Časti ni mogoče zadovoljivo opisati zgolj z besedami. Seveda lahko rečemo, da je čast pojem, ki posamezniku pripisuje določene vrline, ki jih kot takšne priznava tudi širša skupnost ali družba. Toda katere so te vrline? Kaj je častno ravnanje ali časten položaj? V iskanju odgovora na takšna vprašanja se skriva velika mera (psihološkega) občutka za nekaj, kar posamezniku daje neko prepoznavno in relativno pomembno mesto v družbi, tj. nek položaj in vrednost v razmerju do drugih posameznikov in do družbe kot takšne. Če gledamo z vidika družbe, tj. od zunaj, je lahko čast(na) že pripadnost določeni družbeni skupini, npr. aristokratskemu sloju, določeni religiji ali neki dobrodelni organizaciji. Toda na ta način je čast določena po merilih, ki ustrezajo zgolj nekemu času in prostoru ter so lahko za nek drug čas in prostor povsem neprimerna. Pripadnost kraljevski družini je bila lahko v pred-revolucionarni Franciji velika čast, po t.i. meščanski revoluciji (l. 1789), ki je ukinila monarhijo in uvedla republiko, pa seveda nikakor ne več. Nekoč se je bil marsikateri mladenič ali gospod pripravljen za razžalitev sebe ali svoje dame dvobojevati na življenje in smrt, medtem ko danes osebna čast v tem pogledu praviloma nima tako visoke vrednosti, saj jo moški praviloma (o)branijo (če sploh jo) na milejše načine. V nekaterih okoljih je »dana beseda« (ustna obljuba) stvar osebne časti in si zato posamezniki nadvse prizadevajo, da bi jo izpolnili, medtem ko v drugih okoljih niti pisna obljuba ni kaj dosti vredna in jo je zato treba zavarovati še z grožnjo pravne sankcije. Nekoč je bila udeležba športnika v državni reprezentanci velika čast, danes pa je ta občutek časti v marsikateri državi že bistveno šibkejši in ga je treba vsaj nekoliko (če ne kar močno) podpreti še z finančno stimulacijo. V naši prejšnji državi je bilo članstvo v Komunistični partiji (kasneje Zvezi komunistov) velika čast, v današnji retrospektivi pa je takšno članstvo pretežno obravnavano kot nekaj slabega. Itd.
Na družbena merila se je torej težko dolgoročno zanašati, kajti podvržena so splošnemu družbenemu in naravnemu zakonu relativnosti. Vrednotenje se pač s časom spreminja, zato se spreminjajo tudi vrline, ki tvorijo pojem časti. Verjetno prav zato zakonodaja pojma časti ne definira, pač pa njegovo opredelitev prepušča vsakokratnemu sodniku, ki mora npr. odločiti, ali je neka oseba storila kaznivo dejanje zoper čast. Tako npr. v osemnajstem poglavju Kazenskega zakonika, ki nosi naslov »Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime«, člen 169 določa, da je kaznivo, če kdo »koga razžali«. Kaj je razžalitev, kot oblika prizadetja posameznikove časti (in dobrega imena), iz takšne lapidarne določbe seveda ni razvidno. To mora ugotoviti sodnik. V 170. členu istega zakonika je določeno, da stori kaznivo dejanje obrekovanja tisti, ki »o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično...« V skladu s 171. členom pa stori kaznivo dejanje žaljive obdolžitve tisti, ki »o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu…« Tudi v teh primerih zakonodajalec pojma časti ne definira, pač pa prepušča to sodnikom oziroma sodni praksi. Čast je torej v pravu pretežno quaestio facti. Kdaj vas nekdo razžali, bodisi z grobo izrečeno ali zapisano besedo ali z grobim vedenjem ali z ignoranco ali morebiti s specifično fizično kretnjo ali z grobim dotikom (npr. odrivom), je torej stvar konkretne ocene. Na to oceno pa odločilno vpliva prevladujoč družbeni občutek za vrednoto časti.
