Pred kratkim sem sodeloval na javni okrogli mizi, kjer je pred pretežno študentskim, torej mlajšim občinstvom eden od govornikov retorično slikovito dejal, da smo predstavniki danes vladajoče generacije (torej tudi moje generacije) z vso dosedanjo korupcijo ter napačnimi odločitvami in dejanji mladim odvzeli prihodnost. Ko je občinstvo tej ugotovitvi pritrdilo s ploskanjem, sem se na to malce v šali in mnogo bolj zares odzval z mislijo, da temu vendar le ne gre ploskati. Aplavz je bil seveda namenjen iskrenosti in slikovitosti govornika, ki smo mu na nek način izrecno ali nemo pritrjevali vsi prisotni. Pa vendar se mi je zdelo pomembno, da tej pretresljivi misli, ki postaja metaforično ali dobesedno vedno bolj boleči spremljevalec sedanje družbene krize, dodam misel, da si prihodnost ustvarjajo mlade generacije v veliki meri tudi same.
Družbena kriza v Sloveniji se v tem času še poglablja. Ne vemo, kdaj jo bomo uspeli dejansko preseči, kajti trenutni pokazatelji so (še vedno) slabi. Usihamo na gospodarskem, finančnem, socialnem in drugih področjih, temu pa se vedno bolj pridružujejo še naravnost sramotna spoznanja o naši neetičnosti ter nizki pravni in politični kulturi. Nedavna študija revizorske hiše Ernst & Young, po kateri je bila Slovenija v primerjavi s 36 državami uvrščena na sam vrh (torej na neslavno prvo mesto!) glede stopnje zaznavanja korupcije v gospodarstvu, nam ne glede na to, kako si lahko interpretiramo metodologijo te raziskave, le še dodatno kaže, da so vsi ideali, ki so nas vodili v državno osamosvojitev, dokončno izpuhteli. V celoti gledano smo osramočeni pred mednarodno demokratično javnostjo ter seveda le še bolj neprivlačni za kakršnokoli vsaj relativno pošteno in nam koristno ekonomsko sodelovanje s tujimi gospodarskimi in drugimi subjekti. Kdo si zdaj še želi poslovati v naši državi? Odgovor je jasen: vsi tisti, ki nas resnično ne cenijo in vsi tisti, ki nas želijo zgolj izkoristiti. Ali je vse to del takšne ali drugačne mednarodne zarote zoper nas? Ali smo ne nazadnje tudi za EU in njene velike politične, finančne in ekonomske akterje le uboga mala državica, ki jo je treba čim prej finančno pogoltniti in si jo tako dokončno povsem podrediti? Ne glede na odgovore na ta vprašanja, smo se v situacijo, ko nismo skorajda nič več vredni in smo zato tudi vedno manj spoštovani in samostojni spravili predvsem sami.
Kaj torej zdaj poreči mlajšim generacijam? Kako jim pogledati v oči po tem, ko smo dopustili, da nas je del naše družbene politične, finančne, ekonomske in druge elite (izraz elita uporabljam tu seveda zgolj v tehničnem pomenu, kajti v vrednostnem pomenu gre za sam podenj naše družbe) s svojo pokvarjenostjo in neumnostjo pripeljal v to situacijo? Kaj poreči ob dejstvu, da se danes naša država mednarodno primerja z mafijskimi okolji, vedno več slovenskih državljanov (p)ostaja brezposelnih ali revnih, mnogi glavni krivci za sedanjo sramotno situacijo pa se večinoma še vedno šopirijo na pomembnih položajih ali pa uživajo v denarju, ki so ga pokradli delavcem in državi/državljanom?
