Znano je, da so doslej poslanci, ministri in nekateri drugi funkcionarji ta zakonski privilegij pogosto tudi zlorabljali, zato je s tega vidika predlog navedenega ukrepa razumljiv. Vprašanje pa je, koliko je lahko takšen ukrep zaradi svoje neselektivnosti tudi krivičen, ali morebiti celo kontraproduktiven v smislu (nadaljnje) slabitve poslanske funkcije.
No najprej je treba reči, da je pravzaprav neverjetno nesramno, da so nam od osamosvojitve dalje tako ali drugače številni bivši poslanci, ministri in še nekateri drugi zaradi svoje nezmožnosti za zaposlitev(!?) požrli na stotine milijonov tolarjev (npr. samo v obdobju po volitvah leta 2004 nekaj manj kot 600 milijonov), pri čemer je, kot rečeno, šlo v veliko primerih za očitno zlorabo pravice do nadomestila. Nesramnost je torej že v tem, da je bilo že doslej vseskozi zakonsko določeno, da sme največ eno leto po prenehanju mandata nadomestilo plače prejemati le tisti poslanec, minister itd., ki se ne (z)more zaposliti, v praksi pa se sploh ni zares preverjalo, kdaj so bili pri nekomu razlogi za nezaposlenost zares utemeljeni in kdaj ne (če si primeroma pogledamo le poslance, vidimo, da jih je po končanem mandatu 1996-2000 skupno 22 izkoristilo 12-mesečno prejemanje nadomestila plače, po mandatu 2000-2004 pa 23, medtem ko so mnogi ostali nadomestilo prejemali vsaj nekaj mesecev). Nesramnost je tudi v tem, da velja enaka pravica do nadomestila tudi v primeru, če je bil nekdo poslanec ali minister le krajši čas, npr. pol leta ali le nekaj mesecev (in takih primerov je bilo doslej kar nekaj). Po drugi strani pa je neke vrste dodatna nesramnost tudi v tem, da naj bi sedaj novi (Virantov) zakon po načelu uravnilovke omejil navedeno pravico do začasnega nadomestila vsem poslancem, ministrom in drugim ter ne le tistim, ki bi takšno pravico oziroma privilegij zlorabili.
Prav slednje postaja v Sloveniji očitno že simptomatičen način reševanja takšnih in podobnih pravnih problemov. Namesto da bi se kršitelje pravil identificiralo in kaznovalo, se zaradi takšnih ali drugačnih neformalnih povezav med kršitelji in nosilci odločanja o kršitvah, ali pa zaradi »posebnega družbenega statusa« kršiteljev, raje pristopi k sprejemu nove ureditve, na podlagi katere se nato zaradi nekaterih »lumpov« omejijo pravice (tudi) vsem drugim, na katere se pravna ureditev nanaša (ker nekateri zlorabljajo »bolniško«, naj se ta omeji vsem ipd.). Skratka, kršitev pravil se ne rešuje z večjim naporom za njihovo uveljavitev, pač pa s sprejemom novih pravil. To pa vsaj praviloma ni pravi pristop, saj se na ta način destimulira ali prizadene vse tiste, ki spoštujejo pravo in bi bili utemeljeno upravičeni do določenih pravic ali celo privilegijev. Morda včasih realno gledano res ni druge poti, toda takšen razvoj je zaskrbljujoč. Morda je Virantov predlog zakona res edina možna rešitev pred zlorabami, toda to potem le dokazuje, da sta pravna in moralna zavest naših politikov dejansko na psu. In če je tako, potem nas tudi na ta način prihranjen denar ne bo rešil, saj ga bodo politične in druge elite pač zapravile drugod (na podlagi drugih zakonov).
