Najprej je treba ugotoviti, da sodobna pravna država, ki zajema tudi koncept vladavina prava, izhaja iz teoretske oziroma filozofske predpostavke, da diskriminacija ljudi na osnovi spola, rase, porekla, političnega prepričanja in drugih osebnih okoliščin ni dopustna. Iz tega izhajata nauk in praksa človekovih pravic, ki temeljne (osebne, državljanske itd.) človekove svoboščine in pravice pripisujeta vsakemu človeku. Pridobitev modernega prava je tudi načelo enakopravnosti, ki pa človeka pred zakonom ne izenačuje absolutno, pač pa le relativno in sorazmerno. To pomeni, da ljudi v enakih vlogah in situacijah obravnavamo pravno enako (podobno), v različnih vlogah in situacijah pa različno – pešci so drugače obravnavani kot vozniki, delavci drugače kot direktorji, učitelji drugače kot študenti itd. Če jemljemo predpostavko o nujnosti nediskriminacije kot samoumevno, potem je seveda takšno pravo napredno, vendar pa še vedno ne reši temeljnega vprašanja, tj. vprašanja materialne, premoženjske neenakosti. Če namreč enako lastninsko pravico priznamo bogatašu in revežu, s tem pravno le utrdimo in potenciramo premoženjsko in socialno razliko med obema. Že marksisti in anarhisti so teoretsko izpostavili, da je zato t.i. meščanska kapitalistična ureditev še vedno diskriminatorna, saj ljudi pravno izenači v formalnem, ne pa tudi dejanskem vidiku. Enakost v lastninski pravici, v svobodi gibanja ali v svobodi govora revežu praktično nič ne pomagata, bogataša ali oblastnika pa le še utrjujeta v njegovem dejansko privilegiranem družbenem položaju.
V naši prejšnji skupni državi so nas v šoli, izhajajoč iz razmeram prilagojene teorije marksizma, učili, da je t.i. meščanska (zahodna) demokracija sicer zgodovinski emancipatorni korak naprej od fevdalizma, ki je temeljil na okosteneli in diskriminatorni stanovski ureditvi (plemstvo, duhovščina, obrtniki, kmetje), vendar pa tudi meščanska ureditev, temelječa na pravni državi, človeka ne osvobaja dovolj. Tako naj bi v pravem socializmu meščansko posredno demokracijo nadomestila neposredna, iz področja politike naj bi se demokracija razširila tudi na področje ekonomije, formalni koncept zasebne lastninske pravice pa naj bi bil presežen s podružbljanjem lastnine. Vse to se lahko sliši dobro, vendar je – kot se je izkazalo v vseh socialističnih (komunističnih) eksperimentih – to velika družbena utopija. Uvajanje takšne ureditve na državno-sistemski ravni vedno znova klavrno propade, saj enostavno ni v zadostni meri prilagojeno civilizacijski stopnji človeka in družbe. Takšne družbene ureditve je mogoče sistemsko, tj. celovito, uvajati le na silo, preko diktature, kar le še dodatno poslabša situacijo, saj se gospodarski nefunkcionalnosti takšnega modela pridruži še zatiranje svobode in pravic posameznika ter odsotnost pravne države, kar vodi prej ali slej v kolaps celotne ureditve. To ne pomeni, da posameznih prvin socialističnih in podobnih modelov (npr. socialnih prvin države, politike enakih možnosti, pozitivne diskriminacije v korist zapostavljenih skupin, referenduma kot korektiva posredni demokraciji) ni primerno in koristno uveljavljati znotraj moderne demokratične države ter z njo povezanega liberalizma in kapitalizma. To je celo nadvse zaželeno. Nikakor pa ni mogoče ljudem na silo vcepiti visoke stopnje solidarnostne zavesti, za katero po svoji naravi enostavno nis(m)o dozoreli.
