Avtor pojma totalitarizem naj bi bil G. Amendolla, ki je leta 1923 nelegalne pritiske fašistov v italijanskem parlamentu imenoval »sistema totalitario« - totalitarni sistem. Dve leti pozneje je začel pridevnik »totalitaren« uporabljati B. Mussolini, in sicer v vrednostno pozitivnem pomenu, pač skladno s takrat razvijajočo se fašistično doktrino, ki je v (vseobsežni, totalni) državi videla višji cilj in ideal italijanskega ljudstva. Princip totalitarne države in oblasti je že takrat in seveda tudi kasneje, vse do danes, navdihnil še več drugih »velikih voditeljev«, tako v Evropi kot na drugih celinah. Ta princip bo žal tudi v prihodnje vedno znova prebujal politična hrepenenja pri tako ali drugače emocionalno in intelektualno nezrelih, nedoraslih, včasih pa tudi motenih osebnostih. Kajti totalitarizem ni samo oblika skrajno nedemokratičnega in, kar je še mnogo hujše, nehumanega političnega sistema, pač pa je v prvi vrsti oblika oziroma način (takšnega) mišljenja in čutenja. Totalitarizem se ne porodi v filozofskih, politoloških ali drugih spisih, na javnih tribunah ali demonstracijah, v vojnah itd. Če bi bilo temu tako, potem bi vsakdo, ki bi bral določeno knjigo, se udeležil določenega zborovanja ali sodeloval v takšnem ali drugačnem revolucionarnem boju postal totalitarist. Pa vemo, da ni tako. Mnoge ravno agitacija k totalitarizmu ali totalitarno mišljenje in ravnanje drugih odbija, se jim upira, morda celo gnusi. Če npr. gledamo televizijske posnetke iz današnje Severne Koreje, ene najhujših trdnjav totalitarizma, se seveda zgrozimo (verjamem, da govorim vsaj v imenu večine), ko vidimo enoumje, zatiranje posameznika do samih skrajnosti njegove eksistence (ljudje tudi umirajo od lakote), njegovo razčlovečenje. Seveda se zgrozimo zato, ker smo tu v Sloveniji, v Evropi, sedaj navajeni povsem drugačnih stvari, pluralizma mišljenj, politik in še marsičesa drugega, tolerance, varstva človekovih (temeljnih) pravic, pravne države… No, resda tudi tu še zdaleč ni vse tako lepo in še manj idealno. Pa vendar, če se primerjamo s Severno Korejo ali s kakšno podobno državo se nam upravičeno zdi, da živimo v bistveno bolj humani, pravični in razviti družbi. (Pustimo tokrat ob strani vprašanje, ali in koliko smo zares humani, pravični in razviti.)
Toda pozor! Totalitarizem je človeku vedno blizu. Je naša skušnjava. Sicer le ena izmed njih, vendar hkrati ena najnevarnejših. Totalitarne tendence so nekakšen »božji preizkus« človekove zrelosti. Gre za to, ali nas bodo zapeljale v »greh«, ali pa se jim bomo uspeli izogniti, jih prerasti in jih nekoč za vedno pustiti za seboj.
Beseda totalitarizem izvira iz latinskih besed totus – ves, cel; totum – celota. In s celoto ni nič narobe. Če npr. na svet gledamo celostno (holistično) je to zelo dobro. Če želimo sami sebe razvijati celostno, potem je to spet zelo dobro. »Vsi za enega, eden za vse«. »Gozd in drevesa«. Vsaka posamičnost in partikularnost je povezana v celoto in vsaka celota vsebuje partikularnosti in posamičnosti. Če torej težimo k celoti, celovitosti, popolnosti, totalnosti…, potem s tem pravzaprav ni še nič narobe. Če je npr. nekdo perfekcionist in želi neko delo opraviti popolno, potem ga hvalimo. Če ima nekdo dovršen, popoln umetniški, znanstveni ali politični nastop, ga spet hvalimo. V čem je torej problem? Kje se (pozitivna) totalnost prevesi v (negativno) totalitarnost? Odgovor je v bistvu enostaven. Totalitarni postanemo in smo vedno, kadar popolnost po svoji predstavi vsiljujemo drugim. In čeprav pojem totalitarnost praviloma povezujemo s politiko, oblastjo, državo in političnim sistemom, je totalitarnost – kot vsebina in forma – prisotna v vsaki naši misli in ravnanju, s katerimi želimo ljudi okoli sebe popolnoma (totalno) podrediti svojim predstavam in željam. Seveda gre tu največkrat le za »majhne doze«, tj. zgolj za nekakšne zametke totalitarnosti. Toda iz malega raste veliko. Vsak takšen zametek je že »majhna totalitarnost«, ki samo čaka na ugodne razmere, da zraste v »veliko totalitarnost«.
