Občutja

Ker nisem psiholog ali drugačen strokovnjak za občutja (občutke, čutenja ipd.) in ker gre tu le za kolumno, naj zgolj na kratko pojasnim, da lahko analitično ločimo fizične (fiziološke) zaznave, čutenja ali občutke (npr. goli občutek bolečine, ko se udarimo ali opečemo) ter psihološke občutke ali občutenja (npr. občutek žalosti ali hrepenenja). Slovenski slovar knjižnega jezika opredeljuje občutje kot ugodno ali neugodno duševno stanje, ki je posledica celotnega čustvenega doživljanja (primeri: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina).

Na splošno lahko rečemo, da je občutje kombinacija čutnih zaznav, čustev in misli. To pomeni, da občutje (psihološki občutek, razpoloženje) nastane, ko se začnemo miselno zavedati nekega fizičnega dražljaja ali čustva. Nastane torej, ko nek svoj odziv na fizični dražljaj ali na svoje čustvo miselno reflektiramo in praviloma tudi poimenujemo. Občutja so zato lahko v poimenovanjih podobna čustvom (npr. ljubezen ali sovraštvo) ali celo fizičnim občutkom (npr. ugodje ali neugodje), vendar pa pogosto trajajo dlje časa, saj jih naše misli vsrkajo v zavestne predstave, ki se jih težko na hitro osvobodimo. Tako sta npr. žalost ali veselje občutji, ki ju lahko zavestno ohranjamo mnogo dlje, kot traja nek tovrstni dražljaj ali čustvo. Za nekom lahko žalujemo več let, čeprav je njegova smrt že zdavnaj preteklost in do njega več ne občutimo vseh ali istih čustev, kot smo jih, ko je bil še živ.

Z občutji si ustvarjamo nebesa ali pekel na zemlji. Če zunanje fizične ali psihične dražljaje psihološko pretvorimo v nekaj bolečega ali nasploh neugodnega, potem trpimo, smo v nekakšnem zemeljskem peklu. Če pa takšne dražljaje v mislih in občutjih pretvorimo v nekaj prijetnega ali vsaj ugodnega, smo – v prispodobi rečeno – v nebeškem kraljestvu. Občutenja oziroma (psihološki) občutki so torej izrazito subjektivni. To je tako očitno dejstvo, da se lahko le čudimo, da ga tako pogosto spregledamo in ne znamo uporabiti v svoj prid. Še tako neugodne zunanje dražljaje (bolečino, laž, izdajstvo, vojno ali smrt) lahko namreč vedno psihološko predelamo tako, da smo temu dražljaju – če ne takoj, pa vsaj na srednji ali daljši rok – celo hvaležni, kar nas navda z dobrim občutjem. Hvaležni smo mu lahko za izkušnjo, ki nam jo prinaša in nas življenjsko bogati, ali pa smo mu na nek način hvaležni tudi zato, ker bi se nam lahko zgodilo še kaj hujšega ipd.

Seveda vse to ni enostavno, saj smo le ljudje, nepopolni in v marsičem nevedni. Pogosto se negativnih občutij ne znamo prav hitro otresti, jih celo stopnjujemo in zato trpimo. Pa vendar, ravno zato, ker smo ljudje, imamo v sebi izjemne možnosti razvoja, tj. ogromne potenciale. Seveda bi bilo ne-umno pričakovati, da jih lahko kar takoj v celoti razvijemo in izkoristimo. Toda če se v tej smeri (osebne rasti) niti ne trudimo in za svoja slaba občutenja, tj. za svoja razočaranja in nezadovoljstvo z ljudmi in svetom okoli nas, krivimo druge, smo si za svojo nesrečo v veliki meri krivi sami. Prvič zato, ker ne znamo ali si ne upamo prevzeti odgovornosti za svoja občutenja, misli in ravnanja, in drugič zato ker se iz življenja nočemo učiti in se mu prepustiti, pač pa mu želimo predvsem kljubovati.

Ne glede na vse človeške potenciale, smo ljudje in civilizacija tam, kjer smo. V tem pogledu moramo biti realni in se zato zavedati, da zunanji dražljaji igrajo pomembno vlogo v občutjih ljudi. To postavlja pred vse nas odgovornost, da – tako kot učijo filozofsko-etični in religiozni nauki – drugih ljudi ne prizadenemo s svojimi besedami in ravnanji.