Seveda pa je to le ena plat zgodbe. Mnogi ljudje so v zgodovini verjeli in verjamejo tudi danes, da sta nas bog ali narava ustvarila različne in moramo zato na družbeni ravni že po naravi stvari to različnost tudi politično in pravno ohranjati ter spodbujati. Iz tega so (bile) izpeljane različne sužnjelastniške, kastne, fevdalne, elitistične, nacionalistične in celo rasistične teorije in ideologije, ki jih mnogi zagovarjajo tudi danes. Za razliko od t.i. levih političnih ideologij, ki težijo k egalitarizmu, takšne konzervativne ali celo reakcionarne ideologije egalitarizem zavračajo in zagovarjajo večvrednost bele ali kake druge rase, dominacijo moškega spola nad ženskim in druge oblike diskriminacij. Tudi v luči tovrstnih filozofij, religij ali ideologij je moderna demokracija, ki sobiva s pravno in socialno državo, povsem zgrešena.
Tako skrajno levi kot skrajno desni ideološki pogledi so torej nezdružljivi s pravno državo. Le-ta išče nekakšno ravnovesje med obema navedenima skrajnostima v tistih pravnih institutih, ki so kar najbolj prilagojeni človeški naravi na sodobni civilizacijski stopnji, hkrati pa težijo k emancipaciji posameznika nasproti zatiralskim oblastnim strukturam – ne glede na to, ali gre za politično, versko, kapitalsko ali kako drugo oblast. Sodobna pravna država tako ni utemeljena ne v skrajnem egalitarnem in ne v skrajnem elitističnem ideološkem polu. Vsebuje mnoge liberalne ideološke nastavke, ki pa jih nadgrajuje s socialnimi in drugimi ideološkimi prvinami. V tem pogledu je pravna država kompatibilna s kapitalističnim ekonomskim sistemom in kot takšna ne preprečuje družbenih neenakosti v materialnem bogastvu. Kot rečeno, pravna država preprečuje marsikatero drugo obliko družbenega razlikovanja kot diskriminacije, toda ko gre za vprašanje materialnih dobrin dopušča in omogoča veliko skrajnosti. Prav tako so te prisotne tudi v nedemokratičnih ureditvah, ki diktatorjem in njim pripadnim mogotcem omogočajo vse vrste bogatenja na račun velike večine podrejenih posameznikov, pri čemer so nedemokratične ureditve še slabše, saj, za razliko od pravne države, pot do materialnega bogastva ne pogojujejo s pretežno pošteno ali vsaj pravno dopustno tekmo na relativno svobodnem trgu ali po drugih pravno dopustnih kriterijih. Ob tem hkrati omogočajo še druge, že omenjene oblike diskriminacije (po spolu, rasi, kasti itd.). Kljub temu, da torej pravna država dopušča nezmerno materialno neenakost v družbi, je še vedno boljša od diktatur, v katerih se tajkuni, kulaki in drugi bogataši porodijo skoraj izključno preko klientelizma, korupcije, mafijskih poslov in podobnih načinov delovanja.
Če se torej vprašamo, ali, zakaj in kako v svetu omejiti čezmerno bogatenje enih in čezmerno revščino drugih, moramo najprej sploh doseči tisto stopnjo kultiviranosti, ki sovpada z moderno demokracijo in pravno državo. To je enostavno nujno zato, ker na ta način zavestno pristanemo na izločitev drugih vrst neenakosti (diskriminacije), ki so po svoji naravi bistveno hujše od ekonomske diskriminacije, saj neposredno negirajo človekovo dostojanstvo vseh tistih, ki niso prave rase, spola, verske pripadnosti itd., pri čemer ta negacija iz nestrpnosti marsikje preraste celo v sovraštvo do določenih vrst različnosti (npr. do homoseksualnosti) ali v prezir do nekaterih ljudi (npr. do invalidov). Pot do te stopnje kultiviranosti je izjemno težka in dolgotrajna pri čemer danes še nikakor ne moremo trditi, da se je takšna kultiviranost že kjerkoli v svetu čvrsto usidrala. Nobeno pretežno demokratično in tolerantno svetovno okolje, med katera sodi tudi Evropska unija, še zdaleč ni imuno na napade nasprotnih dejavnikov, ki se kažejo v različnih oblikah spodkopavanja demokratičnih, pravnih in socialnih vrednot. Tako smo tudi v Sloveniji in Evropi pri prizadevanju za odpravo prevelikih in škodljivih neenakosti na eni strani še vedno močno vpeti v prizadevanja, da sploh ohranimo vse tisto dobro, kar smo doslej skozi stoletja mukoma dosegli, na drugi strani pa smo pred velikimi izzivi, kako preseči pretirane neenakosti v materialnem bogastvu. Ob tem se moramo zavedati, da velik del sveta takšnim prizadevanjem sploh ni naklonjen, zato je situacija v tej luči še dodatno težavna (podobno kot npr. pri prizadevanjih za mir, za omilitev podnebnih sprememb ali za odpravo diskriminacije in zatiranja žensk, otrok in drugih ranljivih skupin).