Čeprav gre bolj ali manj za retorična vprašanja, pa je treba predvsem mlajše generacije le opozoriti, da odgovori na njih niso in ne smejo biti docela pesimistični. Celo nasprotno. Ta vprašanja jih opozarjajo izzive, ki so bistvo njihovega družbenega bivanja in delovanja. Dejstvo, da mečejo omenjena in mnoga druga podrobnejša dejstva sramotno luč na našo generacijo (govorim na splošno o svoji generaciji, tj. predvsem o t.i. generaciji staršev), še ne pomeni, da bi morali zdaj mladi kar obupati, žalovati in pasti v apatijo. Če se jim bo dogodilo to, niso opravili življenjskega izpita. Kajti živimo predvsem in tudi zato, da se v procesu lastne individualne in kolektivne življenjske realizacije učimo iz dobrih in slabih del naših predhodnikov. Življenjska naloga otrok katerekoli starosti je, da od staršev in nasploh starejših prevzemajo pozitivne izkušnje, zglede in prakse, zavračajo in presegajo pa njihove negativne lastnosti. Kdor ne sledi temu vodilu, bodisi ne vidi bodisi zavrača darove življenja.
Moja generacija danes prepogosto misli, da ni ali ne bo opravila svoje naloge, če ne bo otrokom in nasploh mlajšim zagotovila materialno ugodnega življenja. V zadnjih letih se vedno pogosteje soočamo z zgrešenostjo te misli, ki je pretirano usmerjena v materialistično dojeto kakovost življenja ter v prepričanje, da moramo že kar starši storiti skorajda vse za naše otroke. Čeprav ne gre zanikati dejstva, da je treba za dostojno življenje imeti ustrezno materialno podlago ter da morajo tudi starši za otroke storiti marsikaj, pa je hkrati jasno, da je kakovost življenja odvisna predvsem tudi od nematerialnih dobrin (zdravje, prijateljstvo, ljubezen, delo, poštenost, solidarnost itd.) ter da je treba mlade predvsem usposobiti, da bodo znali sami ustvarjati svojo prihodnost. Mladi imajo namreč kljub trenutno nezavidljivi splošni družbeni situaciji ogromno možnosti, da skupno in posamično iščejo in najdejo svoje življenjske poti do kakovostnega življenja. Pravzaprav jih napake naše generacije prav spodbujajo in izzivajo v tej smeri.
To seveda ni nobeno opravičilo za sedaj vladajočo generacijo, ki je (so)odgovorna za sedanjo krizo. Ta generacija mora storiti vse, da kolikor je le mogoče odpravi oziroma popravi svoje napake ter to krizo preseže. To je njena temeljna naloga in odgovornost. Naloga te generacije tu še zdaleč ni končana, pri čemer se mora pri reševanju krize čim prej in mnogo bolj povezati tudi z mlajšo (prihodnjo) generacijo. Slednja pa naj ne nasede tistim, ki jo napeljujejo v svetobolje in tarnanje, pač pa naj kljub težki situaciji ohrani optimizem, ob tem pa seveda trdo dela ter se med seboj povezuje v dobrem in koristnem, kajti, kot pravi znani rek, v slogi je moč. Spomnimo se le, kakšne mizerne pogoje so imeli naši starši in stari starši pred, med in po drugi svetovni vojni in kaj vse so potem mnogi izmed njih uspeli dobrega doseči. Kriza je lahko tako tudi močan spodbujevalec domiselnosti, iznajdljivosti, skratka ustvarjalnosti, pri čemer je treba le paziti, da je ta ustvarjalnost vrednostno in razvojno pozitivna ter da se ne razvije v tisto negativno (nemoralno, neetično, korupcijsko, mafijsko ipd.) smer, ki so jo zaradi svoje temeljne življenjske ne-vednosti izbrali nekateri naši sodobniki in predniki.
Mladim torej želim, da se zavejo večplastnosti in predvsem vseh dobrih plati izzivov, ki jih sedanja kriza postavlja pred njih, nam starejšim pa želim, da nas čim prej sreča zdrava pamet in da nato skupno pometemo nesnago, ki smo jo prinesli ali spustili v naš skupni dom (domovino).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
