Resda je lahko vstop različnih popotnikov (turistov, študentov, začasnih delavcev, priseljencev itd.) v ZDA povezan z raznimi tveganji za to deželo. Toda četudi obstojijo za zgoraj navedeno formalno izpraševanje določeni razlogi, je predpisovanje takšnega formularja znak slaboumnosti. Tisti, ki ga je predpisal ima potnike očitno za bebce, potniki pa to vlogo prevzamejo, saj se ne marajo izpostavljati kakšnemu še bolj slaboumnemu odzivu pristojnih ameriških mejnih organov.
No, morebiti mnogi potniki, ki so že navajeni, da se v svojih in tujih deželah potrpežljivo in ubogljivo prebijajo skozi administrativne postopke, svoje tragične vloge niti ne uvidijo, saj so v tem pogledu že otopeli – kar pa je le še (mnogo) slabše. Takšni primeri lepo kažejo – tistim, ki to želijo in morejo videti –, da nas lahko pravna država s svojimi predpisi ne le ustrezno varuje in nam omogoča organizirano sožitje, pač pa nas lahko, če zaide v negativno skrajnost, tudi oropa našega (resničnega, ne predpisanega) dostojanstva in pameti – seveda le, če se ji tudi v takšni negativni skrajnosti kolektivno (slepo) podrejamo.
Naj navedem še en praktičen primer oziroma svojo lastno izkušnjo iz ZDA. V prvi polovici letošnjega leta sta moja otroka (Miha – 8 let in Eva – 11 let) v Berkeley-ju obiskovala »Washington Elementary School«. Ta osnovna šola (mimogrede: bila je odlična) je pogosto sama ali z zunanjimi izvajalci organizirala zanimive aktivnosti za otroke. V aprilu je tako nek inštitut v sodelovanju s šolo za petošolce organiziral nekakšen »vrvohodni tečaj« (»Rope Course«). Pred tem so nam staršem – po ustaljeni navadi – izročili uradni obrazec, s katerim sva morala z ženo izrecno potrditi, da dovoljujeva Evi udeležbo na tem tečaju.
Ker mi pred tem še ni nihče pojasnil, kaj vse zajema takšen »Rope Course«, sem pač nekoliko bolj natančno prebral pojasnila v obrazcu. Tam sicer nisem našel opisa tečaja, sem pa lahko med drugim prebral na naslednji način oblikovano izjavo, ki naj bi jo podpisal kot eden od staršev: »Zavedam se, da lahko te aktivnosti (na tečaju – dodal M.C.) potencialno pripeljejo do poškodbe telesa ali premoženja. S podpisom te izjave se zavedam, da so določene prvine tega programa aktivne in fizično zahtevne ter da vsebujejo tveganja, ki lahko privedejo do fizične ali emocionalne poškodbe, paralize, do poškodbe …osebe … ali celo do smrti. Zavedam se, da takšna tveganja enostavno ne morejo biti izključena brez ogrozitve bistva programa…«.
Čeprav sem pred tem v Sloveniji in v ZDA podpisal že kar precej obrazcev, ki so se nanašali na privolitev staršev k udeležbi njihovih otrok v izven- ali ob-šolskih ali podobnih dejavnostih, česa podobnega še nisem zasledil. Na splošno so takšni obrazci seveda do neke mere nujni in koristni, toda če v njih prebereš, da se zavedaš, da lahko tvoj otrok z udeležbo na nekem izletu ali tečaju postane celo invalid ali se ubije, potem je seveda zadeva res nekaj posebnega.
Ker se res nekako nisem počutil tako, da bi ta obrazec podpisal, sem naslednji dan v šoli vprašal, na kakšen tečaj mislijo poslati otroke in ali so ostali starši k temu že dali privolitev. Prijazna učiteljica se je nasmehnila in me pomirila z izjavo, da na tečaju sicer otroci plezajo po vrveh (tudi na nekaj metrih višine), vendar da so pri tem maksimalno zavarovani (z varnostnimi vrvmi, čeladami, nadzorom) ter da zadeva v resnici sploh ni nevarna in da so vsi ostali starši že dali svojo privolitev. K temu je še dodala, da naj pač obrazca ne jemljem preveč zares, češ: »Saj veste, kako mi Američani pretiravamo s temi zadevami.« Obrazec sem nato podpisal še jaz in kasneje je bila Eva s tečajem zelo zadovoljna. Toda bedasti občutek, da sem podpisal, da se zavedam, da mi lahko otrok na takšnem tečaju celo umre, je nekako ostal.
