V pravu je zakon osrednji pravni akt in pravni vir. Z njim se na ravni države urejajo najpomembnejša pravno relevantna družbena razmerja. Kot pravni akt je zakon voljno in zavestno dejanje, s katerim zakonodajalec (v moderni državi je to praviloma parlament) za neko področje na splošno določi norme (načela in pravila) družbenega vedenja in ravnanja. Kot pravni vir pa je zakon obvezno formalno izhodišče nadaljnjega, podzakonskega pravnega urejanja.
Pravni pojem zakona je treba ločiti od zgoraj omenjenih izvenpravnih pomenov. Za tehnične in naravne zakone oziroma zakonitosti velja, da v skladu z njimi določenemu vzroku zanesljivo sledi določena posledica (tu torej učinkuje t.i. kavzalnost). Tako npr. vsi poznamo naravni zakon težnosti, prav tako kot se zavedamo, da bo v skladu s tehničnimi zakoni pritisk na električno stikalo zanesljivo prižgal luč v stanovanju. Pravni zakon za razliko od tega sodi v področje najstva (nem: Sollen), saj izraža le normativne zapovedi in prepovedi, ki se lahko izpolnijo le, kolikor se ljudje po njih tudi dejansko (voljno) ravnajo. Pravni zakoni so zato v svoji praktični izvedbi vedno v določeni meri nepredvidljivi. Tu igra torej ključno vlogo človeški dejavnik.
Danes vemo, da tudi naravni in tehnični zakoni niso absolutno predvidljivi, saj učinkujejo kavzalno zanesljivo le v določenih časovnih in prostorskih okvirih. Vsi ti zakoni so torej v vseobsežnem smislu le relativni, saj jih lahko bistveno drugačni časovni in prostorski dejavniki v vesolju popačijo oziroma onemogočijo. Tako denimo ne vemo, kaj bi se dogodilo z zakonom težnosti ali s prižiganjem luči v kaki vesoljski črni luknji.
Še mnogo težje je govoriti o božjih zakonih. O njih največ razpravljajo teologi in filozofi, ki se o tej temi nikoli ne morejo zediniti. Nekateri obstoj Boga zanikajo, drugi ga priznavajo, vendar zanikajo zmožnost človeka, da bi zanesljivo (s)poznal božje zakone, tretji menijo, da je te zakone vsaj v večji meri le mogoče (raz)umno ali intuitivno prepoznati itd. Odraz takšnih vrst razmišljanj so tudi različna razumevanja prava in pravnega zakona.
Naravnopravni misleci v svojih teorijah zatrjujejo, da je resnični vir prava božji zakon, kot sklop absolutno zanesljivih in vseobsežnih principov, ki naj bodo pravno vodilo posameznikov in družbe. Pravni pozitivisti menijo, da božji zakoni niso zanesljivo merilo za urejanje družbenih odnosov. Tisti pozitivisti, ki zanikajo obstoj Boga, sploh zanikajo kakršenkoli obstoj božjih zakonov. Drugi, ki v obstoj Boga verjamejo, pa ugotavljajo, da človek ni sposoben v zadostni meri doumeti božjih zakonitosti, zato menijo, da se je v sferi prava treba zanašati izključno na človeške zakone in druge pravne akte, tj. na pozitivno (postavljeno) pravo.
