Bivši ameriški predsednik in sedanji predsedniški kandidat Trump je 26. julija letos na predvolilnem srečanju konzervativno skupino krščanskih volivcev na Floridi javno nagovoril, da naj gredo na volitve in volijo (zanj) le še tokrat, kajti potem bo zadeva urejena tako, da jim čez štiri leta ne ne bo več treba voliti. Potem, ko so se seveda na to izjavo kritično odzvali njegovi kritiki in mu očitali nezaslišano napoved ukinitve ameriške demokracije in uvedbo lastne diktature, je Trump javno zanikal antidemokratični namen svoje izjave. Čeprav se ob takšnih primerih soočamo z zanimivim vprašanjem antidemokratičnih izjav v ustavni demokraciji, pa se ob tovrstnem diskurzu v nadaljevanju predvsem sprašujem, ali se državljani lahko po demokratični poti odrečejo ustavni demokraciji in uvedejo avtokratični oziroma avtoritarni politični sistem.
Politika je bila in bo verjetno še dolgo prepolna demagogov, populistov in lažnivcev. Vsi tisti, ki niso takšni, v realni politiki očitno ne pridejo do izraza, zato se politike od nekdaj drži slab sloves. Čeprav bo tole zvenelo ljudem neprijazno, je dejstvo, da s(m)o za takšno stanje krivi predvsem ljudje in ne politični demagogi. Če si namreč ljudje za svoje voditelje izberemo nepoštene ljudi brez pravih človeških vrlin, potem seveda nosimo za to svojo odločitev pretežni del krivde.
Vsak diktator ima v fazi svojega vzpona podporo med določenim delom ljudstva. Ta podpora nato pod vplivom medijske in drugačne propagande raste, saj ljudje bodisi ne uvidimo, da gre zgolj za lažni videz in prevaro, ali pa smo tako prestrašeni ali naivni, da pač enostavno ne dojamemo, da se bo ta zgodba za večino nas (čisto na koncu pa praktično za vse) končala slabo. Če smo torej ljudje ne-umni ter zaupamo in verjamemo ljudem brez vrlin in jih pogosto celo slavimo (pripisujemo jim karizmatične lastnosti ipd.), potem seveda ni prav, da krivdo za kasnejše težave, pripisujemo tem politikom, saj le-teh ne bi bilo brez naše aktivne ali pasivne podpore. Tisti, ki so ob takšnem razvoju dogodkov politično indiferentni (ker jih politika »ne zanima« ali »se jim upira«), nosijo za takšen razvoj polno sokrivdo in sicer v duhu znanega reka Edmunda Burka, da je za prevlado zla dovolj, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Tisti, ki pravočasno prepoznajo zlaganost in nedobronamernost določenih političnih voditeljev ter so do njih javno kritični in predlagajo boljše alternative, vendar pa ne prevladajo in ostanejo na koncu v podrejeni manjšini, pa so enostavno žrtev večinske zablode svojih sodržavljanov (ilustrativno rečeno so žrtev svoje slabe »kolektivne karme«).
V zadnjih letih se v zahodni demokraciji, še posebej pod vplivom Donalda Trumpa, razrašča politična mentaliteta, da sploh ni več pomembno, da si kot politik spodoben in verodostojen. Niti ne več (vsaj) na videz. Danes lahko rečeš, da ljubiš črnce, belce, kristjane, muslimane, begunce, moške, ženske ali LGBT+, jutri lahko to zanikaš in si do njih verbalno sovražen. Danes lahko rečeš, da boš vodil politiko miru, jutri lahko groziš z vojno. Danes lahko rečeš, da boš, ko boš na oblasti, ukinil volitve, jutri lahko to izjavo prekličeš in se predstavljaš kot zapriseženi demokrat. Ljudi lahko verbalno žališ in ponižuješ, ali pa jih obsipaš s povsem nerealnimi komplimenti. Seveda mediji vse to takoj »kupijo« in z veseljem širijo po svetu, saj jim takšen resničnostni politični šov dviguje dobičke. Ljudje pa se od tega – kar je velika napaka – psihološko napajamo in nato samo še bolj kritiziramo politike in politiko (torej nekoga drugega), namesto, da bi se vprašali, kakšni smo mi sami kot posamezniki in kot ljudstvo, ker dopuščamo, da gredo stvari v takšno smer. Da niti ne govorim o tem, kako premalo kritični smo do neetičnih, manipulativnih medijev.
