Ribičič je dejal: »Če se pošalim, bi rekel, da bi včasih z žrebom dobili boljšo sestavo državnih organov, kot pa jo dobimo z volitvami.« Ta ironična izjava je seveda marsikoga zapeljala tudi v vsaj nekoliko resen razmislek o tem, ali glede na kakovost izvoljenih predstavnikov slovenskega ljudstva v parlamentu in še kje ne bi bilo res bolje, da bi jih v prihodnje izbirali z žrebom.
Vse skupaj je zdaj – kakor danes poročajo mediji – dobilo že svojo prvo realno podobo. Za začetek sicer skromno, pa vendar. Kot lahko namreč beremo, naj bi osem »navadnih« državljanov, osem »anonimnežev« dobilo priložnost, da kandidira za mesto evropskega poslanca. Gibanje Sanjska služba je namreč včeraj (v nedeljo) izžrebalo kandidate, ki jih bodo zastopali na majskih volitvah. 1013 Slovenk in Slovencev je oddalo popolno kandidaturo in si s tem zagotovilo mesto na žrebu. Ta je danes določil, kdo bo vodil listo Sanjske službe in kdo so ostali, ki so bili izžrebani na preostalih sedem kandidatnih mest.
Eden od pobudnikov akcije je ob tem pojasnil, da ideja o žrebu političnih predstavnikov izvira iz stare Grčije ter da žreb omeji možnost, da je izbran človek, ki je koruptiven. Z žrebom imajo tako po njegovih besedah vsi državljani enakopravno možnost, da so izbrani, pri čemer je izbran »navaden državljan«. No, v tem primeru so bili očitno zares izžrebani kandidati, ki jih širša javnost ne pozna in torej še nimajo kake prepoznavne politične preteklosti. Ob tem je morda tudi zanimivo, da se žreba v Ljubljani ni udeležil nihče izmed izžrebanih.
Naj tu omenim, da tudi veljavni pravni akti za mnoge primere, ko bi na teh ali onih volitvah dva kandidata dosegla enako število glasov kot rešitev pogosto ponujajo žreb, na podlagi katerega je nato izvoljen eden od obeh. Toda ideja žreba, ki bi v celoti nadomestila odločanje o določitvi ali izvolitvi kandidatov, je moderni demokraciji načelno in praktično tuja. Srž moderne demokracije je namreč ravno v tem, da ljudstvu omogoča, da izbere izmed sebe najboljše kandidate za javne funkcije. Seveda je zaradi pokvarljivosti ljudi ter zaradi številnih manipulacij, ki jih uporabljajo politične elite v spopadanju za oblast, v resnici povsem mogoče, da lahko žreb pripelje do boljših kandidatov in funkcionarjev kot volitve. Toda ta možnost je – tako vsaj upam – realno bistveno manjša od možnosti, da bodo ljudje v danem trenutku med ponujenimi kandidati zavestno izbrali boljše kandidate, kot pa bi jih ponudil žreb. Pa tudi, če bi mi kdo statistično ali kako drugače dokazal, da se motim, bi še vedno ne želel privoliti v žreb namesto človeške izbire. Zakaj? Enostavno zato, ker je demokracija od ljudi in za ljudi (če vsaj delno parafraziram legendarni stavek ameriškega predsednika Lincolna: »… that government of the people, by the people, for the people, shall not perish from the earth.«). In seveda še več: demokracija je za misleče in čuteče ljudi. Če torej izbiro ljudi, ki jim zaupamo vodenje in upravljanje z nami samimi prepustimo žrebu ali kakemu drugemu povsem brezosebnemu (ne-človeškemj) mehanizmu, potem smo se odrekli bistvu demokracije: človeku.
Saj ne, da bi vas želel o vsem tem posebej prepričevati, toda v teh norih časih, ko se lahko zgodi že skoraj vse tisto, česar si nekoč nismo mogli niti zamisliti, tudi v političnih in nasploh družbenih zadevah ne gre podcenjevati različnih inovacij, ki nas lahko sprva zabavajo in nato morebiti celo kratkoročno zadovoljijo, na dolgi rok pa se nato izkažejo za takšno ali drugačno družbeno polomijo.
