Prejšnji teden sem na javni konferenci s sogovorniki razpravljal o tem, ali naj odločanje o skupni zunanji in varnostni politiki Evropske unije (EU) v prihodnje v večji meri kot do zdaj temelji na odločanju s kvalificirano večino. V javni razpravi, ki jo je organizirala Nova univerza, je bilo glede takšne možnosti med povabljenimi razpravljavci (profesorji ter bivšimi in sedanjimi politiki) v glavnem zaznati previdnost in zadržanost. Zdaj lahko namreč pri (naj)pomembnejših odločitvah na teh področjih vsaka članica EU uveljavlja pravico do veta in tako prepreči odločitev, ki ne upošteva njenih vitalnih interesov. Ali naj torej naša država podpre dodatne omejitve pravice do veta in omogoči hitrejše in učinkovitejše odzivanje EU na mednarodne krizne situacije? Ali pa naj vztraja pri ohranitvi tistega dela svojih suverenih pravic, ki ji tudi v takšnih primerih omogočajo, da svojih najbolj temeljnih zunanjepolitičnih stališč in interesov ne prilagaja evropskim stališčem, če so ti izrazito v nasprotju z interesi Slovenije?
Seveda lahko že uvodoma ugotovimo, da je prav aktualni bližnjevzhodni vojni spopad med Izraelom in Hamasom (Palestinci) pokazal, kako težko je včasih v EU glede zunanjepolitičnih in nekaterih drugih vprašanj doseči kolikor toliko enotno stališče. Leta 2012 se je to pokazalo pri odločanju Generalne skupščine OZN, ko je ta Palestini z večinsko odločitvijo »status opazovalke kot entitete« spremenila v »status opazovalke kot države nečlanice«, kar je pomenilo de facto priznanje suverene državnosti Palestine. Takrat je 14 članic EU podprlo to odločitev, nasprotovala ji je ena članica (Republika Češka), 12 članic EU, vključno s Slovenijo, pa se je pri glasovanju vzdržalo. Delitve znotraj EU se prav tako pojavljajo ob sedanjem spopadu med Izraelom in Hamasom, za enotno zunanjo in varnostno politiko EU pa niso prav nič spodbudna niti najnovejša stališča in ravnanja Madžarske, Slovaške in Poljske glede Ukrajine, ki slabijo enotno zunanjo in varnostno politiko EU glede rusko-ukrajinske vojne.
Pri tem se je treba zavedati dejstva, da sta zunanja in notranja politika povezani, zato seveda skupna zunanja politika EU ni le nekaj, kar ima učinke v drugih državah sveta, pač pa predvsem tudi v samih državah članicah EU. Ob tem je seveda do neke mere prikladno, da lahko Slovenija pri svojih neposrednih stikih s tujimi državami, glede katerih ima EU še posebej kritična stališča (npr. Rusija, Kitajska), vsaj posredno nakazuje, da mora pač slediti skupni zunanji politiki EU, s čimer implicitno nakaže, da sama morebiti do vsega le ni tako zelo kritična kot EU, in morebiti tako pridobi nekaj dodatne tolerance ali simpatije te države, kar ji, denimo, lahko olajša nadaljnje gospodarsko, znanstveno ali kulturno sodelovanje. Kljub temu, da pri tem Slovenija praviloma ostaja dovolj načelna, pa to njej in nekaterim drugim članicam EU daje možnost, da na ta način še posebej v očeh agresivnejših in močnejših držav ne izpadejo toliko »krive« za kritična stališča, ki jih zoper takšne države sprejme EU kot takšna. Pri tem je zanimivo to, da lahko zahteva po soglasnem odločanju takšno pozicijo posamezne, še posebej politično manj vplivne članice EU na neki način celo krepi, namreč v smislu, saj kaj ji je pa drugega preostalo, kot da se podredi močnejšim in (naj)vplivnejšim članicam.
Veto posamezne članice je pri najpomembnejših zunanjepolitičnih in varnostnih stališčih Evropskega sveta in Sveta EU praktično težko uveljaviti (dosedanje izjeme le potrjujejo pravilo), kajti v takšnih primerih je politični pritisk na posamezno članico izjemno močan. Toda pravice do veta kljub temu ne gre podcenjevati, kajti vsaka država ga bo napovedala in tudi uveljavila v primeru, ko bi neka odločitev EU bistveno posegla v njen vitalni nacionalni interes. Kadar je takšen veto zelo verjeten, sporna zadeva pogosto niti ni uvrščena na dnevni red ali pa se že pred sejo Evropskega sveta ali Sveta EU za področje zunanje politike oblikujejo med članicami ustrezna (možna) kompromisna stališča, da bi se mučni razpravi o vetu ter dolgotrajnemu in napornemu prepričevanju posamezne članice na sejah omenjenih dveh institucij v čim večji meri izognili.