Pa so res politiki, poslanci in ministri, take izjeme, taki posebneži? Ali bi vi bili poslanec, če bi ne imeli precej nadpovprečne plače ter vam po prenehanju mandata zakon ne bi olajšal iskanja zaposlitve? Politika je danes poklic, ki terja velik angažma, zato po več letih političnega udejstvovanja praktično vsakdo bolj ali manj izgubi stik s svojo prejšnjo stroko oziroma poklicem. Če ste bili npr. 8 ali 12 let poslanec, kjer boste iskali zaposlitev? Na prejšnjem delovnem mestu? Ja, podjetja, šole, bolnišnice, mediji, upravne enote itd. – vsi se kar »grebejo« za bivše poslance in bivše ministre. Pa boste dejali, ja, kdo pa meni pomaga do zaposlitve, če izgubim službo; poslanci imajo za seboj vsaj svoje stranke... To je res, toda ali boste, če ste izobraženi, sposobni in uspešni v svojem poklicu kandidirali za poslanca? Poslanci in državni zbor uživajo relativno malo zaupanja in še manj spoštovanja s strani javnosti, politične stranke (katere član ali vsaj izrazit simpatizer morate biti za kandidiranje za poslansko ali ministrsko funkcijo) pa so sploh povsem na dnu lestvice zaupanja s strani volivcev. Je pač tako. In kljub temu, da si npr. med poslanci želimo čim več izobraženih, sposobnih, pametnih, izkušenih in poštenih posameznikov, se bo le malo takšnih odločilo, da svojo plačo zamenjajo s poslansko (pogosto celo nižjo) plačo, nadalje s strankarsko disciplino (kjer se bodo morali večkrat podrejati tudi manj pametnim in poštenim ljudem od sebe) ter nenazadnje s še vedno precej nepriljubljeno »strankarsko kontaminiranostjo« kot takšno.
Toda, ali je kaj drugače na splošno? Ali bo policist nosil glavo naprodaj za nizko plačo in nizek družbeni ugled? Ali bodo dobri gospodarstveniki prevzemali vodilne položaje v firmah brez zagotovila o dobrih plačah (boljših od poslanskih) in brez zagotovljenih visokih odpravnin (je tu vsaka podobnost s pravico poslancev do nadomestila plače po prenehanju mandata zgolj naključna?). Ali bodo odvetniki in notarji končno že pokazali svoj socialni čut in za polovico znižali svoje honorarje? Ali bodo zdravniki zdravili tudi le za majhen denar (saj veste, bolnikom je pač treba pomagati...)? Ali bodo nogometaši, košarkarji in drugi igrali le za občinstvo in za malico (saj veste, važno je sodelovati…)?
Tudi poslanci, ministri in drugi politiki so pač le ljudje. S to ugotovitvijo jih seveda nihče ne more ni ne sme odvezati njihovega specifičnega poklicnega poslanstva, toda pretirano idealizirati njihove vloge (še posebej v real-demokraciji) je prav tako neproduktivno. Posebno poslanstvo imajo tudi pravniki, zdravniki, direktorji, policisti, vojaki, duhovniki... - vsi ti so še kako odgovorni za človeške usode. Za vsak poklic je pač treba najti njemu ustrezno pravo mero. Seveda pa tudi ta ni nekaj statičnega, saj jo je treba vseskozi iskati in postavljati na novo. Toda potem, ko se ta mera enkrat določi, jo je treba tudi dosledno uveljavljati! Ali je in bo minister Virant pri tem uspešen, ali bo torej uspel najti pravo mero za poslance in druge visoke državne funkcionarje (od katerih se upravičeno pričakuje več etične in pravne zavesti kot od mnogih drugih), o njej prepričati tudi druge in nato doseči, da bo nova ureditev tudi dejansko učinkovita? Ali se mu bodo poslanci uprli tako, kot so se mu denimo sodniki? Ali ima minister prav, ko najprej javno objavi svojo zamisel in se šele nato začne o njej resno pogovarjati (»pogajati«) z njenimi naslovljenci (sodniki, poslanci, ministri itd.)? Tu uganjevati nima smisla, saj nam bo že bližnja prihodnost prinesla odgovore. Vsekakor pa bi nekoč v prihodnje veljalo organizirati javni posvet na temo: Ali si želim biti poslanec in zakaj (ne)?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
