S tem seveda razmerje med pravom in športom ni izčrpano, kajti dinamika sodobnega družbenega razvoja in razvoja športa povezuje pravo in šport tudi na nekaterih drugih področjih, npr. na področju marketinga. Dandanes se zaradi velikega pomena, razvejanosti in »globalizacije« športa pogosto zastavlja vprašanje, ali številna pravila, ki urejajo organizacijo športa in športne aktivnosti kot takšne, ne tvorijo posebne vrste prava – tj. športno pravo (»sports law«).
V zvezi s tem je najprej treba opozoriti, da lahko na splošni ravni pravila športa razčlenimo v dve kategoriji. V prvo sodijo pravila športnih iger oziroma tekmovanj, v drugo pa državni predpisi, ki neposredno ali posredno urejajo športno sfero – npr. pravila, ki urejajo športna društva in druge organizacijske oblike športa, proračunske, sponzorske in drugačne stimulacije športa, gradnjo in vzdrževanje športnih objektov ter seveda vsa tista pravila različnih pravnih panog (npr. kazensko, civilno in delovno pravo), ki se uporabljajo v zvezi s pravnimi situacijami in konflikti v športu.
V primeru druge omenjene kategorije pravil gre nedvomno za državno pravo, ki ureja področje športa, medtem ko je situacija v primeru pravil športnih iger bolj zapletena. Ta pravila namreč niso sprejeta s strani države in s strani nje tudi niso neposredno sankcionirana, zato jih zgolj s tega vidika ni mogoče šteti v okvir državnega pravnega sistema. Teorija jih pogosto opredeljuje kot posebno kategorijo, tj. kot pravila (športne) igre (»rules of game«), ki se v določenih pomembnih oziroma bistvenih vidikih razlikujejo tako od pravnih, kot tudi od moralnih, običajnih, političnih in drugih družbenih pravil. Po drugi strani pa so sistematično izdelana pravila posamezne športne igre v precejšnji meri podobna pravnim pravilom, zato jih je mogoče pojmovati tudi kot posebno avtonomno (tj. nedržavno, interno) pravo.
No zadeva je še bolj zapletena, saj se različni športi in njihova pravila med seboj pogosto tudi bistveno razlikujejo in je zato je težko uveljaviti idejo avtonomnega prava športa kot celote. Toda po drugi strani je izraz »športno pravo« ali »pravo športa« spet lahko smiseln, če z njim skupno zajamemo obe prej omenjeni normativni razsežnosti športa, tj. pravila športnih iger in državno pravno ureditev, ki neposredno ali posredno ureja področje športa. Športno pravo v takšnem pomenu sicer ne more predstavljati enovite pravne panoge (kot je npr. ustavno, kazensko, upravno, delovno, obligacijsko ali dedno pravo), saj je preveč »razpršeno«, pač pa lahko v tem primeru govorimo o pravnem področju športa, ki se dotika različnih pravnih panog (tako kot npr. pravno področje človekovih pravic sega praktično v vse pravne panoge).
Poglejmo si še na kratko, kako je s pravno odgovornostjo v športu. V okviru športnih iger doseže stopnjo tiste pravne relevantnosti, ki je podlaga za kazensko ali civilnopravno (predvsem odškodninsko) odgovornost, le takšna kršitev pravil športne igre, ki po svoji naravi in intenzivnosti (škodljivih posledicah itd.) preseže okvir pravil igre (npr. če hokejist namerno udari člana nasprotne ekipe s palico v obraz, ne da bi ga ta ob tem preigraval). Če je torej nekomu v okviru športnega tekmovanja ali drugačne športne aktivnosti povzročena materialna ali nematerialna škoda, pri tem pa so konkretno izpolnjeni določeni pravni kriteriji (tj. predvsem hujša oblika krivde, npr. namen ali velika malomarnost, ter hujša prekoračitev pravil športne igre), potem je ta oseba po splošnih pravilih obligacijskega prava škodo dolžna povrniti. Seveda pa je o odškodninski ali kazenski odgovornosti posameznika za kršitve, ki izvirajo iz športne igre, veliko lažje doseči konsenz na načelni ravni kot v konkretnih primerih. Vsak konkretni primer je namreč posebnost zase, zato lahko šele pravna kazuistika ponudi dokončne odgovore na vprašanja, ki se zastavljajo ob teh primerih.
