Toda tragika ni le v človeku, ki si želi preveč oziroma nemogoče. Zanj je to tragično le v subjektivnem smislu, tj. toliko, kolikor zaradi tega trpi. Z vidika večnosti pravzaprav v tem ni nič tragičnega, kajti vsaka želja se lahko v nekem svetu, v eni izmed različnih časovnih in prostorskih dimenzij Realnosti tudi uresniči. Če torej v tem življenju ne morem leteti kot ptica, se bom v prihodnjem življenju rodil kot bitje s krili in poletel… Če torej verjamemo v večno (posmrtno) življenje, potem lahko mirno verjamemo tudi v to, da se vsaka želja, vsake sanje nekoč uresničijo, bodisi v tem bodisi v nekem drugem svetu in življenju. Ravno zato moramo tako paziti, kaj si želimo, kajti želje nam lahko uresničijo.
No, na tem mestu ne želim razglabljati o pravkar povedanem, tj. o subjektivnem pomenu in dometu naših želja ter o različnih (pred- in posmrtnih) življenjih. Moj namen je pravzaprav izrazito praktičen. Povedati želim le, da je tragika nekoga, ki si želi preveč, pogosto predvsem tragika vseh drugih okoli njega. Če se namreč nek človek odloči, da se bo šel nekaj, česar ne zmore, potem lahko s tem prej ali slej »zamori« vse ljudi s svoji okolici oziroma povzroči v tej okolici takšne ali drugačne tragične zgodbe. V enem od skrajnih primerov se takšen človek kot »Napoleon«, »Jezus«, »Einstein«, »Mozart«, »Miš« ali »Slon« znajde v t.i. umobolnici, v drugem skrajnem primeru pa si lahko – kar je na videz paradoksalno – izbori tudi ugleden vodstveni položaj v »normalni« družbi in postane npr. vodilni politik, kulturnik, kapitalist, sindikalist ali verski voditelj. Ljudi, ki želijo z lastnostmi, ki jih nimajo, poučevati in voditi druge, je vedno dovolj in njihovi »podvigi«, ki jih praviloma zaznamujejo t.i. egotrip, megalomanija ter neizmerna zaverovanost v svoj prav, vedno vodijo v takšno ali drugačno tragedijo – drugih, seveda. V resnici je to tudi njihova osebna tragedija, toda tega zelo dolgo, pogosto celo do konca življenja, ne opazijo.
Takšnih tragedij je zgodovina prepolna. Prav tako sedanjost. Seveda pa se vsaka družba s tovrstno tragiko sooča na nekoliko drugačen način, pač v odvisnosti od stopnje intelektualne, emocionalne, socialne, kulturne in drugačne razvitosti svojih članov. Z njo se zdaj na posebej boleč način soočamo tudi Slovenci. Potem, ko smo z ustanovitvijo neodvisne države dosegli doslej najvišjo stopnjo svoje narodne emancipacije, se nato v okviru Sveta Evrope in EU uspeli povezati s t.i. razvitimi in kulturnimi evropskimi narodi ter se ne nazadnje uveljavili tudi kot samostojen dejavnik v svetovni politiki, smo zdaj vsi skupaj žrtve posameznikov iz našega slovenskega, domačega okolja, ki nosijo v sebi uvodoma omenjeno tragično lastnost. Želijo mnogo več, kot zmorejo. In seveda, verjamejo vase.
Že pred mnogimi tisočletji so modreci v različnih civilizacijah ugotovili, da niso vsi ljudje primerni za vodenje politične skupnosti, prav tako kot niso vsi primerni za delo na polju, za pisanje pesmi ali vojskovanje. Zato so si izmislili različne kastne sisteme ali aristokratske in podobne oblike ureditve, v katerih naj bi se vsakdo ukvarjal s tistim, za kar je najbolj naravno nadarjen in praktično usposobljen. To bi bila nekakšna idealna ureditev, ki pa v praksi ne more zaživeti, saj se oblasti vedno znova polaščajo ljudje z nižjih razvojnih stopenj, ki nimajo dovolj znanja in sposobnosti, da bi vodili družbo, ali pa ljudje z znanjem, ki pa le-to uporabljajo za zle namene in tako do neprepoznavnosti popačijo zamišljeni družbeni ideal.
Doslej najboljši odgovor na nesposobnost človeštva, da bi živelo v najboljši družbeni ureditvi, je uveljavitev demokracije. V njej resda vlada povprečje, toda sodobna demokracija, ki uveljavlja pravno državo z varstvom človekovih pravic in pravic manjšin, je še vedno boljši, tj. manj nepravičen družbeni kompromis od drugih ureditev. Z vidika naslovne teme je pri tem predvsem pomembno, da demokracija nikomur ne preprečuje, da bi iskal svoje življenjsko uresničenje, svoje »sanje« (klasični amerikanizem) v realnih mejah svojih zmožnosti.
Slednje nam v Sloveniji, kot rečeno, zaenkrat ne gre dobro od rok. Iz preteklosti se nismo kaj dosti naučili. Na vodilne družbene položaje prihajajo ljudje predvsem po merilu političnih, finančnih in podobnih uslug in povezav. Pogosto takšni, ki za te vodilne položaje niso sposobni ali primerni. Tu ne gre le za izobrazbo ali delovne izkušnje. Za vodenje politike, financ, gospodarstva, zdravstva, šolstva, kulture, sociale itd. je potrebno še marsikaj več. Vendar to očitno ni ovira za mnoge posameznike, ki se s pomočjo političnih strank ali kakih močnih lobijev z veseljem in nekritično zavihtijo v katerokoli sedlo. Danes vodijo podjetje, jutri ministrstvo, pojutrišnjem so učitelji itd. Iz nas se javno delajo norca, ko domišljavo in nekompetentno razlagajo kako so sposobni za to ali ono, pri čemer že dolgo Sloveniji bolj škodijo kot koristijo. Pa vendar, kot rečeno, tragike tu ne čutijo oni, pač pa mi. Ker smo Slovenci pač taki, da radi živimo svoje posamične in skupne tragedije. Pred in po Cankarju.
Kljub temu verjamem, da nas bo prav sedanja kriza nekega dne prisilila, da se odrečemo svojim mazohističnim težnjam po tragiki. Takrat se bodo morali mnogi sedanji oblastniki umakniti na druga mesta, tista, ki jim bodo resnično kos. Seveda bodo nekateri tudi ostali. Toda kritični premik je neizogiben.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