Ta hip se nam zdi morda zadeva v okviru zahodnih demokracij še obvladljiva. Kljub temu, da se vsi čudimo, kako so lahko ZDA prišle v takšno bizarno predvolilno zagato, ki smo ji priča v zadnjih mesecih, se nam nekako zdi (točneje: upamo), da se bo na koncu vse izšlo nekako dobro. V EU smo po zadnjih evropskih volitvah večinoma zadovoljni s prevlado nekakšnega statusa quo, pri čemer se ne zavedamo dovolj, da se bodo lahko nevarne politične skrajnosti ob sedanji politični mentaliteti krepile tudi v prihodnje. Če se v demokratično politiko ne bo vrnilo več spodobnosti, če iz nje ne bomo izrinili skrajnega primitivizma, brezsramnega žaljivega in zlaganega diskurza, potem bo to le še krepilo negativni trend in se – preprosto povedano – slabo končalo. Navsezadnje, ali nismo tudi v Sloveniji postali že skoraj neobčutljivi na žaljive in primitivne izjave politikov, na njihove prazne ali lažne obljube? Ali nam res ni jasno, kam to dolgoročno vodi? V Sloveniji, Evropi in svetu? Ali si res ne upamo od svojih voditeljev odločneje zahtevati, da so spodobnejši in verodostojnejši v svojem vedenju in izražanju? Ali državljanke in državljani res ne damo nase niti toliko, da bi se bili sposobni na osebni ravni upreti takšnim slabim zgledom? Ali se moramo v socialnih omrežjih in drugod res zgledovati po takšnih negativnih pristopih in še sami (po)toniti v zmesi politične, pravne in obče nekulture? Ali res nismo sposobni doumeti, da nam našega osebnega človeškega dostojanstva v resnici ne moreta zagotoviti politika in pravo s svojimi ukrepi in normami, pač pa si ga lahko zagotovimo le sami s krepitvijo svojih človeških vrlin, z lastnim pogumom in nenazadnje s poštenostjo in spodobnim obnašanjem, s čimer moramo biti vzor mlajšim generacijam? Vse to lahko stori in mora storiti najprej vsak posameznik zase. Tudi če mu pri tem svet ne sledi, je to edina prava pot in drža. In ko bo takšnih ljudi (še) več, se bo to odrazilo tudi v širši družbi. Če jih ne bo, jih pač ne bo…
Demokracija je polna pomanjkljivosti in težav. Toda vse druge vrste političnih sistemov so se doslej praktično izkazale za manj človečne (humane). Temeljno merilo kakovosti družbene organizacije pa mora biti prav človečnost. Zato osebno zagovarjam demokracijo in demokratično kulturo. Toda ker sodobna demokracija temelji na svobodi izražanja, se zastavlja vprašanje, ali se lahko v demokratični državi posameznik javno zavzema tudi za ukinitev demokratične ureditve. Ali svoboda izražanja to dopušča ter ali sme ustrezna večina državljanov ali njihovih zakonitih predstavnikov demokratično izglasovati tudi (samo)ukinitev demokracije?
Vzemimo za primer uvodoma omenjeno Trumpovo izjavo. Trump jo zdaj razlaga kot demokratičen poziv skupini volivcev, tj. skupnosti kristjanov, ki se pogosto ne udeležujejo volitev, da se jih vsaj tokrat udeležijo, da izvolijo njega, potem pa jim (spet) ni več treba hoditi na volišča, če ne bodo želeli. Seveda bi bila tudi tako mišljena izjava slab zgled za državljane. Toda inteligenten človek ob poznavanju Trumpa ne more dvomiti o tem, da bi si Trump želel svojo državo voditi avtokratično in po možnosti tudi ukiniti demokracijo. To ustreza njegovi preprosti mentaliteti poslovneža, ki temelji na avtokratičnem vodenju, ki je značilno tudi za gospodarsko sfero – seveda v povsem drugačnem kontekstu. Trump tudi rad javno pove, da bo priznal le volitve, na katerih bo zmagal. Ob tem se nekateri sramežljivo muzajo, drugi vidno zabavajo, tretji kot najbolj goreči Trumpovi sledilci to jemljejo kot svoje politično poslanstvo (spomnimo se le napada drhali na ameriški kongres po zadnjih ameriških volitvah), premalo pa se nas v resnici zaveda nevarnosti prevlade takšne mentalitete v politiki ZDA in drugod. Ne pozabimo, da je med tremi največjimi svetovnimi velesilami demokratična le ZDA in še ta s svojo politiko večkrat ni dober zgled mednarodni skupnosti. Toda, kot rečeno, Trumpove izjave mnogi dojemajo le kot nekakšen resničnostni politični šov in ne dojamejo, da se besede praviloma prej ali slej pretvorijo v dejanja. In seveda ne pozabimo, da podobno avtoritarno kot Trump, le v drugačnih izpeljavah, razmišljajo tudi mnogi evropski politiki.
