Človek laže takrat, kadar zavestno ne govori resnice. Pri tem je ključnega pomena element zavedanja, kajti nekdo, ki govori nekaj, kar ne ustreza resnici, pa se tega ne zaveda, govori sicer neresnico, vendar ne laže. Lažemo torej takrat, kada se zavedamo, da naše izjave ne ustrezajo resnici. Laž je torej zavestno zavajanje nekoga drugega.
Seveda se moramo ob tem takoj vprašati, kaj je resnica? Gre za filozofsko vprašanje, s katerim se že ves čas človeškega obstoja ukvarjajo različni misleci, ki se doslej še niso uspeli poenotiti. S človeške psihofizično omejene spoznavne perspektive je vsaka resnica le relativna in subjektivna. Če rečemo, da je določena vrtnica rdeče barve, je to resnično le v relativnem smislu, tj. dokler jo opazujemo pod žarki sonca ali bele luči. Ko takšnih žarkov ni, je vrtnica brezbarvna. Če pa izrečemo vrednostno sodbo, da je neka vrtnica lepa in v to zares verjamemo, je ta izjava resnična le v našem subjektivnem pogledu, kajti nekomu drugemu se lahko ista roža resnično ne zdi lepa.
Kakšna je v prvem ali drugem primeru objektivna ali absolutna resnica sodi v domeno že omenjenega filozofskega razmišljanja, kjer npr. nekateri misleci menijo, da materialni svet sploh resnično ne obstaja ter da gre pri vseh materialnih predmetih ter rastlinskih, živalskih in človeških telesih zgolj za naše navidezne, sanjske (iluzorične) predstave. Drugi misleci sicer materialnemu svetu priznavajo resničen obstoj, vendar ugotavljajo, da so, kot je to prikazal primer z relativnostjo in subjektivnostjo, vse naše zaznave in predstave nezanesljive in da zato o tem, kaj je resnično, nikoli ne moremo doseči popolnega soglasja.
Slednje je še posebej velik problem v družbeni praksi in vedah, ki to prakso preučujejo. Teologi ter etični filozofi se denimo sprašujejo, kaj je v resnici dobro in zlo. Sodniki in drugi pravniki se sprašujejo, kaj se je v nekem preteklem konfliktnem primeru v resnici zgodilo. Politiki se prepirajo o tem, katera njihova ocena stanja v družbi je (bolj) resnična ter katera njihova obljuba je bila resnično udejanjena in katera ne.
Če zanemarimo vse te filozofske dileme ter resnico enostavno pojmujemo kot nekaj, kar ustreza našemu povprečnemu razumskemu in čutnemu dojemanju, potem lahko ugotovimo, da smo ljudje v okviru religije, etike, prava, ekonomije in politike upravičeno bolj tolerantni do nekoga, ki se ne zaveda, da govori neresnico, kot pa do tistega, ki laže. V primeru, ko se nekdo ne zaveda, da govori neresnico, pravimo, da je v zmoti. Seveda tudi človeško zmoto do neke mere obsojamo, saj pogosto kaže na malomarnost ali neodgovornost posameznika, vendar pa je ta obsodba praviloma mnogo milejša od obsodbe laži, kjer gre za namerno ali celo zlonamerno zavajanje drugih ljudi.
Religiozen oziroma verujoč človek laž obravnava v odnosu do Boga. Tu ni nobene možnosti prikrivanja. Bog kot vsemogočni in vsevedni stvaritelj ve za vsako našo laž, zato se lahko pred njim odkupimo le tako, da laž iskreno obžalujemo in si prizadevamo, da ne lažemo več. V moralnem pogledu je laž postavljena v odnos do naše lastne vesti. Če se zlažemo, nas peče vest in nam narekuje, da se opravičimo, popravimo posledice laži in se izboljšamo. Na etični ravni se laž vrednoti v razmerju do etičnih načel in vodil naše ožje ali širše skupnosti. Laž je v tem pogledu vredna obsodbe toliko, kolikor jo obsojajo vsi ali vsaj večina članov skupnosti ali družbe.
V pravu je laž v nekaterih pogledih prepovedana in v nekaterih dovoljena. Tako npr. pravo obrekovanje, kot vrsto laži, opredeljuje kot kaznivo dejanje, prav tako kot prepoveduje tudi krivo (tj. lažno) ovadbo ali krivo pričanje na sodišču. Po drugi strani pa pravo obdolženca v kazenskem postopku ne kaznuje, če se ta brani z lažjo. No, slednje v celoti ne drži, kajti če se laž na sodišču razkrije in je obdolženec na koncu obsojen za kaznivo dejanje, se ta laž, če jo je mogoče razumeti kot odsotnost obžalovanja kaznivega dejanja, lahko upošteva kot obteževalna okoliščina pri izreku kazni.
