Naj najprej spomnim na nekaj nedavnih dejstev, za katera ste večinoma že slišali, vendar je pomembno, da jih vsi slišimo čim večkrat. 7. avgusta letos je Mednarodni odbor za podnebne spremembe (Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC) izdal daljše poročilo o podnebnih spremembah po letu 2014, pri katerem je sodelovalo 234 znanstvenikov iz 66 držav. Odbor je ugotovil, da je človek (človeštvo) glavni povzročitelj podnebnih sprememb. Človeški vplivi so vplivali na otoplitev atmosfere, oceanov in zemlje. Povečanje toplogrednih plinov od leta 1750, ko se je začela industrijska doba, je posledica človeških dejavnosti. Bistvene spremembe se dogajajo predvsem zadnjih 50 let. Gre predvsem za močno intenzivirano taljenje ledenikov ter za visoko povečane koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi, pri čemer so bile te leta 2019 višje kot kadarkoli v zadnjih dveh milijonih letih. Koncentracija metana se je povečala za 156 odstotkov, dušikovega oksida pa za 23 odstotkov, tako da sta ti koncentraciji najvišji v zadnjih 800.000 letih. Globalna temperatura se v zadnjih 50 letih spreminja hitreje kot kdajkoli prej v zadnjih 2000 letih, pri čemer je vsako desetletje toplejše, zadnje pa je v tem pogledu še posebej intenzivno. Območje arktičnega ledu je v zadnjem desetletju doseglo najnižjo raven od leta 1850, v času poznega poletja pa je bilo območje arktičnega ledu najmanjše v zadnjih tisoč letih. Po najhujšem scenariju se lahko zgodi, da do leta 2050 na Arktiki v septembru ne bo več ledu in snega.
Posledice teh in drugih za človeštvo negativnih sprememb, ki jih navaja poročilo, so na splošno že tukaj, vendar pa se bodo še stopnjevale. Gre za širše in hitre spremembe v atmosferi, oceanih, kriosferi in biosferi. Kot že opažamo se povečuje in se bo tudi nadalje povečevala intenzivnost in pogostost vročinskih valov, močnih padavin, ekoloških in kmetijskih suš, požarov, poplav, močnih vetrov oz. viharjev itd. Prav letošnji rekordno dolgi in hudi vročinski valovi ter nekateri drugi vremenski ekstremi so nas ponovno opozorili, da se vse to že dogaja in to ne le nekomu drugemu, pač pa tudi nam. Letošnje katastrofalne poplave v nekaterih delih Evrope (Nemčija, Belgija) in rekordne temperature v različnih delih sveta (npr. 48,8 stopinj Celzija v mestu Floridia na Siciliji ter 49,6 stopinj Celzija v vasi Lytton v Britanski Kolumbiji v Kanadi) nas opozarjajo, da se bo način našega življenja tudi in predvsem zaradi vseh teh ekstremnih sprememb kmalu bistveno spremenil. Ob vsem tem lahko opazimo, da že kar nekaj let spremembe v naravi celo prehitevajo dosedanje črnoglede napovedi znanstvenikov. Tako se, denimo, led tali mnogo hitreje, kot so to napovedovali pred desetletji. Osebno sem prepričan, da lahko sinergija podnebnih in vremenskih sprememb tudi v prihodnje privede do hujših negativnih posledic, kot jih ta hip napovedujejo znanstveniki.
Na družbenem področju se bodo nadaljevale in povečevale migracije iz tistih delov sveta, ki jih bodo podnebne spremembe prizadele s sušo, dvigom morske gladine, pretiranimi vremenskimi skrajnostmi itd. Vlade držav bodo pod vedno večjimi ambivalentnimi pritiski. Na eni strani bodo – ker bodo tako zahtevali ljudje – morale omejevati vse oblike onesnaževanja ter segrevanja ozračja in planeta, kar pomeni zapiranje premogovnikov, omejitve transporta na fosilna goriva, omejitve težke, kemične, živilske in druge industrije, omejitve v gospodinjstvih in potrošnji, omejitve potovanj itd. Na drugi strani pa bodo – ker bodo to spet zahtevali ljudje – vlade pod pritiskom, da ljudem in podjetjem ne omejujejo turističnih in poslovnih potovanj, množične potrošnje, uporabe gospodinjskih in drugih aparatov, avtomobilov, robotov itd.
