Gre seveda za težavno vprašanje. Po eni strani zato, ker se ljudje svoje lastne nasilnosti niti v celoti ne zavedamo, po drugi strani pa zato, ker je nasilnost ena izmed tistih razvojno in vrednostno negativnih lastnosti, ki jo naš negativni del osebnosti izvrstno brani in varuje pred različnimi »obtožbami in napadi«. To utemeljevanje je seveda večkrat sprevrženo in napačno, toda človek mu zaradi svojih šibkosti hitro podleže. Npr. tako, da si reče, da jeza, kot oblika nasilja, pač mora iti ven. Da je bolje, da je ne zadržujemo v sebi, saj jo s tem kopičimo v sebi in s tem pripravljamo njen kasnejši »vulkanski« izbruh, ki je mnogo hujši od njenih posameznih, manjših izpadov. Gre za psihologijo, ki potolaži marsikoga in je še posebej primerna za ljudi, ki jezo in druga negativna čustva predolgo kopičijo v sebi, nato pa nekega dne naenkrat izbruhnejo v obliki nasilnih reakcij, ki jih usmerijo proti drugim ali proti sebi. Če torej jezo sprostimo tako, da nekoga naderemo ali mu primažemo klofuto, se lahko potemtakem vedno tolažimo, da smo bili v svoji reakciji vsaj iskreni, da smo se pač »čustveno odprli«, da smo zgolj reagirali na neko njegovo nesprejemljivo ravnanje, npr. na ponavljajoče se zbadanje, žalitve, grožnje ali celo fizično maltretiranje. Seveda obžalujemo, kadar gremo s svojo reakcijo predaleč, toda kot takšne je ne obsojamo v celoti. Do neke mere se nam zdi razumljiva. Tako, kot je razumljivo, da se bomo z nasiljem postavili po robu nekomu, ki uničuje naše premoženje, ali pa nas hoče celo ubiti ali raniti, ali prizadeti naše otroke. V takšnih primerih nas do neke mere varuje tudi pravo, saj npr. nasilna dejanja storjena v silobranu ali pod prisilo ne opredeljuje kot kazniva dejanja, za ravnanja v skrajni sili pa storilca izvzema iz kazenske odgovornosti (glej 22., 23. in 32. člen Kazenskega zakonika).
In kako je z nasiljem v resnici? Najprej je seveda pomembno, kako ga opredelimo. Če bi na splošno rekli, da je nasilje vsako poseganje v drugega proti njegovi volji, potem bi hitro ugotovili, da smo ljudje zelo nasilna bitja. Nenehno namreč želimo miselno, čustveno in fizično preobražati druge ljudi, ki si tega ta hip ne želijo. Že vzgoja in izobraževanje sta v tem pogledu v precejšnji meri nasilni dejavnosti, prav tako pa se takšno nasilje vseskozi dogaja tudi v vseh drugih medčloveških razmerjih. V demokraciji večina prisiljuje manjšino, v gospodarstvu lastniki in direktorji prisiljujejo delavce, prav tako pa tudi na kulturnem, športnem in vseh drugih področjih tekmujemo drug proti drugemu, želimo drugim vsiliti svoj pogled, ravnanje itd. Prisiljujoče so nenazadnje celo uradne religije, katerih nosilci so v svetovnem merilu v nenehnih sporih. Vse to kaže, da nasilja, če bi ta pojem razumeli tako zelo široko, ne moremo kar apriorno obsojati. Že s tem, ko smo, ko bivamo, nekoga drugega prisiljujemo, da nas kot takšnega sprejme, da nam prizna temeljne pravice do hrane, prostora, gibanja, izražanja itd. Nasilje kot nekaj negativnega, nezaželenega, je torej treba opredeliti ožje.
Tisto nasilje, ki ni sprejemljivo, ker je vrednostno in razvojno negativno, je nasilje, ki se porodi v t.i. negativnih čustvih oziroma psiholoških občutenjih. Takšna občutenja so jeza, sovraštvo, želja po maščevanju ter želja po škodovanju drugemu, samemu sebi ali svetu okoli sebe. Med takšna negativna občutenja sodijo tudi pohlep, zavist, brezbrižnost, predvsem pa seveda nevednost (ignoranca), ki je nekakšen zbirni pojem za vsa navedena občutja, saj pomeni osnovno nerazumevanje resničnih vzrokov in posledic naših ravnanj. Če bi namreč ljudje resnično razumeli od kod prihajamo in kam gremo ter po katerih zakonitostih tečejo naša življenja, potem bi uspeli hitro preseči vsa negativna občutenja in ravnanja. Ker pa smo glede tega pretežno nevedni, se nam v različnih situacijah in razmerjih porajajo jeza, bes, zavist ipd., ki nas vodijo v takšne ali drugačne nasilne (re)akcije. Vidimo torej, da je subjektivni element, tj. negativno čustvo oziroma občutenje, bistven za opredelitev tistih nasilnih dejanj, ki jih moramo resnično šteti za negativna. Če npr. oče otroka na silo potegne stran od ognja, ali če učitelj otrokom proti njihovi volji naloži domačo nalogo, tu ne gre za škodljive oziroma negativne vrste nasilja. Po drugi strani pa lahko npr. nekdo iz brezbrižnosti ali neopravičljive nevednosti zagreši resnično škodljivo nasilno dejanje, ne da bi se tega sploh zavedal (v pravu bi temu rekli malomarnost). Pogosto se celo dogaja, da nekdo iz nevednosti z najboljšimi (subjektivnimi) nameni izvaja najhujše nasilje. Nekdo npr. iskreno verjame v upravičenost nasilnega širjenja neke religije ali ideologije, ali v upravičenost mučenja nekoga, ki ga šteje za sužnja ali za pripadnika manjvredne rase ali naroda.
