O »sanjskem soglasju« glede navedene spremembe ustave lahko govorimo zato, ker je že skoraj od sprejema slovenske ustave (1991) dalje vseskozi bolj ali manj kontinuirano potekala kritična in polemična razprava o (ne)ustreznosti ustavne ureditve pokrajin kot širših oblik lokalne samouprave (143. člen ustave), vendar do ustavne spremembe ni in ni prišlo. Čeprav so bili nekako skoraj vsi politiki in politične stranke v javnih nastopih naklonjeni ustanavljanju pokrajin oziroma decentralizaciji Slovenije, pa jih je ob tem kar nekaj vedno znova našlo razloge, zakaj te ali one pobude za spremembo ustave ne morejo v celoti podpreti (vedno je ostal problematičen vsaj kakšen »detajl«...). V zvezi s tem velja spomniti, da sta bila leta 1999 s strani skupine poslancev ter leta 2001 s strani vlade tudi formalno vložena predloga za ustavno spremembo na tem področju, ki pa nista bila sprejeta. V zvezi s tema predlogoma so različne strokovne skupine oziroma posamezni strokovnjaki (pravniki, geografi in drugi) ter politiki opravili veliko analiz, primerjav in podobnih miselnih operacij, prav tako pa so tudi parlamentarne politične stranke o tem temeljito razpravljale. Toda izid vsega tega je bil vedno znova status quo. Zakaj takrat ni bilo mogoče najti potrebnega soglasja in zakaj je to soglasje sedaj nenadoma mogoče? Ali so razlog prihajajoče lokalne volitve, ali naše članstvo v EU in z njim povezane zadeve, ali je imel v preteklosti preveliko vlogo politični prestiž, ali so v igri predvsem interesi občin…? No, navsezadnje to vsaj v tem hipu ni toliko važno. Pomembno je pač, da bo Slovenija končno dobila pokrajine kot obliko širše lokalne samouprave.
Ali je to dobro, morda celo odlično? Ali je morda slabo, ali še slabše? V zvezi s tem imam osebno zelo ambivalentne občutke in predstave. Po eni strani podpiram zamisel o decentralizaciji Slovenije, kolikor je ta v korist regionalnemu razvoju, po drugi strani pa se bojim, da bi se sicer lepa zamisel o pokrajinah kot širših oblikah samoupravnih skupnostih v praksi utegnila oddaljiti od ustavno zastavljenega koncepta. Samo pomislimo na zgodbo z občinami. Verjetno vsaj velika večina Slovencev soglaša z ustavnim konceptom, po katerem ima Slovenija lokalno samoupravo, v kateri je temeljna celica občina. Toda drobitev Slovenije na nenormalno veliko število občin (da ne omenjamo fenomena »super-majhnih občin«) je nekaj, kar ob sprejemanju ustave nismo pričakovali. Ali se lahko kaj podobnega zgodi tudi s pokrajinami?
Nekateri politiki in strokovnjaki opozarjajo, in so seveda že tudi v času ustavne razprave opozarjali, da je sprememba 143. člena ustave v nekaterih vidikih izrazito nedorečena, saj večino ključnih vprašanj prepušča zakonskemu urejanju, nekatera izmed njih celo v urejanje zakonu, za sprejem katerega je določena dvotretjinska večina glasov navzočih poslancev. V slednjem primeru gre za zakon, ki bo ustanovil pokrajine (za celo območje Slovenije hkrati), določil njihova območja, sedeže in imena. V postopku sprejemanja tega zakona bo moralo biti zagotovljeno sodelovanje občin (obliko tega sodelovanja bo spet določil zakon, ki bo moral upoštevati, da je sodelovanje več od zgolj podajanja mnenja občin ter manj od soglasja občin).
Čeprav bi bilo seveda mogoče in verjetno tudi koristno, če bi bila ustavna sprememba bolj podrobna, morebiti tako, da bi določila število, imena in sedeže pokrajin ter pri tem tudi podrobneje opredelila pristojnosti pokrajin, pa to po drugi strani ni nujno. Naša ustava je nasploh pisana na relativno precej abstrakten način, kar se je v dosedanjem ustavnem razvoju najpogosteje izkazalo kot relativno ustrezna rešitev, zato se tudi sedanja rešitev v zvezi s pokrajinami v pretežni meri prilega takšnemu ustavnemu slogu. In čeprav je s sedanjo ustavno spremembo storjen šele prvi korak v smeri ustanovitve in zagotovitve uspešnega delovanja pokrajin, pa je ta korak zelo pomemben, saj pred vlado in državni zbor (ter seveda pred politične stranke) postavlja obvezo, da na zakonski in politični ravni dejansko omogočijo izvedbo tega procesa (pri tem bo še posebej pomembno pridobivanje ustrezne podpore občin). Tako bomo v prihodnjih mesecih ali letih spremljali iskanje nadaljnjega političnega soglasja o vseh ključnih vidikih glede ustanavljanja in delovanja pokrajin. V zvezi s tem se bodo porajala številna vprašanja, kot npr. vprašanje razmerja med pokrajino in občino oziroma občinami, vprašanje razmerja med pokrajinami in državo ter v zvezi s tem vprašanje vloge zastopstva lokalnih interesov v državnem svetu, vprašanje (višine) finančnih in drugih potrebnih sredstev za delovanje pokrajin, vprašanje, kako preprečiti morebitno negativno birokratizacijo pokrajinskih organov oziroma vodstev itd.
Upamo lahko le, da se ustanavljanje pokrajin ne bo spremenilo zgolj v nov spopad političnih strank za pridobivanje oblastnih položajev v pokrajinah in v še eno zgodbo o tem, kako je mogoče nepotrebno zapraviti kakšen denar. Če že organizacija občin - v celoti gledano - ni tisto, kar bi si bili lahko želeli, naj bo torej vsaj zgodba s pokrajinami »zgodba o uspehu«. Predvsem pa seveda pokrajine, ki naj okrepijo pomen in razvoj slovenskih regij, nikakor ne smejo voditi v kakršenkoli razkroj Slovenije kot enotne države.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