Seveda pa je resnična in največja ovira tudi v nas samih. Povprečna človeška narava namreč stremi k neomejeni možnosti uspeha. Če se je nekdo drug iz navadnega delavca povzpel do bogataša, je to za mnoge ljudi pomemben navdih. Prav takšen navdih so najuspešnejši in najbogatejši športniki ali filmski igralci. Nekdo, žal, takšen navdih prepozna tud v bogatem botru mafijske združbe. Toda vse to pomeni upanje za vse in vsakogar, da lahko uspe(jo) tudi on(i). Zato ljudje psihološko in dejansko potrebujemo milijarderje. Ne vsi, ampak večina. Ker tako lahko upajo tudi oni. Pa tudi občudujejo lahko te materialno najuspešnejše ljudi. In četudi jim pogosto zavidajo in jih ne marajo, jih ravno zato še bolj potrebujejo, kajti tudi zavist, jeza in sovraštvo potrebujejo nekoga, v katerega se lahko usmerijo. V takšnih skrajnostih se tudi na drugih področjih življenja odvijajo najbolj dramatični spopadi svetlobe in teme, občudovanja in sovraštva. Še več, takšno miselnost spodbuja tudi marsikatera oblast, saj je v marsičem koristna za nadvse tekmovalni (konkurenčni) kapitalizem.
Drugačno miselnost ohranjajo v svetu nekatere tradicionalne (plemenske, rodovne, vaške in podobne) skupnosti v manj materialno razvitih svetovnih okoljih, npr. v delih Azije, Afrike ali Južne Amerike. V teh skupnostih v duhu kolektivnega izročila še vedno spodbujajo mentaliteto, ki zavrača tekmovalnost, usmerjenost v materialnost in individualizem. V Evropi in drugih t.i. razvitih delih sveta smo na vse to že zdavnaj pozabili in živimo v nekakšnem divjem kapitalizmu, ki ga hkrati hočemo in nočemo. Še posebej Slovenci. Ja, prav mi smo še posebej nenavadno razklani med obe vrsti miselnosti ali življenjskih kultur, k čemur verjetno prispeva tudi naša umestitev na meji z Balkanom in srednjeevropskimi državami, saj se tako v nas prepletajo zelo različni kulturni vzorci.
Tako smo, denimo, Slovenci na eni strani večinoma ponosni na svoj materialni (beri: kapitalistični) razvoj v samostojni Sloveniji (deloma že tudi v SFR Jugoslaviji), pri čemer obžalujemo predvsem to, da so nas nekatere druge bivše socialistične države v tem razvoju prehitele. Ponosni smo, ker izvažamo blago in storitve v pomembne tuje države (s čimer podpiramo tudi multinacionalke in bogataše vseh vrst) in ker v Slovenijo prihajajo tudi pomembni investitorji (tudi multinacionalke in bogataši), ki cenijo naše sposobne delavke in delavce. Večinoma imamo zelo radi materialne dobrine, smo pridni potrošniki in smo večkrat v želji po zaslužku ali prihranku pripravljeni zaobiti kak davčni predpis. Vedno bolj se v nas zažira pohlep, zaradi mnogih koruptivnih in drugih namernih slabih praks pa smo si že v prvih desetletjih naše samostojne Slovenije ukradli boljšo materialno sedanjost in tako še dolgo ne bomo »druga Švica«.