Odločitve EU o skupni zunanji in varnostni politiki neposredno vplivajo na zunanjo in varnostno politiko vsake države članice, seveda pa tudi na notranjo politiko vsake od njih ter posledično na gospodarske in druge interese posameznih članic (pomislimo le na sankcije EU zoper Rusijo). Ali naj torej Slovenija vztraja pri dosedanji pravici veta posamezne države glede najpomembnejših odločitev o skupni zunanji in varnostni politiki EU ali pa naj podpre pobudo za širitev odločanja s kvalificirano večino in posledično omejevanje pravice do veta? Naj ob tem takoj pojasnim, da se zavedam, da že sedanja ureditev omogoča posamezne odstope od soglasnega odločanja (premostitvene klavzule, konstruktivna vzdržanost od glasovanja – glej 31. člen prečiščenega besedila Pogodbe o Evropski uniji oziroma 23. člen originalne pogodbe). Toda v tej kolumni se osredotočam le na vprašanje, ali naj bo v prihodnje možnost veta še dodatno omejena oziroma nadomeščena z možnostjo odločanja s kvalificirano večino.
Kot so na omenjeni konferenci poudarili nekateri razpravljavci, je seveda pomembno, da Slovenija sodeluje v tovrstni razpravi znotraj EU, tako kot je pomembno razumeti, da so pri razpravah o spremembah lahko odločilne tudi podrobnosti. Tako je po eni strani treba natančno opredeliti tiste zadeve, v katerih bi se v prid hitrejšemu odločanju sprejemale kvalificirane večinske odločitve, na drugi strani pa morebiti tudi predvideti, da bi lahko možnost veta na takšne odločitve skupno uveljavljalo določeno število držav članic EU (in ne le ena sama), ki predstavljajo določeno število državljank in državljanov EU. Tu je torej mnogo specifičnih idej in vprašanj. Ministrstvo za zunanje zadeve očitno meni, da je udeležba Slovenije v sedanji delovni oziroma preliminarni razpravi smiselna, saj lahko tako naši predstavniki že v začetni fazi vplivajo na nadaljnji razvoj te razprave. Toda v tem primeru menim, da temu ni mogoče pritrditi, kar pomeni, da je Slovenija že zagrešila dve napaki. Prvič, že sama vključitev v sicer neformalno skupino držav (mediji poročajo, da naj bi jih bilo zaenkrat deset), ki se pod nazivom »prijateljice (spodbujanja) odločanja s kvalificirano večino« zavzemajo za večjo uporabo odločanja s kvalificirano večino pri skupni zunanji in varnostni politiki EU, se navzven kaže že kot apriorna podpora slovenskih predstavnikov takšni spremembi odločanja, kar je vsekakor preuranjeno in v tem trenutku tudi nepotrebno. Drugič, ker gre za izredno pomembno odločitev, ki pomeni tudi nadaljnji prenos suverenih pravic naše države na EU, je nujno, da o tem odloči Državni zbor, pred tem pa je edino primerno, da se o takšni odločitvi opravi tudi temeljita javna razprava. Že odsotnost takšne parlamentarne ter strokovne in širše razprave pred vključitvijo predstavnikov zunanjega ministrstva oziroma vlade v navedeno skupino kaže, da naši vladni predstavniki tu zaenkrat nastopajo brez zadostne legitimne podpore v lastni državi.
Osebno sem odločen zagovornik EU ter krepitve njene notranje kohezivnosti, solidarnosti in učinkovitosti. Toda zagovarjanje čim bolj enotne in demokratične EU ne pomeni, da je vsaka sprememba pravil, ki gre v smeri (kvalificiranega) večinskega odločanja na ravni institucij EU tudi dobra in koristna v sedanjem političnem in širšem kontekstu delovanja EU. Čeprav si tudi osebno želim, da bi se znale članice EU v prihodnje še tesneje povezovati ter še uspešneje zagotavljati demokratične vrednote, človekove pravice, pravno državo (vladavino prava) ter ne nazadnje socialno državo, pa menim, da je lahko celo kontraproduktivno, če se proces v tej smeri pospešuje brez demokratično verificirane podpore znotraj posameznih držav članic EU. To lahko namreč v posameznih članicah povzroči pretiran odpor javnosti do EU, kar neizogibno vodi v slabitev skupnosti. Pred nadaljnjo razpravo naših predstavnikov v skupini držav prijateljic kvalificirane večine je zato treba temeljito razpravo opraviti najprej v Sloveniji.