Ali torej demokracija lahko legitimno in legalno ukine sama sebe? V golem formalnem smislu bi bilo to v primerih, ko ustava ne vsebuje t. i. nedotakljivih (nespremenljivih) določb, pravno dopustno in politično možno. Pristojni državni organ (parlament, ustavodajna skupščina ipd.) bi pač moral demokratično ustavo s predpisano večino in po predpisanem postopku spremeniti v nedemokratično. Če bi se za takšno spremembo zahtevala tudi referendumska odločitev, bi jo morala po pravno korektno izpeljanem postopku potrditi tudi ustrezna referendumska večina volivcev. Že v tem pogledu je torej varuh demokracije le zadosti razvita demokratična kultura, ki večji del državljanov odvrača od želje po diktaturi.
Toda če sodobno demokracijo razumemo tudi vsebinsko in ne zgolj formalno, so njen sestavni del tudi pravno varovane človekove pravice (pravica do življenja, dostojanstva, integritete, svobode, zasebnosti, zasebne lastnine, kolektivne pravice manjšin itd.). V nedemokratičnem sistemu lahko diktator te pravice po lastni volji omejuje ali ukine, kar je v nasprotju z doktrino človekovih pravic in svoboščin, po kateri so te pravice in svoboščine dane človeku po naravi in morajo biti zato univerzalno priznane ne glede na obliko političnega sistema. S tega filozofskega vidika bi torej lahko rekli, da je demokratična (legitimna) ukinitev demokracije paradoks, saj ljudje ne morejo in ne smejo ukiniti prirojenih, univerzalnih in nezastarljivih človekovih pravic, oziroma se jim odpovedati ali odločanje o njih prepustiti na milost in nemilost diktatorju (filozofsko bi to pomenilo tudi zanikanje koncepta družbene pogodbe, s katerim mnogi utemeljujejo demokracijo).
Toda če smo malce manj filozofski in pristanemo na rek, da imajo ljudje v demokraciji vedno prav, lahko pridemo v situacijo, ko ljudstvo večinsko pristane tudi na argumente, na podlagi katerih je treba demokracijo ukiniti. Končni varuh demokracije torej niso niti mednarodne konvencije in ustava niti izvoljena politična in sodna oblast niti kak dejavnik na modrem nebu, pač pa ljudstvo samo. Seveda pa si posamezniki in ljudstvo pogosto ne marajo mazati rok s tako težavnimi političnimi vprašanji. Kadar stopnja človeške ne-umnosti in primitivizma privede do izrazite prevlade nedemokratičnih tendenc, si nedemokratično misleči ljudje najraje po pilatovsko umijejo roke ter izvolijo na oblast nekoga, ki bodisi napoveduje ali pa se le »malce šali«, da bo demokracijo ukinil, ob upanju, da bo to zares tudi storil. Ljudem se pri tem praviloma zdi pomembno, da pri takšnih zadevah ostanejo »čisti« in da lahko kasneje krivdo vedno pripišejo politikom, ki so jim prepustili ta »umazani posel« vzpostavitve diktature z vsemi njenimi negativnimi posledicami. Navsezadnje za zločinske režime vedno odgovarjajo tisti »na vrhu« in njihovi neposredni sodelavci, ljudje pa so le »uboge zapeljane ovčice«. Seveda obstaja tudi koncept kolektivne krivde, ki pa ni enostaven in je lahko v marsičem in do marsikoga krivičen. Nauk takšnih zgodb je zato predvsem, da je treba pri vodilnih ljudeh v politiki in v drugih pomembnih družbenih sferah (javna uprava, mediji, gospodarstvo, sindikati, pravosodje, zdravstvo, cerkev itd.) ves čas spodbujati prave človeške vrline in družbene vrednote, ne pa se zabavati ob primitivnih in demagoških resničnostnih šovih predstavnikov družbenih elit ali jih celo spodbujati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