Ja, boste rekli tudi vi, to je pač Amerika. Tam se želijo vsi na vse načine vnaprej zavarovati pred morebitno odškodninsko ali kakšno drugo pravno odgovornostjo. Ja, vem. Toda po eni strani sem prepričan, da navedeni obrazec nobenega od organizatorjev tečaja ne bi izvzel od njegove odgovornosti za morebitno malomarno organizacijo in izvedbo tečaja, ki bi privedla do kakšne poškodbe, po drugi strani pa me vse to skrbi zato, ker takšne in podobne stvari ponavadi prej ali slej prevzamemo tudi pri nas – tu se neznansko (pre)hitro učimo od ZDA. In to je slabo. Namreč, da pretiravamo.
Seveda je treba ljudi vnaprej opozarjati na dejanske in pravne nevarnosti, ki jim lahko grozijo. Tako pri organizaciji različnih športnih in drugih aktivnosti, kot pri navodilih o uporabi različnih kupljenih proizvodov (tehnične in druge naprave, nevarne igrače itd.). Toda pri tem ni treba grobo žaliti (vsaj) povprečne človeške inteligence. Npr. tako, da po nepotrebnem strašimo ljudi. Navsezadnje bi potem morala vsaka šola izdati obrazec, v katerem bi straši podpisali, da se zavedamo, da je pot v šolo, ki vodi npr. čez kakšno cesto, nevarna in da lahko privede do poškodbe ter celo do invalidnosti ali smrti. Seveda je prav tako nevarna tudi pot v službo, ali pa npr. vsaka aktivnost v zvezi z elektriko, stopnicami, dvigalom, steklom, vozili in še marsikaj.
Če torej želimo vsako človeško ravnanje na nekakšen pretirano(!) skrben in pedanten način urejati s pravnimi predpisi, obrazci ipd., potem na ta način (ne)hote (!?) ustvarjamo nekakšno novo »virtualno pravno resničnost«, v kateri se morebiti marsikomu zdi, da je bolje obveščen in varen, vendar pa smo v takšni navidezni realnosti samo še »bolj ubogi na duhu«. In čeprav morda takšno (moje) razmišljanje ni v skladu s prevladujočim duhom časa, pa me mnoge izkušnje vedno bolj prepričujejo, da – kot sem nekoč v neki kolumni že zapisal – preveč prava škodi. In prepričan sem, da je prava v t.i. zahodnem svetu (predvsem tudi v ZDA in Evropi) preveč.
Seveda kompleksnost družbe in družbenih odnosov terja vedno več pravnega normiranja. Toda pre- ali nad-normiranost je po eni strani v precejšnji meri tudi posledica pretirane »kreativnosti« številnih tistih politikov, uradnikov, pravnikov in drugih, ki morajo z izmišljanjem vedno novih pravnih norm ali obrazcev opravičiti svoj (karierni) obstoj in plačo, po drugi strani pa je prenormiranost posledica strahu, ki ga še posebej v ZDA generirata tista pravna mentaliteta in pravna praksa, ki posameznike navdajata z upanjem, da jih lahko že manjša poškodba prsta (če zadevo nekoliko karikiram) s pomočjo »kreativne« porote in sodnika spremeni v bogataše.
Če bo šlo tako naprej, bom moral kot profesor kdaj v prihodnje objaviti kar nekaj opozoril, študenti pa bodo morali podpisati obrazce, s katerimi bodo potrdili, da se zavedajo:
a) da se lahko na poti po stopnicah do moje pisarne poškodujejo (invalidnosti in smrti ne bom eksplicitno omenil);
b) da se lahko na predavanjih okužijo z znanjem;
c) da lahko na izpitu doživijo psihični stres (nematerialna škoda), lahko pa ga s kakšnim specifičnim neznanjem povzročijo tudi tretji osebi, tj. profesorju;
d) da lahko intenzivni študij škoduje njihovemu fizičnemu zdravju;
e) da se lahko ob obisku predavanj nalezejo od drugih študentov kakšne bolezni (npr. gripe);
f) da lahko s svojim neuspehom pri študijo psihično prizadenejo sebe ali tretje osebe (npr. starše ali prijatelje);
g) da lahko kasneje v pravniškem poklicu, če ga ne opravljajo dobro, škodujejo tretjim osebam. – No, zdaj se seveda šalim, toda malce me vseeno preganja zla slutnja, da bo morebiti kdaj v prihodnje kdo drug kaj takega štel za dobro idejo ali morebiti celo za nujnost.
In če danes zaradi t.i. varstva osebnih podatkov več ne smem študentu vpričo drugih študentov povedati njegove izpitne ocene (kar je bilo nekoč za vse povsem sprejemljivo), potem si lahko mislim, da bo še marsikaj takšnega, kar se zdi danes groteskno, jutri že povsem zaželeno ali celo nujno. Upam le, da nas bo že prej (spet) srečala pamet …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