Sedanja ureditev, ki nalaga obvezno soglasno odločanje Sveta EU o mnogih pomembnih zadevah skupne zunanje in varnostne politike ima seveda več negativnih učinkov. Pogosto vodi v časovne zamike pri sprejemanju odločitev, nadalje v kompromisno razvodenitev politik na tem področju ter ne nazadnje tudi v nezmožnost odločnega odziva in ukrepanja v mednarodni areni. Toda odločanje s kvalificirano večino lahko prav tako povzroči različne negativne učinke, npr. nekooperativnost nezadovoljnih držav pri implementaciji odločitev EU, njihovo javno nasprotovanje zunanji politiki EU ter ne nazadnje njihovo prikrito ali odkrito nasprotno delovanje v mednarodni areni. Predstavljajmo si, da bi EU od 7. oktobra letos dalje glede spopada med Hamasom (Palestinci) in Izraelom sprejemala zgolj (kvalificirana) večinska stališča. Kako bi se na ta »skupna« stališča glede te izjemno vroče teme odzvale članice, ki bi bile preglasovane? In kaj bi s temi »skupnimi« stališči EU dejansko, tj. praktično dosegla? Treba se je namreč zavedati, da zgolj hitrejše in odločnejše sprejemanje skupnih zunanjepolitičnih stališč ne bo spremenilo relativno šibke zunanjepolitične vloge EU. Vse dokler bo namreč EU v mednarodni areni nastopala predvsem z vidika t. i. mehke moči (ang. soft power), kljub svojemu velikemu gospodarskemu, finančnemu, znanstvenemu, diplomatskemu, kulturnemu in drugemu potencialu dejansko ne bo mogla biti enakovreden svetovni odločevalec v razmerju do drugih velesil (npr. ZDA, Kitajske in Rusije), ki uporabljajo predvsem tudi veliko mero trde moči (ang. hard power).
Razprava o tej temi bo torej tako na ravni EU kot v Sloveniji in drugih državah članicah EU še zelo zanimiva. Naj za konec še na primeru pojasnim, kako je lahko možnost veta koristna za Slovenijo. Julija 2016, ko sem kot premier sodeloval na srečanju EU – Azija v Mongoliji, je bil sprožen postopek sprejetja izjave EU glede stališča LR Kitajske, da ne bo upoštevala odločitve mednarodnega arbitražnega razsodišča o Južnokitajskem morju (ta odločitev namreč ni ustrezala kitajskim geopolitičnim interesom). Prvotni osnutek izjave EU, ki je bil močno kritičen do takšne kitajske drže, je vseboval tudi zapis, iz katerega je izhajalo, da je treba odločbe mednarodnih arbitražnih sodišč spoštovati in implementirati. Toda temu zapisu so odrekle podporo Hrvaška, Madžarska in Grčija, tako da je bil iz osnutka skupne izjave v celoti črtan. Na takšno novo besedilo osnutka izjave je nato na mojo zahtevo Slovenija napovedala veto, pri čemer smo zahtevali, da se vsaj del črtanega zapisa ponovno vključi v skupno besedilo. Zadeva je bila seveda težavna in je vodila v naporna pogajanja ter povzročila dodatno časovno odložitev sprejetja skupne izjave EU. Toda ker nismo popustili, je sredi konference v Ulan Batorju kanclerka Angela Merkel kot nekakšna neformalna predstavnica vseh drugih članic EU pristopila k meni in me prosila, da zadevo uskladiva. Umaknila sva se v sosednji prostor ter ob prisotnosti nekaterih najožjih strokovnih sodelavcev popravljala izjavo, tako da je ta nato v končni verziji le vsebovala dodatni zapis, ki izrecno navaja, da je treba takšne mednarodne spore reševati ob spoštovanju mednarodnega prava in v skladu z njim. S tem je bila torej v skupni izjavi EU vsaj v zadostni meri vsebovana tista načelna pravna zahteva po spoštovanju mednarodnega prava, ki je zaradi hrvaškega nespoštovanja arbitražne odločbe o meji med našima državama še vedno v vitalnem interesu Slovenije in seveda tudi EU, ki je in mora ostati zavezana vladavini prava.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