Zametek totalitarnega mišljenja in ravnanja je, ko npr. starši otroka po svojih predstavah in proti njegovi volji izrazito prisiljujejo v športne ali intelektualne aktivnosti, s katerimi naj bi se po njihovih zamislih otrok uveljavil in postal uspešen (temu praktično rečemo, da starši zdravijo svoje komplekse ali frustracije na otroku). Zametek totalitarnega mišljenja in ravnanja je, ko npr. učitelj od učencev zahteva, da morajo misliti tako kot on. Zametek totalitarnega mišljenja je, ko šef od svojih delavcev zahteva, da ga brezpogojno ubogajo, mu kimajo, ga hvalijo in ga skratka tako ali drugače poveličujejo (tudi tu gre pač za komplekse in frustracije – seveda šefove). Zametek totalitarnega mišljenja je, ko je politik prepričan, da ima samo še on prav ter da ima (zato) tudi samo on pravico, da postavlja družbena pravila, usmerja družbeni razvoj ipd. Skratka za zametek totalitarnega mišljenja in ravnanja gre, ko želimo nekoga drugega celovito (totalno) prenoviti, preoblikovati ali preusmeriti zgolj po svojih predstavah, pri čemer smo v ta namen pripravljeni uporabiti tudi (pri)silo.
Predstopnja totalitarizma je avtoritarnost, predstopnja tega pa avtokratičnost. Avtokracija je »vladavina enega« (gr. autos – sam; kratein – vladati; autokrateia), kar pomeni, da v avtokratičnem političnem sistemu vlada samodržec, tiran, skratka vladar, ki ima v rokah ključne vzvode oblasti. Avtokracija se prevesi v avtoritarnost takrat, ko se samovlada še izrazito stopnjuje oziroma intenzivira v smeri nedemokratičnosti in samovolje vladarja, ko je torej oblast bodisi odkrito bodisi prikrito nasilna, brutalna. Med avtokracijo in avtoritarnostjo torej ni neke zelo velike razlike, pač pa je velika oziroma bistvena razlika med njima in totalitarnim sistemom ali režimom. Totalitarni sistem namreč teži k temu, da se (avtoritarna) oblast »velikega vodje« in njegovih pomočnikov razširi prav v vse pore družbe, torej ne le na politično sfero, pač pa tudi na področja ekonomije, znanosti, umetnosti, športa, v sfero družine, v šole, v cerkve itd. Totalitarizem se lahko zato iz svojih zametkov realizira v družbeni stvarnosti šele takrat, kadar razvitost družbe sploh omogoča takšno realizacijo. Ravno zato je do prvih zares totalitarnih sistemov prišlo šele v 20. stoletju, kajti šele takrat je razvoj tehnologije (tisk, telefon, televizija, avtomobili, vlaki, letala, prisluškovalne oziroma zasledovalne naprave itd.) omogočil avtoritarni politiki, da je začela svojo ideologijo in moč, ki sta jo podpirala policija in vojska, učinkovito in bliskovito širiti po celotnem državnem ozemlju, med vse sloje prebivalstva in v vse celice družbenega življenja.
Danes, ko smo že v 21. stoletju in je tehnika razvita še mnogokrat bolj kot takrat, je totalitarizem (in z njim »Veliki brat«) za človeštvo še večja nevarnost, še večja skušnjava. Sredstva, orodja in orožja, so tu, so na voljo. Vendar se jim – vsaj v demokratičnih družbah – upiramo. Mislimo, vemo, smo prepričani, da si totalitarizma več ne želimo, da je to zlo, ki se mu moramo nenehno upirati in ga premagovati. Pa zares vemo zakaj? No, nekaj misli na to temo še v prihodnji kolumni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
