Slovenski nacionalni interes seveda obstaja. Slovenci ga sicer še nismo ustrezno opredelili, kajti našim plenilcem in njihovim pajdašem to ni ustrezalo. Če bi namreč ta interes skupno in javno prepoznali oziroma opredelili, bi to pomenilo, da Slovenci vemo kaj hočemo, da nam je znana smer, v katero plujemo in da si bomo za nekatere naše skupne dobrine in vrednote pripravljeni vsi skupaj tudi prizadevati. To bi torej pomenilo, da imamo neko okvirno skupno strategijo našega nacionalnega razvoja. Kar je seveda nepogrešljivo za novo (demokratično) državo in za narod, ki se je osamosvojil z ustanovitvijo te države.
Ker vsega tega nimamo, smo pač tam kjer smo. Še vedno v zmedi. En korak naprej, en nazaj, nato malo v levo in spet v desno… (Klemen Slakonja je to s pesmijo nadvse slikovito prikazal v osebi našega večnega političnega Hambota). Skratka brez prave orientacije, razen tiste najbolj kratkoročne in egoistične, ki kaže zgolj v smeri zapeljivega občutka družbene moči, denarja, klientelizma, korupcije in drugih oblik duhovne revščine.
Kljub različnim pomenom besede interes, je treba to besedo v pojmovni zvezi »nacionalni interes« razumeti kot objektivizacijo naših posamičnih in partikularnih nacionalnih želja in potreb. Seveda je takšna objektivizacija, kolikor je le-ta sama po sebi sploh mogoča, lahko dosežena le na nekaterih precej abstraktnih in splošnih skupnih imenovalcih. Toda te je mogoče in nujno opredeliti. To pomeni, da moramo pri tem čim bolj odmisliti naše zgolj subjektivne predsodke, voljo, želje in potrebe ter z zdravo pametjo določiti vitalne temelje našega dolgoročnega razvoja.
Naj ponazorim. Kljub temu, da nekaterim državljanom ni po volji, da bi naš bivši predsednik države uspel s svojo kandidaturo za mesto generalnega sekretarja OZN, je takšna kandidatura in njen morebitni uspeh v slovenskem nacionalnem interesu. Prav tako je, denimo, v slovenskem nacionalnem interesu, da imamo umirjene dobrososedske odnose s sosednjimi državami, čeprav bi si morebiti (marsi)kdo želel, da bi zoper katero od teh držav, ki nas zna pogosto kar dobro prinesti naokrog, včasih uvedli kake radikalne ukrepe. Ne nazadnje je v slovenskem nacionalnem interesu, da sami najdemo pot iz ekonomske, finančne in socialne krize in se dvignemo v naši politični in pravni kulturi. Če nam to ne uspe, nas bodo prišli usmerjati tujci, pri čemer pa se moramo zavedati, da kljub morebiti še vedno prijazni retoriki z nami takrat ne bodo ravnali kot s partnerjem, pač pa kot s plenom.
Nacionalni interes je torej nekaj, kar enkrat enemu in drugič drugemu posamezniku ali politični stranki ni vedno najbolj osebno prijetno ali ljubo, vendar moramo kljub temu vsi skupaj delovati v smeri zagotavljanja tega interesa. Tudi če to zahteva večji napor in resnejše soočenje z mafijskimi ali koruptivnimi skupinami, moramo npr. ohraniti upravljanje slovenskih voda v domači (slovenski) lasti, prav tako kot moramo tudi slovenske gozdove začeti upravljati in izkoriščati tako, da bo to predvsem in v veliko večji meri kot doslej v prid nam samim. Tudi vode in gozdovi so namreč del našega nacionalnega interesa. Tako kot tudi pretežno državno lastništvo luke Koper in še marsikaj, o čemer se bo treba v prihodnje mnogo temeljiteje pogovoriti in vsaj v temelju tudi zediniti.
Obstaja pa še najvišji, krovni nacionalni interes. Če tega ne prepoznamo, ne opredelimo in ne realiziramo vsaj v precejšnji meri že v prihodnjih nekaj letih, bodo tudi vse ostale sestavine nacionalnega interesa ostale neudejanjene. Ta krovni nacionalni interes je, da postanemo zares pravna država ter dovolj domoljubna in ustvarjalna družba. Pravna država pomeni pretežno pravično urejenost družbe, v kateri se spoštujejo pravila poštene igre, domoljubje prinaša spoštovanje sodržavljanov in ljubezen do domovine, ustvarjalnost pa nas vodi v uspešno gospodarstvo, znanost, šolstvo, umetnost in druge dejavnosti. Vse to (in še kaj) je v našem krovnem nacionalnem interesu. Ko bomo to dosegli, se bomo tudi brez strahu nadalje odpirali v svet, kajti takrat bomo tujim državam, podjetjem in ne nazadnje posameznikom (spet) partnerji ali tekmeci, ne pa plen, v kar smo se žal spremenili zaradi posledic lastnega pohlepa in neodgovornosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