Velike spremembe na področju energetike, transporta, zavarovalništva (toča, poplave, plazovi, zmrzali itd.) in nasploh gospodarstva se bodo odražala predvsem tudi v zakonodaji. Tako kot je Covid-19 povzročil v pravni ureditvi ter v vsakdanjem življenju očitne spremembe (splošna uporaba mask, omejitve gibanja, delo in izobraževanje od doma itd.), bodo zakonodajalci morali številne ljudem neljube spremembe uvajati že preventivno, če ne želimo kar povsem neodgovorno oddrveti v katastrofo. Vse to bo – tako kot smo in bomo to zagotovo še doživeli tudi v zvezi s pandemijo koronavirusa – pripeljalo do novih ljudskih protestov, teorij zarote ter nenazadnje do ostrih političnih spopadov, kajti različne politične stranke in skupine bodo vse te kontradiktornosti, napetosti in konflikte instrumentalizirale tudi za svoj politični boj za oblast. Družba in pravo se bosta torej v marsičem spremenila. In to že zgolj zaradi podnebnih sprememb. Če k njim prištejemo še vse ostale, deloma že omenjene, negativne pojave oziroma trende, nas zagotovo že v prihodnjih letih tako na svetovni ravni kot na ravni posameznih držav čakajo veliki izzivi. Kako bo vse to vplivalo na varstvo človekovih pravic? Kako bo to vplivalo na dobrine kot so mir, svoboda in varnost?
Mnogi takšni izzivi bodo še posebej težavni. Tako se lahko npr. zaradi suš pojavijo hujši konflikti med državami v zvezi z dostopom do (pitne) vode. Nekatere države so postavljene še pred večje izzive, saj lahko že v prihodnjih desetletjih zviševanje morske gladine močno prizadene življenja desetine milijonov ljudi, nekaterim otoškim državam pa se na daljši rok obeta celo izginotje. Čeprav se zdi morda danes nesmiselno omenjati dejstvo, da bi v primeru, če se stopi ves led na Antarktiki, Grenlandiji in v goratih delih celotnega planeta (ledeniki), gladina morja po svetu narasla za 70 metrov, pa je ta podatek vseeno primeren opomin glede možnosti, ki jih radikalne podnebne spremembe lahko prinesejo (tako kot npr. ledena doba).
Pomembno se je tudi zavedati, da imajo človekovi posegi v naravo t.i. čezmejne vplive. Ne le pomanjkanje vode, pač pa tudi onesnažena voda ali zrak, ki iz ene države onesnažujeta drugo, sta lahko razlog ali povod za politični konflikt. V Sloveniji se, denimo, v podobnem smislu soočamo z vprašanji z avstrijske strani, ki zadevajo delovanje in morebitno nadgradnjo jedrske elektrarne v Krškem, saj se kljub ponavljajočim se uradnim zagotovilom z naše strani, da je ta elektrarna varna, o tem na avstrijski strani vedno znova pojavljajo vprašanja in dvomi.
Žal tudi tam, kjer bi nas podnebne spremembe lahko razveseljevale, njihove posledice ne prinašajo le dobrih plati. Tako npr. povečane temperature in posledično taljenje ledu v območju Arktike v prihodnje ponujajo različne možnosti pomorskega prometa čez to območje, s čimer bi mnoge države lažje trgovale med seboj, hkrati pa to pomeni možnost raziskovanja in izkoriščanja arktičnega morja in dna. Glede tega že potekajo politična, znanstvena in druga posvetovanja in konference, pri čemer ima posebno vlogo Arktični svet (Arctic Council), v katerega so združene države, katerih ozemlje sega v arktično področje. Hkrati se povečuje število držav, ki imajo pri tem svetu status opazovalk (npr. Kitajska, Japonska, Nemčija, Francija, Italija, Poljska ter celo Indija in Švica), kar vse že jasno nakazuje, da postaja Arktika območje prihodnjih geopolitičnih (seveda tudi vojaških) preračunavanj in napetosti. Tudi tu lahko seveda politični in gospodarski interesi privedejo ne le do neproduktivnih meddržavnih konfliktov, pač pa tudi do pretiranega izkoriščanja naravnih bogastev v arktičnem morju in njegovem dnu, kar seveda dolgoročno ne bo pripomoglo k ohranjanju naravnega ravnovesja planeta.
