Umiritev ima veliko obrazov. Lahko je zunanja ali notranja. Lahko je individualna ali kolektivna. Lahko je spontana ali dosežena s pomočjo različnih metod oziroma postopkov. V vsakem primeru gre za proces, ki pomeni umirjanje naših miselnih, čustvenih, telesnih in drugih nihanj (vibracij). Manj vibriramo, bolj smo mirni.
Umiritev je lahko začetek poti k zavestni duhovni poglobitvi, lahko pa je zgolj način psihofizične sprostitve ali počitka. V vsakem primeru je koristna. Kadar nismo prepričani, ali smo na pravi poti, ali delamo prav, ali naj nekaj izjavimo ali ne – takrat je najbolje, da za nekaj časa enostavno miselno, čustveno ali telesno otrpnemo. Se umirimo. Za minuto, uro, morda celo za nekaj dni ali tednov – kolikor je pač mogoče in smiselno.
Žal tega pogosto ne storimo. Ali smo enostavno preveč vznemirjeni in razdraženi, ali pa pretirano domišljavi in neuki ter ne začutimo nuje po umiritvi in ne dojamemo vsega dobrega, kar nam prinaša mir. Pogosto hlastamo za dražljaji vseh vrst, ker mislimo, da bomo tako našli največ uspeha, zadovoljstva in sreče. Toda na neki točki se neizogibno soočimo s tolikšno nasičenostjo hrane, pijače, oblačil, igrač, knjig in drugih predmetov, zgodb, ljudi, prireditev, iger, informacij itn., da z ničemer nismo več zadovoljni; vse nas bremeni, živcira, dolgočasi ali odbija. Takrat nam postane jasno, da nove aktivnosti vodijo v še večje nezadovoljstvo in tako se prej ali slej začnemo umirjati. Na neki intenzivnejši stopnji umiritve se začnemo počutiti bolje, prijetneje, sproščeno, vendar nas nato neka nevidna sila prej ali slej spet premami, da to stanje sproščenosti in miru zapustimo, da se spet vržemo v to ali ono miselno, čustveno in telesno dejavnost ter pozabimo, da smo tako znova na poti proti nasičenosti, nezadovoljstvu… No, vmes se nam seveda dogodi marsikaj zanimivega in prijetnega, zato je ta pozaba vsaj nekaj časa sladka. Potem pa smo spet v škripcih in išemo mir.
Mir je splošno priznana družbena vrednota. Toda njene prave vrednosti se začnemo zavedati šele takrat, ko začutimo njeno bistveno pomanjkanje ali izgubo. Tako kot je to običajno v življenju. Nič novega torej. Pa vendar je treba biti pri miru še posebej pazljiv. Mir je namreč, podobno kot zdravje, ena tistih vrednot in stanj, ki so temeljnega pomena za vse naše ostale dejavnosti. Zdrav človek in zdrava družba imata vse svoje vibracije pretežno usklajene, umirjen človek in umirjena družba pa vibrirata prijetno, nista groba, razdražena in nasilna. Samo v pretežno zdravi in umirjeni konstituciji posameznika in družbe lahko ljudje dosegamo prave uspehe. Vse kar je porojeno iz telesne, emocionalne ali miselne bolezni ali nemira, se po zakonu akcije in reakcije prej ali slej izkaže za neprijazno in boleče.
Stari rek nas uči, da je zunaj tako kot znotraj. Če je človek nemiren v svoji notranjosti, se bo to prej ali slej izrazilo navzven, v njegovem družbenem delovanju. Po drugi strani pa lahko preveč zunanjih dražljajev poruši človekov notranji mir. V obeh pogledih je zato smiselno zmanjševati vpliv nepotrebnih in škodljivih dražljajev, vibracij. Po tem, ko se za nekaj časa umirimo in na ta način tudi vsestransko spočijemo, se spet lažje in uspešneje lotimo naših vsakdanjih dejavnosti. Če se pred pričetkom predavanja, zahtevnega sestanka, javnega nastopa ali tekme ustrezno notranje umirimo, s tem znižamo raven vibriranja v celem našem psihofizičnem ustroju. Tik pred začetkom naše ponovne aktivnosti se moramo nato osredotočiti predvsem nanjo in naš celotni sistem bo začel vibrirati v njeni smeri ter nas tako v največji možni meri pripravil za dosego optimuma. Brez umiritve namreč ni osredotočenosti (koncentracije), brez slednje pa ne moremo optimalno izvesti ničesar pomembnejšega.