Na področju kazenskega prava je nekoč del kazenskopravne teorije menil, da je pri športu, bodisi zaradi njegove koristnosti in družbene »ne-nevarnosti« bodisi zaradi izrecno ali molče izražene privolitve posameznika, ki se vključuje v športno igro, izključena protipravnost poškodbe. V sodobnem kazenskem pravu takšna protipravnost ni apriorno izključena, pri čemer se, enako kot pri civilnem odškodninskem pravu, povezuje z vprašanjem, ali je poškodba nastala v okviru korektne športne tekme (tako se npr. v nemškem in avstrijskem kazenskem pravu telesne poškodbe v športu opredeljujejo kot pravno nedopustne kljub oškodovančevi privolitvi, če so bile povzročene v nasprotju z dobrimi običaji). Podobno kot v civilnem pravu, je bil pri nas že tudi v preteklosti na kazenskem področju uveljavljen pristop, da telesno poškodovanje ni protipravno (tj. kaznivo) dejanje, če je nastalo v običajnem okviru upoštevanja pravil športne igre. Obstoj protipravnosti se tako v kazenskem pravu obravnava analogno kot v teorijah o dovoljenem tveganju (analogno zato, ker omenjene teorije izhajajo iz dovoljenosti po pravu, ne pa po zunajpravnih, tj. avtonomnih športnih pravilih).
Tu velja še spomniti, da pozna kazensko pravo institut dejanja majhnega pomena (gre za dejanje, pri katerem so npr. škodljive posledice neznatne ali pa je podana nizka stopnja storilčeve krivde), pri katerem je kljub izpolnitvi znakov kaznivega dejanja izključena njegova kaznivost. Vsa takšna dejanja, kolikor izvirajo iz športa, ostajajo zato praviloma v interni (avtonomni) domeni pravil športne igre. Kadar pa neko dejanje športnika izrazito odstopa iz okvira športne igre in je storjeno z naklepom (npr. naklepna povzročitev telesne poškodbe nasprotnega igralca ob prekinitvi igre), pa gre seveda lahko za dejanski stan kaznivega dejanja zoper življenje in telo.
Tako v zvezi s kazenskim kot civilnim pravom se lahko v pogledu obravnavane materije zastavljajo še druga vprašanja, npr. vprašanje objektivne odškodninske odgovornosti pri nevarnih rekreativnih športih, kot so športno letenje, padalstvo, avtomobilske dirke itd., ter vprašanje pravne dopustnosti nekaterih športov. Glede slednjega velja, da nekateri (sicer zelo redki) športi po svoji naravi vsaj deloma neposredno nasprotujejo pravu. Tako npr. v boksu neizogibno prihaja do poškodb, ki so sicer prizadejane v skladu s pravili te športne igre, vendar pa te poškodbe in sam namen oziroma cilj boksa (prizadejati čim več »uspešnih« udarcev nasprotniku) niso v skladu s pravnimi normami o človekovih pravicah, ki varujejo človekovo dostojanstvo ter telesno in duševno integriteto.
Do poškodb enega športnika s strani drugega prihaja seveda tudi v drugih športih (npr. nogomet, košarka, rokomet), pri čemer pa »običajna« intenziteta teh poškodb praviloma ni primerljiva s tistimi iz boksa, predvsem pa je cilj takšnih športnih tekmovanj povsem drugačen (doseči več golov ali košev od nasprotne tekmovalne ekipe). Ob vsem tem pa je mogoče ugotoviti, da družba tudi pravno dopušča nekatere takšne športe, ki v zgoraj omenjenem pomenu kršijo človekove pravice, pri čemer daje tu (npr. pri boksu) vnaprejšnji privolitvi športnika v možnost hudih poškodb bistveno večjo težo kot pri ostalih športih, saj na podlagi te privolitve uvršča tudi številne hude poškodbe v okvir pravil športne »igre« oziroma »športnega« spopada. Nekoliko drugačen primer je lahko npr. pravno dopustni lov na živali (npr. na lisice), kjer se pod vprašaj kot (ne)vrednota postavlja življenje živali in strast za ubijanjem.
Vse to in še marsikaj drugega nas opozarja, da je ovrednotenje razmerja med športnimi in pravnimi pravili oziroma ovrednotenje njihove morebitne konfliktnosti odraz stanja duhá in kulturne stopnje določene družbe. Če k temu primeroma prištejemo še velik sodobni problem dopinga v športu in z njim povezan problem (pre)pogostih ekstremnih psihofizičnih zahtev, ki se postavljajo poklicnim oziroma vrhunskim športnikom, ter nenazadnje »problem« visoke stopnje komercializacije športa, lahko sklepamo, da bo se bodo v prihodnje (tudi) v športu vedno močneje zastavljala etična vprašanja. Pri tem pa bo verjetno vse več etičnih zahtev zaradi relativno šibke moralne ozaveščenosti družbe (v primerjavi z veliko željo po športnih spektaklih in komercializacijo športa) ter zaradi omejenega dometa oziroma »moči« internih športnih pravil prej ali slej moralo prevzeti tudi pravno obliko, tj. obliko zakonskih in drugih predpisov z ustreznimi pravnimi sankcijami.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