K opisanemu subjektivnemu merilu moramo za kolikor toliko smiselno in »uporabno« opredelitev nasilja k zgoraj povedanemu dodati še neko mero njegove intenzivnosti (jakosti). Kot rečeno, ljudje že s svojim obstojem in normalnim delovanjem nenehno prisiljujemo druge, da nam dovolijo misliti, govoriti, se gibati itd. Nasilje v svojem vrednostno negativnem pomenu zato nastopi, ko naša ravnanja prestopijo neko ustaljeno mero normalnega obnašanja. Merilo nasilnosti je tako po eni strani relativno. Odvisno je od konkretne družbene skupnosti in njenih vedenjskih standardov. Ali je nek trener nasilen do nogometašev, ali je profesor nasilen do študentov, ali je nekdo v podjetju nasilen do sodelavcev, ali je policist nasilen do občana itd. – odgovore na ta vprašanja nama lahko najbolj doživeto podajo le udeleženci v navedenih razmerjih, ko v skladu s svojimi dosedanjimi izkušnjami ocenijo, ali je katera od omenjenih oseb prekoračila običajno oziroma normalno mero komunikacije in postala nasilna.
Seveda pa relativno merilo ne zadostuje. Kaže nam le, koliko je neko družbeno okolje občutljivo za nasilje. Če je stopnja te občutljivosti majhna, potem lahko hitro pridemo do ugotovitev, da npr. ta ali ona oblika telesnega kaznovanja pravzaprav niti ni nasilje, pač pa normalni odziv na napačno ravnanje porednega otroka, zločinca itd. Kar pa ne drži. Kajti gre za nasilje, čeprav je to morebiti vzgojno, pravno ali kako drugače opravičljivo. Zato potrebujemo za opredelitev nasilja kot negativnega pojava še neko objektivno ali morebiti celo absolutno merilo. Tega pa v nekem eksaktnem smislu ni. Žal. Tako kot nasploh pri vseh človeških zadevah. Tudi tu gre torej do neke mere za stvar individualnega in kolektivnega občutka. Tako da lahko rečemo, da pač nasilje kot nekaj negativnega prepoznamo, ko ga vidimo ali doživimo. Tako so npr. uboj, povzročitev telesne poškodbe, grožnja s smrtjo, razbijanje in lomljenje stvari, mučenje, odvzem prostosti, preprečitev govora, gibanja ali združevanja zagotovo nasilna dejanja. Včasih so kot preventiva ali sankcija pravno upravičena, toda to ne spremeni dejstva, da so nasilna.
Prihodnjič se bom posvetil odgovorom na začetna vprašanja. Za danes naj ob koncu dodam le še nekaj glede zgoraj omenjenega napačnega utemeljevanja potrebe po nasilju. Če se vrnemo k primeru psihičnega ali fizičnega nasilja, ki ga poraja jeza, se moramo namreč vprašati, ali mora jeza ali katerokoli drugo obremenilno čustvo res nasilno izbruhniti navzven, da se trenutno rešimo notranje frustracije ter na dolgi rok kopičenja in posledično hudo nasilne eksplozije takšnih frustracij. Odgovor je: Ne! Jezo ali katerokoli drugo negativno napetost moramo seveda sprostiti. Toda ne skozi nasilje zoper druge ali same sebe. Takšne napetosti se moramo naučiti notranje mirno sproščati in preobražati. K temu lahko pristopimo na več načinov. Preko spoznavanja vzrokov naših negativnih občutkov, preko sproščanja v naravi ali v športu, preko razgovora s primerno osebo, preko dihalnih vaj, preko meditacije ali globljega samoizpraševanja itd. Vendar nikakor ne tako, da nad nekom drugim sproščamo lastna negativna čustva. To škodi njemu in predvsem tudi nam samim. Nikomur torej resnično ne koristi. Kar seveda ne pomeni, da nekoga, ki nas jezi, ne bomo opozorili na to, kar nas moti. To celo moramo storiti. Vendar brez psihičnega ali fizičnega nasilja. Kajti nasilje rodi novo nasilje. Kar je seveda že stara resnica. Pa vendar gre za življenjsko lekcijo, ki se je ljudje še zdaleč nismo naučili.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
