Odgovor na navedeni vprašanji je – žal – nikalen. Ali pa bi morda moral zapisati: na srečo! Kajti neizogibnih življenjskih dejstev nikoli ne gre jemati kot nekaj tragičnega, saj so tu zato, da nas nekaj naučijo. In tudi pravo nas uči, da je svet v naši tuzemski perspektivi dvojen (dualen). To pomeni, da ima vsak svetovni pojav dva skrajno različna pola, med njima pa je mavrica vmesnih pozicij. Tako je npr. neko umetniško delo (roman, slika, dramska igra) za nekoga lepo, za drugega grdo, marsikdo pa vidi v njem takšno ali drugačno kombinacijo enih in drugih prvin. Plača nekega delavca se lahko zdi nekomu pravična in drugemu nepravična, mnogi pa vidijo v njej mešanico obojega. Planet zemlja je za človeka, ki se nahaja na njemu velik, s perspektive vesoljca, ki ta planet opazuje iz vesoljske ladje na veliki oddaljenosti, pa se zdi majhen. Svetovni pojavi so torej vedno dojeti relativno in subjektivno. Prvo pomeni, da so v razmerju do nečesa večjega majhni, v razmerju do nečesa manjšega pa veliki, drugo pa pomeni, da se nam ljudem kažejo vsakemu nekoliko drugače glede na naše različne značajske oziroma psihofizične lastnosti (npr. pesimist isto stvar dojema bistveno drugače kot optimist).
Tako je tudi v pravu. Vse, kar sodi vanj je podvrženo človeškemu vrednotenju. Če oseba A osebi B reče: »Ti si čisto zmešan(a)!«, je to lahko po mnenju nekoga razžalitev, po mnenju drugega pa zgolj vsakdanja slikovita izjava, s katero želi oseba A osebo B dobronamerno opozoriti, da naj se npr. umiri in uredi svoje misli. Seveda je vse pri tem odvisno še od realnega konteksta, v katerem je bila ta izjava dana. Če je bila javno izrečena med diplomati na kakem srečanju visokega političnega ranga, ima povsem drugačno težo, kot če je bila izrečena med dvema prijateljema za šankom. Pri tem je seveda pomemben tudi ton take izjave – ali je izrečena agresivno in z opaznim žaljivim poudarkom, ali pa na očitno šaljiv ali zgolj opozorilen način.
Če v zakonu piše, da mora volivec na volitvah »obkrožiti zaporedno številko pred imenom kandidata, ki mu nameni podporo«, se zdi to na prvi pogled povsem jasna določba. Toda kaj pomeni »obkrožiti«. Ali je veljavna le glasovnica, na kateri je volivec s šestilom natančno obkrožil številko, ali zadostuje, da volivec oriše številko z likom, ki je vsaj približno podoben krogu, ali pa zadostuje že, da volivec zgolj delno s kakršnimkoli likom (npr. trikotnikom) oriše številko? Na prvi pogled jasna oziroma eksaktna določba, se tako hitro izkaže za pomensko precej odprto, tako da je od razlagalca odvisno, ali se bo zavzel za njeno bolj strogo ali ohlapno razumevanje. Če je v zakonu zapisano, da za veljavnost glasovnice zadostuje, da je iz nje »jasno razvidna volja volivca«, pa to odpira dodatna zahtevna vprašanja, kajti nekateri volivci na glasovnice pogosto tudi kaj napišejo, narišejo, podčrtajo (namesto obkrožijo) ipd., tako da je povsem nesporna ugotovitev njihove volje včasih izredno težavna, če ne nemogoča.Poglejmo si še primer, ki bi vsaj na prvi pogled le moral biti dovolj eksaktno opredeljen: pritožbeni rok. Takšen rok (npr. 15 dni) je določen v zakonu in povzet v pravnem pouku sodne ali upravne odločbe. Vse do nekaj let nazaj sem študentom vedno zavzeto in v svetem prepričanju, da vsi pravniki v Sloveniji takšen rok pojmujemo na isti način, razlagal, da zamuda pritožbenega roka pomeni, da pritožbe ni več mogoče vložiti. Pri tem sem jim to ponazoril s težavami prezaposlenih odvetnikov, ki pogosto pritožbene roke lovijo v zadnjem hipu in kako pritožbo oddajo priporočeno na pošto šele v zadnjih urah ali minutah zadnjega pritožbenega dne. Kajti, kot sem bil naučen, naj bi že minuta po polnoči pomenila zamudo tega strogega, neraztegljivega (prekluzivnega) roka.