Verjetno ste se pri dosedanjem branju že vprašali, ali pa se boste vprašali zdaj: In kaj imam z vsem tem jaz? Kaj pa lahko kot posameznik naredim, da bo kaj drugače oziroma bolje? Naj se s tem ukvarjajo vodilni svetovni in drugi politiki, vodje multinacionalk ter vsi drugi, ki lahko na svojih položajih vsaj kaj ukrenejo.
Toda ali je res tako? Ali lahko predsedniki (vlad) najmočnejših svetovnih držav in največjih svetovnih onesnaževalcev narave oziroma okolja res storijo vse to, kar si mi mislimo oziroma od njih pričakujemo? Ali ne drži tudi(!), da kot državljani vseh teh in drugih držav na njih skupno prelagamo svojo lastno odgovornost? O teh stvareh sem še posebej intenzivno razmišljal, ko sem leta 2015 in 2016 kot premier v imenu Republike Slovenije v New Yorku in Parizu podprl Agendo 2030 za svetovni trajnostni razvoj in Pariški okoljski sporazum. Takrat in še danes čutim glede teh vprašanj posebno odgovornost in hkrati nelagodje. Naj pojasnim zelo preprosto, kaj imam v mislih.
T.i. svetovni voditelji in drugi voditelji držav so lahko to, kar so, le če jih, še posebej v demokratičnih okoljih, v zadostni meri podpira večina državljanov. V nasprotnem primeru ne bodo ponovno izvoljeni oziroma bodo izgubili ljudsko podporo. Na slednjo so občutljivi tudi diktatorji, pri čemer pa ti tako ali tako v svojih omejenih umih nimajo namena slabiti lastne države za neke svetovne okoljske ali humane cilje. Državljani od svojih voditeljev seveda pričakujejo, da bodo njihove države čim močnejše, vplivne, gospodarsko uspešne itd. Tega pa ti voditelji ne morejo zagotavljati, če v korist premagovanja svetovne revščine, neenakosti, migracij, podnebnih sprememb, onesnaževanja okolja itd. solidarnostno omejujejo energetske, kmetijske, industrijske, storitvene, transportne in druge potenciale v lastnih državah ali v tistih državah, od katerih so energetsko ali drugače odvisni. Dejstvo je namreč, da smo sicer ljudje večinoma naklonjeni solidarnostnim spremembam, vendar ne pri nas samih. Od voditeljev zato večina ljudstva pričakuje, da spremembe uveljavijo tam nekje drugje, pri drugih. Zakaj bi se ravno jaz moral odreči nekaterim materialnim dobrinam ali potovanjem, če pa je na svetu še toliko drugih ljudi... In ker torej državljani v resnici ne podpiramo omenjenih ukrepov v lastnih okoljih, je vsak voditelj, ki na teh področjih ravna civilizacijsko in planetarno etično, tj. v »škodo« lastne države in v korist človeštva, pri lastnem ljudstvu obsojen na kritiko in posledično na upad podpore ali celo izgubo položaja. To pa seveda za politike, kot si lahko predstavljamo, ni ravno stimulativno, kajti če izgubijo službo, ne morejo nadaljevati svojih projektov in poslanstva. In tako smo v začaranem krogu, ki ga le tu in tam – ponavadi kadar je že zares hudo – prekine začasni konsenz med voditelji in ljudstvom, ali pa kak voditelj, ki kljub vsemu sprejme pravo odločitev...
Seveda vedno obstaja upanje, da nas bo rešila znanost. Da bo iznašla čistejše energije, čistejše načine proizvodnje materialnih dobrin ter druge postopke in proizvode s katerimi bomo nadomestili (do)sedanje. Toda vse do takrat – če in kolikor bo znanost v tem sploh uspešna –, šteje vsak dan. Zdaj človeštvo res ne sme več odlašati, če želi dobro sebi in prihodnjim generacijam.