Ne škodi drugemu! Ne stori mu tistega, česar ne želiš, da bi on storil tebi! Deluj tako, kot želiš, da bi (nasproti tebi) delovali drugi! Vsa ta načela in zlata pravila so izraz zahteve po človeški empatiji, sočutju in solidarnosti. Zakaj? Zato, seveda, da ne bi sprožali v ljudeh slabih in bolečih občutenj. Izjeme so tista ravnanja, ko pri nekomu zavestno in namenoma sprožimo slabo občutenje, da ga obvestimo o zanj pomembni zadevi, ali da ga nekaj dobrega naučimo (npr. konstruktivna kritika ali kazen z namenom pozitivne spremembe ali prevzgoje). Toda ali je sploh mogoče postaviti jasno ločnico med enim in drugim?

Naša konstruktivno zamišljena kritika ali dobronamerno dejanje sta z vidika tistega, ki sta mu namenjena, pogosto sprejeti kot destruktivni ali zlonamerni. Kar je seveda razumljivo, saj je v fizično-psihološkem človeškem svetu vse relativno in subjektivno. Če ljudi dobronamerno obvestimo, da je kriminal v porastu ali da se jim bodo plače znižale, jih s tem prestrašimo in vznejevoljimo, četudi smo jim le iskreno prenesli pomembno vest. Če je neuspešen učenec prepričan, da je žrtev zlonamernega učitelja, bo naš nasvet, da bi se morda moral drugače ali več učiti, štel za nekoristen in neprijazen. Če prevarano osebo opozorimo, da je tudi sama (so)kriva za prevaro, saj je bilo njena presoja o tem, komu verjeti in zaupati, napačna, nam bo lahko takšno opozorilo zamerila, ker je prepričana, da je krivda izključno na prevarantu. Prav tako bomo z dobronamernim nasvetom neuspešni v primeru, ko nekdo za slabo hrano krivi zgolj kuharja, ne pa tudi svoje izbire restavracije ali kuhinje. Itd.

Ne glede na vse relativizacije je temeljnega pomena, da si prizadevamo (to poimenujem etika prizadevnosti), da drugih ljudi ne prizadenemo in jim torej po nepotrebnem ne povzročamo slabih občutenj oziroma občutkov. Gre za elementarno moralo. Pri tem pa je še posebej pomembno, da tisti posamezniki, ki imajo v družbi vodilne položaje ali nastopajo kot odločevalci v pomembnih javnih zadevah, pri ljudstvu ne sprožajo po nepotrebnem slabih občutij.

Tako je npr. na področju prava že dolgo znan rek, da ni dovolj, da je sodnik nepristranski, temveč da je praktično enako pomembno, da daje tudi videz nepristranskosti. Zakaj? Zato, da pri pravnih naslovljencih in državljanih nasploh ne zbuja občutka nezaupanja v sodstvo in pravo – ljudje namreč zadeve radi posplošujemo. Če je npr. le nekaj pravnikov, zdravnikov, policistov ali politikov ujetih na laži ali pri koruptivnem ravnanju, to praviloma vrže slabo luč na te celotne poklicne skupine. V družbi se razširi občutek nezaupanja, ki ga še stopnjujejo različna pretiravanja in lažne informacije, ki se prenašajo od ust do ust in preko socialnih medijev.