Zagovorniki naravnega prava poudarjajo, da je temeljna vsebina naravnega prava pravičnost. Le-ta je vsebovana bodisi v božjih zakonih bodisi v vseobsežnih zakonih, ki izvirajo iz vrednostno pojmovane narave kot takšne. Po takšni naravnopravni pravičnosti se mora vseskozi zgledovati človeški zakonodajalec (npr. parlament). Če zakonodajna oblast v določeni državno ali drugače organizirani družbi ali skupnosti pretirano odstopa od tistih načel pravičnosti, ki jih vsebujejo naravnopravni zakoni, potem takšna postavljena zakonodaja ni legitimna v luči zahtev naravnega prava. Te zahteve tvorijo principi kot so npr. načelo spoštovanja človekovega dostojanstva, načelo sorazmerne ali drugače koncipirane enakosti, načelo nediskriminacije, načelo ekvivalence in načelo prepovedi škodovanja drugemu. Če pozitivna zakonodaja skrajno odstopa od teh in drugih naravnopravnih principov, je po učenju mnogih naravnopravnih mislecev dopusten tudi upor ljudstva zoper tako krivično pravo. Četudi smo morebiti skeptični do naravnopravnih principov, lahko takšno pravico do upora vsaj intuitivno prepoznamo kot utemeljeno, če npr. pomislimo na kakšna nacistična, fašistična ali komunistična pravna grozodejstva (organizirano pobijanje v koncentracijskih taboriščih, montirani procesi, skrajna diskriminacija določenih etničnih skupin ipd.).
Praktični problem z naravnopravnimi teorijami je vedno ta, da vsak posameznik nekoliko drugače, subjektivno »prepoznava« naravnopravne principe. To se še posebej jasno vidi v konkretnih primerih. Kakšna naj bo pravična kazen za storilca nekega kaznivega dejanja? Npr. za tatvino kolesa, za ogrožanje varnosti z orožjem, za neko goljufijo ali posilstvo. O tem ima že na abstraktni ravni, še bolj pa v konkretnem primeru vsak svoje mnenje, svoj prav. Moderno pravo vidi zato edini razumen izhod v pravnem pozitivizmu. Toda le v takšnem, ki terja, da so z zakoni zagotovljene vse civilizacijsko uveljavljene vrednote in načela. Zagotovljene morajo biti vsaj relativna pravičnost, pravna enakost, nediskriminacija, človekove pravice in svoboščine in še kaj.
Zagovarjanje pozitivnopravne doktrine in prakse po sodobnem razumevanju ne pomeni, da imajo lahko v parlamentu sprejeti zakoni ali kaki drugi pravni akti povsem poljubno vsebino. Ne! Ne nek intuitiven način tudi v te zakone ljudje vsaj v nekem temeljnem obsegu prenašamo vse tiste duhovne, moralne, etične in običajne vrednote, ki se v pretežni meri skladajo s tem, kar naravnopravniki razumejo z naravnim pravom. V demokratični in kultivirani pravni državi zato razkorak med naravnopravnimi in pozitivnopravnimi pogledi na pravo praviloma ni (pre)velik in zato tudi ne problematičen. Če pa je država nekoliko (pre)divja, kar pomeni, da v njej pravna kultura in načela pravne države ne živijo v zadostni meri, je reakcija na to pogostejše sklicevanje razočaranega dela inteligence in ljudstva na naravno pravo, ali na kak drug izven-zakonski vrednotni vir (npr. na moralo).
Če govorimo o zakonu kot pravnem aktu je pomembno omeniti, da sta njegovi temeljni lastnosti splošnost in abstraktnost. Splošnost pomeni, da se zakonske norme nanašajo na tipsko opredeljene pravne subjekte (npr. vsakdo, voznik, delavec, minister), abstraktnost pa pomeni, da ureja vnaprej zamišljene tipe ravnanj in dogodkov. S splošnostjo zakona se tako zagotavlja pravna enakost, z abstraktnostjo pa pravna varnost (predvidljivost in zanesljivost prava).
V zakonodajni (parlamentarni) praksi je treba paziti, da se z zakoni res urejajo samo najpomembnejša pravno relevantna družbena razmerja, oziroma njihovi ključni pravni vidiki, podrobnosti pa je treba prepustiti podzakonskemu urejanju (uredbe, pravilniki itd.). Prav tako je bistvenega pomena, da zakoni vsebinsko sledijo (ustavnim) načelom in vrednotam pravne države. Pri vsem tem je treba še posebej paziti, da zakonske norme niso pretirano programske, tj. nerealne glede na dane in predvidljive družbene in naravne možnosti. V nasprotnem primeru pride normativnega pretiravanja, ki povzroča pretirano neučinkovitost zakona in vodi posledično v splošno nezaupanje državljanov v pravo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