Na tem svetu obstajajo nekatere univerzalne resnice, ki jih ne zgodovina ne prihodnost ne moreta ovreči. Ena izmed njih je, da lahko človek napreduje v svojem osebnostnem in duhovnem razvoju le, če za svoja ravnanja prevzema odgovornost. Seveda je za pozitiven osebnostni razvoj oziroma napredek potrebno še marsikaj drugega (pravo znanje, morala, prava dejanja itd.), toda brez odgovornosti enostavno ne gre. Življenje brez odgovornosti je bistveno nepopolno, tako kot štejemo za nepopolno tisto pravno oziroma zakonsko normo, ki ni sankcionirana (t.i. lex imperfecta). Če namreč pravo za nezakonito ravnanje posledično ne opredeli in zahteva tudi odgovornosti v obliki sankcije, potem enostavno nekaj manjka. Nekaj ni v redu. Predvsem je to seveda zelena luč za vse, ki ravnajo protipravno, ter rdeča luč za miroljuben in relativno pravično urejen obstoj družbe.
Če je človeštvo, kot ugotavljajo znanstveniki v IPCC in mnogi drugi, povzročitelj ali – kot bi raje dejal sam – pomemben sopovzročitelj podnebnih sprememb, potem smo za to soodgovorni predvsem vsi odrasli in prištevni ljudje. Zato je prav, da v sorazmernem deležu to odgovornost tudi prevzamemo. To pomeni, da si moramo najprej iskreno priznati, kje smo v preteklosti prispevali in kje še vedno tudi sami prispevamo k nepotrebnemu onesnaževanju sveta, nato pa moramo postopno pričeti takšna svoja ravnanja opuščati. Potem smo seveda tudi povsem legitimno upravičeni, da to isto pričakujemo od drugih ter da v tej smeri tudi voditeljem postavimo odločne zahteve. Dejstvo je namreč, da v nasprotnem primeru ravnamo dobesedno neetično nasproti našim otrokom, vnukom ter nasploh prihodnjim generacijam. Vzemite si nekaj minut in v miru premišljujte o tem, kaj jih ob vseh sedanjih podnebnih spremembah in dramatičnih napovedih čaka. Če bo po sedanjih ocenah npr. že leta 2050 na svetu okoli 10 milijard ljudi in se negativni družbeni (politični, ekonomski itd.) ter naravni trendi ne bodo ustavili, je to do konca stoletja že skorajda recept za delno kataklizmo. Zato smo vsi še kako soodgovorni, da res nekaj storimo – vsak pri sebi in vsi skupaj. In kar je najpomembnejše: tudi vsako majhno dejanje šteje. Že zato, da bomo v prihodnjih letih lahko svojim otrokom vsaj s čistejšo vestjo pogledali v oči.
Pravo bo imelo v vseh teh procesih še posebej pomembno vlogo, kajti glede na šibkost človeške narave, ko gre za odrekanje in za radikalne spremembe na bolje, se bomo morali enostavno od zunaj (samo)prisiliti, da bomo spoštovali nekatere zaveze. Treba bo pač s prisilo zakonskih sankcij doseči (samo)podreditev zdravi pameti. Treba bo bolj radikalno, kot si predstavljamo, omejiti škodljive emisije in druge negativne vplive na okolje. Tu bo morala politika čim bolj slediti stroki, pravniki pa bomo v okviru svojih nalog in pristojnosti morali še intenzivneje iskati tiste pravodajne in interpretativne (argumentativne) pristope, ki bodo podpirali trajnostni razvoj in dostojanstvo človeka.
Za konec naj ponovim, da podnebne spremembe niso edina človeštvu realno preteča katastrofa. Tu so še jedrska vojna, smrtonosne nalezljive bolezni, politični totalitarizmi, prevlada umetne inteligence nad človeško itd. Mutatis mutandis se velja zato tudi glede vsega tega vprašati o svoji (so)odgovornosti ter o lastnih možnostih in pogumu, da tudi na teh in drugih področjih storimo kaj pozitivnega.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