Potem pa sem – kot rečeno, pred nekaj leti – iz prve roke, od osebe, ki opravlja funkcijo sodnice porotnice, izvedel, da je neka sodnica kot predsednica senata v primeru zamude pritožbenega roka enostavno ocenila, da kake pol dneva zamude s pritožbo enostavno ne gre vzeti tako resno, da bi to pritožbo sodišče moralo zavreči. Saj gre navsezadnje za človeka… Ker oba sodnika porotnika (tudi moj omenjeni informator) temu nista upala ugovarjati, je takšna postopkovna odločitev tudi obveljala. Naj poudarim, da tu ni šlo za kako višjo silo (npr. prometno nesrečo stranke, ki bi ji objektivno onemogočila pravočasno vložitev pritožbe), ki bi v skladu z zakonom izjemoma omogočila tudi vložitev pritožbe po pretečenem pritožbenem roku. Ne, šlo je za zamudo, za katero tudi odvetnik na izrecno vprašanje sodnice ni znal navesti opravičila. Sodnica je bila torej dobra in razumevajoča do tega odvetnika in njegove stranke, s čimer je tudi tako natančno oziroma že skoraj eksaktno določbo razložila tako, da je 15 dni postalo 16 (vprašanje je seveda, kaj si je o tem lahko mislila nasprotna stranka, predvsem pa, kaj to pomeni za načelo pravne varnosti, tj. predvidljivosti in zanesljivosti prava).
Podobnih primerov je seveda kar nekaj. Tudi na najvišjih instancah. Tako je npr. pred leti ustavno sodišče Državnemu zboru zaradi poldnevne zamude roka zavrglo zahtevo za presojo ustavnosti referenduma, medtem ko je sámo že pred tem v praksi prekršilo oziroma prekoračilo zakonsko določeni 30 dnevni rok za sprejem odločitve o tovrstni presoji ustavnosti. Dvojna merila. Vse to in še marsikaj nazorno kaže, da smo pravo ljudje, ljudje pa smo tako različni, da o vsaki stvari razmišljamo vsaj malce (čisto) po svoje. In četudi študij na pravni fakulteti in dolgoletna pravna praksa študente in pravnike usmerja v čim bolj enotno razumevanje pravnih pojmov in pravnih primerov, je povsem nemogoče, da bi bila lahko takšna pravna enotnost tudi resnično dosežena. Vsak pravnik ima, tako kot vsak človek, svoj specifičen karakter, svetovni nazor, svoja občutja, instinkte, predsodke, intuicijo in še marsikaj, v čemer se vsaj malo razlikuje od drugih. Vsak pravni primer in vsako pravno normo zato ocenjuje nekoliko po svoje ter jo tako umesti na neko posebno mesto v mavrici možnih rešitev.Kljub povedanemu pa – na srečo – pravo še zdaleč ni nekaj povsem nekoherentnega, zmedenega ali kaotičnega. Nasprotno. Pravniki zaradi sorodne socializacije, podobnih načinov študija, prizadevanj za poenotenje pravne prakse ter ne nazadnje pravne tradicije še vedno v pretežni meri dosegamo precejšnjo enotnost pri svojem delovanju. Pravo je zato še vedno v marsičem bolj jasno, določno, predvidljivo in zanesljivo od mnogih drugih družbenih in humanističnih področij, npr. morale, politike, filozofije, umetnosti, ekonomije ali religije, kjer so razlike v dojemanju in ravnanju med ljudmi praviloma večje ter bolj nepredvidljive ali destruktivne. Težava, ki je v (pre)veliki meri prisotna tudi v Sloveniji, nastopi predvsem takrat, kadar so pri pravnikih razlike v njihovem dojemanju prava posledica njihove neetične pravne drže, tj. takrat, kadar zasledujejo v resnici politične ali zgolj osebne obogatitvene cilje ter le-tem nepošteno prirejajo svoja pravna vrednotenja in stališča. V teh primerih gre za prodane duše, ki škodujejo pravu in družbi. Seveda pa so tudi takšni pravniki le dodaten in nekoliko popačen dokaz za to, da pravo ni in ne more biti eksaktno, čeprav si vsi dobromisleči in s pravim znanjem opremljeni pravniki nenehno prizadevajo, da bi njihovo delovanje v družbo prineslo čim več pravne usklajenosti in določnosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