Čast ima seveda tudi svojo notranjo razsežnost. Je nekaj, kar posamenik – bolj ali manj v skladu s prevladujočimi družbenimi merili in vzorci – sam pripisuje svojemu položaju in ravnanju. Če nekdo meni, da je varovanje šibkejšega pred močnejšim vprašanje časti, potem bo seveda v tej smeri storil marsikaj, da vzpostavi in ohrani svojo čast. No, ravno ta primer je zanimiv tudi za globlji razmislek o tem, kako sami gledamo na to. Ali nam varovanje šibkejših pomeni častno ravnanje? Ali je takšen pristop danes sploh še (lahko) družbena vrednota? Ali ni tako, da se večina ljudi raje priključi močnejšim (seveda, če jim to le uspe), da s tem tudi sami pridobijo moč (nad šibkejšimi)? In ali morda ni bilo vedno tako? Ali ni morda tako, da čast tako v zgodovinski kot sodobni perspektivi pretirano idealiziramo? Verjetno povsem enoznačnega odgovora na ta vprašanja ni.
Jasno pa je treba poudariti, da čast kot zavest o človeški vrlini, predvsem pa tudi kot občutek oziroma emocija o takšni vrlini, ni vedno vrednostno pozitivna. Kadar čast napihuje človeški ego (v smislu (samo)pomembnosti, pretiranega »ponosa« ipd.), kadar vodi v diskriminacijo (npr. v poveličevanje »višjih« slojev na račun nižjih) ali v uničevanje življenj (npr. uboj ali vojna zaradi »častnih« razlogov), takrat čast kvari človeka ter ga preko negativnih ravnanj postopoma vodi v »šok terapijo«. Kadar pa je čast pravilno usmerjena v pomoč drugim, kadar se veže na iskrenost, dobroto, poštenje in podobne vrline, takrat je čast pozitivno družbeno gibalo. In takšno čast družba (še) vedno potrebuje.
Zadnja dva tedna je svetovne medije in javnost burila zgodba o skupini britanskih vojakov (mornarjev oziroma marincev), ki so bili ta čas v iranskem ujetništvu. Tam so pisno in pred kamerami priznali, da so oni in njihova država storili napako (vdor v iranske teritorialne vode itd.). Nato so jih Iranci izpustili, ti vojaki pa so takoj po vrnitvi v domovino pojasnili, da so vsa ta priznanja podali v strahu pred mučenjem in smrtjo ter da so bila vsa ta priznanja dejansko izsiljena in lažna. Prav danes pa so mediji sporočili, da bodo nekateri izmed teh bivših ujetnikov svoje zgodbe sedaj za mastne denarje prodali nekaterim britanskim časopisom oziroma medijem in to celo z izrecno privolitvijo britanskega obrambnega ministrstva.
Zgornjo zgodbo štejem za poraz elementarne (vrednostno pozitivne) vojaške, deloma pa tudi občečloveške časti. Seveda lahko razumem in sprejmem, da v strahu tudi vojak prizna marsikaj. Toda ali res tako hitro in tako brez zavor, kot so to storili omenjeni britanski vojaki, ki so v času svojega ujetništva odigrali še kakšno partijo namiznega tenisa in šaha ter gledali televizijo, na koncu pa so se pred kamerami vsi po vrsti za svojo izpustitev zahvalili iranskemu predsedniku in se z njim rokovali (kot je znano, je vse to dokumentirano na video posnetkih)? Ob tem se lahko resnično s strahom zamislimo, kaj lahko v prihodnje sploh še pričakujemo od tako ali drugače prestrašenih vojakov, policistov in sorodnih poklicev. V navedenem primeru se (mojemu) občutku za čast upira predvsem dejstvo, da se ti vojaki (»junaki«) v domovini niso tiho poskrili po svojih domovih, pač pa so se odločili iz te svoje zgodbe o neuspehu narediti še biznis. In če morda kdo misli, da to ni sramota, naj se vpraša, kaj naj si o tem misli slovenski ali katerikoli drug vojak, ki bo morda jutri v Afganistanu ali kje drugod po svetu v okviru Nata sodeloval tudi z britanskimi vojaki. Ali jim bo lahko zaupal? Ali ga ne bodo ob prvem resnejšem strahu, ki ga bodo doživeli, kar zapustili ali ga izdali sovražniku? (Kasneje pa seveda to svojo zgodbo na »katarzičen način« prodali medijem…).
V takšnih primerih čast ni nekaj patetičnega (v slabšalnem pomenu besede). Čast je tu vitalna vrednota, saj odloča o življenju in smrti, o zavezništvu, morda celo prijateljstvu, in nasploh o zaupanju…
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