Seveda zadeva v praksi ni preprosta, kajti včasih se del nas zelo umiri, nek drugi del, ki se ga morda hipno niti ne zavedamo, pa po inerciji v nezavednih emocionalnih ali telesnih strukturah še vedno divje vibrira. Zato je treba biti v procesu umirjanja potrpežljiv, hkrati pa tudi dober opazovalec in poznavalec samega sebe. Vsekakor nam umiritev dolgoročno vedno koristi, zato je pomembno, da se na trenutne odpore in bolečine, ki jih proces umirjanja sproža na vseh ravneh, odzovemo čim bolj stoično. Podobno kot vsako zdravljenje sproži prehodne boleče reakcije, tudi umirjanje na trenutke sproži izbruhe nemira – vendar ti, če z umirjanjem nadaljujemo, postopno izginejo.
Vse povedano velja smiselno tudi za raven družbenega delovanja. Vsi, ki vodijo družbo ali njene politične, gospodarske, izobraževalne, znanstvene, kulturne, religiozne in druge podsisteme, bi se morali tega še kako zavedati. Čeprav je po eni strani res, da je treba pri vodenju pomembnih področij delati nadpovprečno veliko ter imeti nadpovprečno skrb in odgovornost, pa je tudi tam treba znati stvari občasno pravilno umirjati in umiriti. Nobena vlada, podjetje, šola ali verska skupnost ne more biti uspešna, če svojih aktivnosti tu in tam ne spusti malce v prosti tek in se umiri. Nenehno prizadevanje, ki vodi v intenzivno vibriranje, privede do omenjene nasičenosti ter nesposobnosti treznega premisleka in učinkovitega delovanja. Še posebej, kadar voditelji vidijo, da država, podjetje, šola ali katerakoli druga ustanova ni uspešna, se morajo za nek krajši čas ustaviti in umiriti. Šele ko so umirjeni, lahko dovolj osredotočeno prepoznajo in prisluhnejo pravi intuiciji ali dobrim nasvetom ter se z zadostno energijo podajo v pravo, ali vsaj boljšo smer.
V Sloveniji smo priča prav nasprotnim procesom. Politika, gospodarstvo, mediji in drugi – vsi spodbujajo nekakšno divje iskanje rešitve iz krize. Prepogosto hitijo, so glasni, uporabljajo močne besede in ravnajo predimenzionirano ter tako širijo nemir. Zato izgubljajo zaupanje. Tako se vsi še bolj vznemirjamo ravno v času, ko bi potrebovali več miru. Predvsem voditelji bi se zato morali vsaj začasno malo umiriti in tako ponuditi zgled. To ne pomeni, da bi bili povsem nedejavni, pač pa bi si vzeli več časa, da prisluhnejo sebi in ljudem. Za kakšen dan ali teden – odvisno od narave dejavnosti in stopnje nujnosti umiritve. Če seštejemo vse dneve, mesece in celo leta političnega, finančnega, ekonomskega in drugega nemira, včasih že kar divjanja, ki je našo državo in državljane pripeljalo v velikanske finančne dolgove, ekonomsko stagnacijo, recesijo, krizo, socialno ogroženost ter šibko stanje državljanskega duhá, vidimo, da bi nam kakšen dan, teden ali mesec temeljite umiritve in notranjega premisleka lahko le koristili.
Predbožični čas je za kaj takega kot nalašč. Prinaša nam sporočilo umiritve, miru. Napeljuje nas, da se malce ustavimo, začutimo svojo duhovno globino in v miru ovrednotimo naše preteklo delovanje ter naše sedanje želje in cilje. Seveda božič še zdaleč ni edina primerna prilika za umiritev in iskanje boljših življenjskih poti. Je pa za to zagotovo ena najprimernejših možnosti, ki jo velja izkoristiti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