Na področju ekonomije je pojem laži že zelo relativiziran. Pravo sicer tu po eni strani zagotavlja, da se udeleženci gospodarskih poslov pretežno držijo svojih obljub, vendar pa je vprašanje ekonomskega vrednotenja kakovosti in cene proizvodov pogosto povezano s pretiravanji oziroma lažmi. Tako je npr. že vsaka reklama, ki opisuje nek izvod v superlativih vsaj delno zlagana, prav tako kot je pogosto vsaj malo zlagana cena proizvoda, če naj bi ta cena ustrezala resnični vrednosti izdelka ali storitve. Seveda pa smo tu še posebej opazno soočeni z že omenjeno relativnostjo in subjektivnostjo človeškega vrednotenja dobrin, ki ju zato »tehnično« nadomestimo z zakonom ponudbe in povpraševanja ali čim podobnim.
Če vstopimo še v svet politike, vidimo, da je v njej sicer laž načelno negativno vrednotena, vendar pa se v praksi tolerira v veliko večji meri kot v vseh prej naštetih družbenih sferah. Pri tem gre po eni strani za to, da so politiki zaradi vezanosti na določene državne, strankarske ali druge »višje« ali »nižje« interese včasih praktično »prisiljeni«, da bodisi molčijo bodisi lažejo (pri čemer molk v demokratičnih družbah pogosto ni mogoč, saj politiki morajo javno pojasnjevati svoje delovanje), po drugi strani pa je toleranca do političnih laži večja zato, ker smo se ljudje skozi tisočletja že nekako privadili, da je laž zelo pogosto sredstvo politike in smo zato zadovoljni že, če je ni preveč.
Nesporno je, da mora biti temeljno načelo in vodilo vsakega človeka, da ne laže. Vendar pa to načelo oziroma vodilo ni in ne more biti absolutno. Obstajajo izjeme, ki opravičujejo laž. Toda ob tem je treba močno poudariti, da gre tu res le za izjeme. V filozofiji se včasih za etično dopustno laž uporablja izraz plemenita laž. To je laž, s katero preprečimo hudo ali hujše zlo. Če doma skrijemo nedolžnega ubežnika ter nas nato zločinska tolpa, ki ga želi ubiti, zaslišuje, če vemo, kje se ubežnik nahaja, je etično nujno, da se zlažemo in ubežniku rešimo življenje. Prav tako je lahko etično upravičeno, da umirajočemo na vsa njegova vprašanja ne odgovorimo povsem po resnici, da ga ne bi po nepotrebnem obremenili z negativnimi občutji tik pred njegovim odhodom iz tega življenja. Etična je lahko tudi manjša laž, ki jo izrečemo otroku, če ga zaradi njegove nezadostne intelektualne ali voljne razvitosti ne moremo drugače obvarovati pred nekim zlom.
Laži se je najpogosteje primerno izogniti z resnico. Le če je lahko ta za druge zelo boleča, ali utegne povzročiti hujše nesporazume ali druge zaplete, se ji je primerno izogniti z molkom. Seveda pa je ocena, kdaj je molk primeren, subjektivna in nezanesljiva, saj lahko včasih, še posebej na daljši rok, zamolčanje pomembnih dejstev komu škoduje ali pa povzroči, da nam ta oseba v prihodnje več ne zaupa. Prav tako se lahko laži izognemo z izrazito abstraktnim, a še vedno resničnim opisom nekega dejstva. Če npr. v sobi molimo ali meditiramo, pa nam je to nerodno priznati nekomu, ki nas pokliče po telefonu in nas vpraša, kaj trenutno počnemo, mu lahko odgovorimo, da sedimo v sobi in se ukvarjamo sami s seboj.
Povprečni ljudje pogosto govorimo neresnice. Bistveno manj, pa vendar še vedno skoraj vsakodnevno tudi lažemo. Tega se niti ne zavedamo, ker so naše laži najpogosteje majhne in nam prinašajo ugodnosti. Na vprašanje, kako smo, odgovorimo: »Odlično!«, in prikrijemo naše v resnici slabo počutje. Na vprašanje, kaj si mislimo o tem in onem človeku ali dogodku, se v večji družbi ali javnosti marsikdaj vsaj malce zlažemo. Prav tako se večkrat zlažemo, ko iščemo izgovor za kako zamudo, ali nerodnost, ki smo jo pozročili. Ko opisujemo neko svojo napako ali poškodbo, jo prav tako večkrat nekoliko omilimo s kako malo lažjo. Tudi če se nam včasih z otrokom, sosedom, znancem ali kom drugim ne ljubi ukvarjati, ga vljudno odslovimo s kako majčkeno lažjo.
Če si prizadevamo postopno presegati vse neplemenite, tudi majhne laži, smo na dobri poti. Če pa menimo, da majhne laži ne škodijo, s tem počasi, a vztrajno utrjujemo in poglabljamo našo nagnjenost k laganju, kar ima na dolgi rok usodne posledice. Takšna naravnanost nas namreč prej ali slej zavede h kakšni večji laži, ki se razkrije in povzroči večjo škodo nam in drugim. Kakorkoli že, ker v tem življenju nismo in zelo verjetno tudi ne bomo postali popolni, moramo znati sebi in drugim oproščati tudi laži. Vendar pa se moramo z lažjo soočiti in se truditi, da ne postane prepogosti spremljevalec ali celo vodilo našega življenja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
