne želim pretirano zaplesti, naj pravkar povedano poenostavljeno ponazorim na naslednji način: določeni proračunski uporabnik, ki je imel za tekoče proračunsko obdobje na voljo 100 enot denarja, vendar pa jih je porabil le 80, bo v prihodnjem proračunskem obdobju prejel le še 80 enot, ker se domneva, da jih več ne potrebuje. Če v proračunu ni dovolj denarja za vse proračunske uporabnike, bo zadevni proračunski uporabnik verjetno dobil celo manj kot 80 enot denarja. Če bo morebiti izkazal neke povsem novonastale in nujne potrebe, se mu bo morda lahko proračun povečal, vendar pa se bo povečanje praviloma štelo od 80 enot navzgor (in ne od 100 enot, kolikor jih je imel za redne potrebe na voljo v tem proračunskem obdobju). Povedano preprosto: če proračunski uporabnik ravna z denarjem ekonomično oziroma racionalno in porabi le 80 od 100 razpoložljivih enot denarja, je za to praktično kaznovan, saj se mu proračunska sredstva za prihodnje leto zmanjšajo.
Gre za v nebo vpijočo ne-umnost in krivico. Podobno tisti, ki smo jo poznali v zadnjem obdobju naše prejšnje države (SFR Jugoslavije), ko je pravni red skupaj s sodstvom v zvezi z izračunavanjem obresti vztrajal pri načelu nominalizma, kljub temu, da smo imeli več let tako visoko inflacijo, da je nominalizem predstavljal posmeh pravnemu načelu pravičnosti oziroma sorazmernosti. Na ta način ogromnemu številu državljanov ni bilo treba nikoli vrniti večji del stanovanjskih in drugih kreditov, saj so vračali le njihove nominalne zneske, katerih realna vrednost se je zaradi inflacije skozi leta najprej izredno hitro zmanjševala, na koncu pa je bila celo povsem izničena. Kasneje smo seveda vsi skupaj čutili posledice.
Niti takrat niti danes nas ni bilo dovolj sram, da smo to dopustili. Tako kot nas danes očitno ni dovolj sram, da bi preprečili zgoraj opisano nepošteno ter družbi škodljivo proračunsko prakso. Ko se bliža konec proračunskega leta in nek proračunski uporabnik ugotovi, da svojega proračuna do konca leta s smotrnim trošenjem ne bo v celoti porabil, začne »višek« denarja mrzlično trošiti, četudi za nepotrebne stvari in dejavnosti, samo da do konca leta porabi ves denar in tako ostane tudi v prihodnjem proračunskem obdobju upravičen do najmanj enakega proračunskega zneska. Namesto, da bi torej država ravno tistega, ki je bil varčen, ki je prihranil proračunski denar, nagradila z možnostjo pridobitve večje količine sredstev v prihodnjem proračunskem letu, ga kaznuje na opisani način.
Seveda se lahko trudim najti kakšen pameten oziroma utemeljen evropski (EU) ali nacionalni finančni ali drug razlog v prid takšni praksi. Toda to merilo proračunske delitve sredstev je enostavno preveč nepravično in nespodbudno (demotivacijsko), da bi ga bilo mogoče resnično upravičiti. Proračunski uporabniki tako na opisani »prisilni način« kar nekaj proračunskega denarja potrošijo neekonomično in neupravičeno. Takšna proračunska praksa je zato ena tistih nelogičnosti, ki jih lahko primerjamo z iluzijo cesarjevih (starih in novih) oblačil. Teh oblačil ni, cesar je gol in mi vsi ga takšnega tudi vidimo, hkrati pa se pretvarjamo, kot da je vse v redu, da je torej cesar spodobno oblečen. In ker se že (pre)dolgo pretvarjamo, nas tudi to, skupaj z vsemi ostalimi finančnimi in drugimi norostmi, potiska proti točki velikega izbruha kolektivnega nezadovoljstva, tj. proti splošni šok terapiji.
Opisal sem le en primer. Cesar je že zelo gol. Na sebi ima še nekaj ne prav uglednih cunj, toda tudi te mu bodo morda kmalu pobrali. In zakaj ne, saj smo slovenski državljani naravnost idealni podložniki in gledalci za takšne predstave. Ko je treba ukrepati, zremo v tla ali se skrivamo za anonimnimi pismi. Ko pa nas doletijo posledice naše lastne strahopetnosti, za to krivimo vse druge, samo sami sebi ne nastavimo ogledala.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