Po drugi strani pa smo Slovenci zelo solidarni, pripravljeni tudi finančno pomagati ljudem v stiski. Kar precej Slovencev ne mara kapitalizma, ker (upravičeno) meni, da je izkoriščevalski. Tudi zato nekateri še posebej ne marajo tistih zahodnih držav (npr. ZDA), ki v marsičem simbolizirajo (neo)liberalni kapitalizem in visoko stopnjo materialne ter posledično socialne neenakosti. Kljub temu mnogi izmed njih zavestno ali nezavedno sprejemajo in živijo vedno bolj zahodnjaški (ameriški) način življenja. Zaradi svoje zgodovine se Slovenci včasih tudi nekoliko pretirano občudujoče oziramo po avtoritarnih voditeljih in režimih ter pozabljamo, kaj vse ti režimi dejansko povzročajo. Še posebej si Slovenci želimo (še) večje materialne enakosti, čeprav smo v svetu med državami z najnižjo stopnjo tovrstne neenakosti (res pa je, da je Ginijev koeficient kar visok pri dohodkih iz dela in da ta dohodkovna neenakost močno upade šele, ko se prištejejo dohodki iz pokojnin ter socialni transferji). Imamo tudi nekoliko nenavaden odnos do zaslužka drugih, saj ga mnogim zavidamo, pri čemer so naša tovrtstna merila dostikrat zelo nenavadna.
Ali smo torej Slovenci, Evropejci in državljani sveta že pripravljeni skupno ugotoviti, da je preveč pač preveč? Da je premalo res premalo sicer ugotavljamo že kar nekaj časa, vendar revščine, lakote in drugih podobnih katastrof še nismo uspeli odpraviti. Toda ali smo pripravljeni multimilijonarjem in milijarderjem (o »malih milijonarjih« sploh nima več smisla govoriti) postaviti t.i. »kapico« - zgornjo dovoljeno mejo zaslužka? Ali smo pripravljeni tudi kar vsem poklicem postaviti takšne kapice, pač sorazmerno z družbenim pomenom teh poklicev, ter preostanek oziroma presežek pravično razdeliti še drugim? Ali lahko npr. z radikalnimi progresivnimi obdavčenji dosežemo isti cilj? Kako postaviti splošno sprejemljiva merila za pravično razdelitev dobrin? Kakšne bi bile ekonomske, politične, pravne, psihološke in drugačne posledice omenjene »kapice« ali radikalnega obdavčenja? Ali bodo uspešni ljudje po tem še motivirani za legalne pridobitne posle in druge aktivnosti? Ali bomo s tem sploh pridobili kaj več za revne in lačne? Ali niso najbogatejši ljudje sveta – tisti, o katerih se piše in mnogi drugi, ki ostajajo povsem anonimni – tudi nevarnost za državne ureditve? Ali ne prevzemajo s svojo kapitalsko in drugačno močjo vedno več vpliva nad vladami in družbami v celoti, kar lahko v določenih vidikih predstavlja nevarnost za svobodo in varnost posameznikov?
Takih in podobnih vprašanj je seveda še na desetine. Toda dokler ne bomo imeli zanesljive, splošno sprejemljive in celovite alternative za sedanjo ureditev, je v slednjo smiselno posegati predvsem le segmentarno in korektivno. Nekaj je vsekakor treba ukreniti, in to zagotovo tudi s pomočjo zavezujočih pravnih norm, kajti svetovna premoženjska neenakost in druge neenakosti so v oči bijoča krivica in sramota za človeštvo. Toda človeštvo je bilo in je sposobno še mnogo hujših negativnih dejanj, zato si moramo ob vsem razočaranju nad lastno stopnjo civilizacijskega razvoja priznati, da smo v marsičem dosegli tudi napredek. Le-ta je viden na področju mednarodnega sodelovanja, razvoja demokratičnih okolij, varstva človekovih pravic, vladavine prava, socialne ozaveščenost itd. Vsega tega v preteklih stoletjih ni bilo ali ni bilo veliko, zato se moramo na te pridobitve opreti in jih varovati. V marsikaterem delu sveta so namreč vsakodnevno ogrožene. Kritično razpravo o neenakosti pa moramo nadaljevati v odločnem, toda tolerantnem duhu. Če nam bo namreč materialno neenakost nekoč uspelo zmanjšati, naj bo to posledica strpne razprave, skupne politične in pravne odločitve ter solidarnega ravnanja, ne pa kakšne svetovne vojne, ki nas bo najprej silovito razredčila, nato pa izenačila(!) na najnižjih skupnih imenovalcih golega preživetja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