Ozrimo se na kratko na trenutno zelo aktualno vprašanje (ne)zaupanja v policijo, predvsem v njen Center za varovanje in zaščito (CVZ). V zadnjih dveh tednih se je zvezi s tem medijsko razkrila prava drama – če verjamemo podatkom, ki so nam bili medijsko predstavljeni. Pripadniki CVZ naj bi po javnem pričevanju državne tožilke namenoma in očitno zanemarjali njeno osebno varovanje pred mafijsko združbo ter to varovanje celo izkoriščali za nepooblaščeno »vohunjenje« nad njo samo, prav tako pa naj bi se nekakšen podoben nepooblaščen nadzor zasebne sfere s strani teh pripadnikov dogajal tudi predsednici državnega zbora. Pri tem gre pravzaprav za elitne pripadnike policije, saj varujejo najpomembnejše državne funkcionarje. Ob tem medijskem razkritju je predsednik vlade javno dejal, da sam že dve leti opozarja na nepravilnosti v CVZ in zanje obtožil bivšo ministrico in bivšega generalnega sekretarja policije, ki že dve leti nista več na teh svojih položajih. Na drugi strani je sedanji generalni sekretar policije javno povedal, da v policiji ni nobenih nepravilnosti in je na ta način zanikal navedbe premierja in državne tožilke. Minister za notranje zadeve je sredi tega dogajanja odredil nadzorne ukrepe nad CVZ ter se znašel med omenjenima dvema ognjema, pri čemer pa se o zadevi še ni jasno oziroma nedvoumno izrekel ali pozval koga na odgovornost. Medtem je v zadnjih tednih prišlo v Ljubljani do mafijskega uboja skesane priče, ki ji očitno ni bilo zagotovljeno ustrezno varstvo, ter do javnega in glasnega provokativnega zbora nenavadne skupine ljudi, ki so nastopali s tujimi državnimi zastavami in eno provokativno položili celo na policijski avto. Če k temu prištejemo še vedno pogostejše poročanje medijev o drznih roparskih tatvinah sredi Ljubljane in drugod, se moramo državljani resno vprašati, kaj se dogaja, predvsem pa, kako to vpliva in bo v prihodnje vplivalo na našo varnost. Oblast je namreč očitno glede teh vprašanj povsem razglašena, saj vsakdo zatrjuje svoje, kake večje nepravilnosti pa zaenkrat niso ugotovljene, čeprav celo državna tožilka, ki obravnava kriminalno združbo, pravi, da ji policija ne nudi zadostne zaščite ter v določenih vidikih ravna celo proti njej, prav tako pa v policijo oziroma CVZ že dve leti dvomi celo sam predsednik vlade. Vsekakor takšno stanje ni dobro in lahko vzbuja občutek nelagodja ali celo strahu, kajti pri vprašanjih varnosti javnih funkcionarjev in ljudstva je bistveno, da je oblast poenotena ter da deluje zakonito, strokovno in učinkovito.

Kako torej vse to vpliva in bo vplivalo na občutek varnosti nas, državljanov, je zanimivo vprašanje. Kot rečeno, je psihološki občutek oziroma občutenje mešanica dejstvenih informacij, čustev in razuma. Ker je Slovenija kljub zgoraj navedenemu zagotovo še vedno ena najvarnejših držav na svetu, bi bilo res škoda, če bi se na podlagi te ali kake druge podobne škandalozne situacije ter nadaljnjega dopuščanja in širitve mafijskih in drugih kriminalnih praks med ljudmi močno povečal občutek ogroženosti. Takšen občutek bi zagotovo bistveno poslabšal kakovost življenja v Sloveniji. Prav tako bi bilo škoda, če bi ljudje vse pripadnike policije zaradi navedene afere vrgli v isti koš in jim več ne bi zaupali. Kljub dejstvu, da so tudi v policiji posamezniki in skupine, ki ravnajo neetično, ter ob dejstvu, da je tudi policija do neke mere spolitizirana, se pretežni del policistov trudi, da svoje delo opravlja zakonito, dobro in pošteno.

Kakorkoli že, občutij ljudi ne gre podcenjevati in še manj zanemarjati. Pri tem imajo še poseben pomen tista, ki se sprožajo na masovni ravni, v večjih skupinah ali kar v večjem delu družbe. In ker smo v (pred)božičnem času, naj ta prispevek zaključim z željo, da naj se tako pri vsakem od vas, kot tudi v širši družbi v teh in prihodnjih dneh razvijejo in izrazijo predvsem pozitivna občutja. Prednovoletni čas je namreč obdobje številnih vibracij, ki jih je še kako smiselno usmeriti v veselje, sočutje, sodelovanje ter nenazadnje v duhovno dimenzijo občutenja vsesplošne povezanosti človeka z drugimi ljudmi, naravo in svetom kot celoto. Božič in prednovoletni čas nas sicer ne moreta odrešiti številnih preizkušenj in izzivov, ki nas čakajo v prihodnje, lahko pa, če ju v tej smeri izkoristimo, vplivata na našo notranjo preobrazbo. Tu pa je vsakdo svoboden, da si sam izbere svojo pot, bodisi zanemarjanja bodisi razvijanja svojih lastnih potencialov.

Želim vam prijetne praznike in srečno leto 2025!

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.