Seveda nikakor ne želim dramatizirati uvodno opisane domislice z žrebom kandidatov za evropske poslance. To domislico razumem predvsem kot nekakšno obliko protesta zoper sedanjo politično situacijo v Sloveniji ter jo v smislu parodije na prihajajoče evropske volitve in na vse naše »iste stranke« in »pretežno iste vrste kandidatov« do neke mere celo podpiram. Vendar pa le kot groteskno in zato nazorno obliko protesta zoper doslej premajhen pro-slovenski učinek dosedanjih evropskih poslancev iz Slovenije ter njihovih političnih strank, nikakor pa ne kot kakšen vzorec izbire političnih kandidatov, ki naj bi se v prihodnje kjerkoli uveljavil. Demokracija na tak način, tj. na podlagi žreba, ne more biti uspešna. Toda žal ne more biti uspešna tudi na način, ki nam ga zdaj že kar nekaj let demonstrirajo naši politični voditelji in njihovi politični služabniki. Zato je – četudi morebiti zgolj zafrkantsko – zatekanje k omenjenemu žrebu več kot zgovoren dokaz stanja, v katerem smo. Seveda pa lahko vse skupaj iz »zafrkantstva« preraste tudi v kaj resnejšega, kajti če navedeno gibanje uspe z izvolitvijo »svojega« evropskega poslanca, se bo to gibanje soočilo z mnogimi vprašanji – tisti hip bo namreč po splošni definiciji postalo (parlamentarna) politična stranka, četudi se bo morebiti temu nazivu upiralo.
Po navedbah medijev (npr. spletna stran časopisa Večer, 13. 4. 2014) je gospod Dare Troha iz gibanja Sanjska služba v zvezi s tem žrebom dejal: »Kandidatov ne poznamo. Verjamemo, da bodo kandidati dobri in se zavzemali za stvari, kot so poštenost, transparentnost in nekoruptivnost.« S pomočjo računalniškega programa izžrebani kandidati bodo morali zdaj v osmih dneh potrditi kandidaturo. Izžrebane so tudi rezerve, če bi se kakšen kandidat mestu na listi za evropske volitve odpovedal. Pri tem je po izjavah predstavnikov gibanja ideja le-tega, da izbrani kandidati, če bodo dejansko izvoljeni v evropski parlament, delujejo po principih neposredne demokracije in upoštevajo tudi ostale člane gibanja. Na vprašanje, ali je mogoče ob neznanih kandidatih sploh govoriti o političnem programu je Troha odgovoril: »Obširnih političnih programov ne bomo sestavljali. Teh je že zdaj dosti, le redki pa se realizirajo. Ena izmed naših idej pa je, da se število mandatov na javnih funkcijah omeji in da se uvede tudi institut možnosti odpoklica voljenih funkcionarjev.« K temu je treba dodati, da mora za udeležbo na volitvah gibanje zbrati še zadostno število overjenih podpisov, pri čemer naj bi jih bili zbrali že 2150. Po zakonu pa morajo organizacije in civilna združenja za kandidiranje na teh volitvah zbrati tri tisoč podpisov. Če bi ustanovili politično stranko, bi zadostovalo že tisoč podpisov. Troha o tem pravi: »Razmišljali smo tudi o stranki, a se odločili, da gremo po težji poti. Če bi ustanovili stranko, bi bili eni izmed mnogih, ki se borijo za oblast. Mi se ne borimo za oblast, ampak za pravico do kvalitetnega življenja.«
Že zadnje povedi nakazujejo vso nedomišljenost takšnih idej. Če se namreč ne boriš za oblast, potem si dejansko ne prizadevaš za to, da bi imel možnost svoje ideje o kvalitetnem življenju tudi uresničiti. Kajti uresniči jih lahko le tisti, ki ima družbeno moč oziroma oblast. Poleg tega je že sámo kandidiranje na evropskih volitvah boj za oblast – in seveda za zelo visoko plačo. Pri čemer so potem ti evropski poslanci nekako daleč stran od Slovenije in kar precej porazgubljeni med vsemi ostalimi poslanci Evropskega parlamenta ter številnimi drugimi akterji v okviru EU.
Če bodo v navedenem gibanju zbrali za kandidature svojih izžrebanih kandidatov dovolj podpisov, se lahko morebiti celo zgodi, da bo kak njihov kandidat izvoljen za evropskega poslanca. Čeprav je možnost za to zaradi različnih dejavnikov izjemno majhna, pa zaradi odklonilne drže večine državljanov do sedanjih političnih strank in njihovih predstavnikov to ni povsem nemogoče. Če se zgodi, naj se torej zgodi. Možno je seveda tudi, da bi bili v takem primeru Slovenci pozitivno presenečeni.
Toda kljub vsemu mi to nikakor ni všeč. Kajti bistvo demokracije ni le določitev kandidatov in nato glasovanje o njihovi izvolitvi. Bistvo demokracije je predvsem ljudska (posamična in skupinska, civilnodružbena in strankarska) udeležba v razpravi, v argumentaciji, v interakciji in šele na koncu tudi v glasovanju. Vse to nas ohranja človeške in nas uči komunikacije, razumevanja stališč drugih, strpnosti in še marsičesa, kar tvori dinamiko sodobne demokracije. Če torej s politično personalno ali strankarsko ponudbo nismo zadovoljni, je prav, da pripomoremo k ustvarjenju nove tovrstne ponudbe. Vendar ne z žrebom, pač pa s prizadevnim iskanjem in spodbujanjem pravih ljudi, ki bodo nato kot kandidati in izvoljeni funkcionarji tudi nam samim resnično osmislili to našo prizadevnost in zaupanje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
