Ko te dni spremljam uničujoči konflikt med Izraelci in Palestinci, ko premišljujem o grozovitem množičnem terorističnem dejanju palestinskega Hamasa ter nato o grozljivem množičnem pobijanju civilistov v Gazi s strani izraelske vojske, se mi misli vedno znova vračajo k enemu najstarejših načel kaznovanja, to je k talionskemu načelu. Po tem načelu, ki se uporablja predvsem pri kazenskih sankcijah, očitno pa tudi pri oboroženih spopadih, se povzročeno zlo storilcu povrne s kaznijo, ki je podobna njegovemu dejanju. V slikovitem izrazu: oko za oko, zob za zob. V zvezi s tem želim opozoriti na dvoje. Prvič, zagovorniki talionskega načela utemeljujejo to načelo kot izraz božje ali družbeno upravičene zahteve po pravičnosti, ki pa v psihološkem pogledu upravičuje tudi maščevalnost, ki naj bi potešila bolečino in jezo prizadetih ljudi. Drugič, talionsko načelo je tudi danes bolj živo, kot si upamo priznati. Vojne, mučenja, zatiranja in druga hudodelstva so tudi v sodobnem času pogosto izraz tovrstnih povračilnih ukrepov. Prav omenjena tragična vojna ter dolga desetletja konfliktov na bližnjem vzhodu nazorno kažejo, kako groba sila ter maščevalnost vedno vodita le v začarani krog nasilja in človeške bolečine.
Talionsko načelo se običajno definira kot zahteva za povrnitev zla z enakim ali podobnim zlom. Toda če smo natančni, to ne drži, saj zagovorniki tega načela te vrste sankcije ne štejejo za zlo, pač pa za pravičen odziv na povzročeno zlo (poškodbo, krajo, umor ipd.). Šlo naj bi torej za pravičen odziv na kaznivo ravnanje, ki prinaša tudi moralno zadoščenje žrtvi, njenim bližnjim in širši skupnosti. Če torej tatu odsekamo roko, bogokletniku odrežemo jezik ali morilca usmrtimo – vse to po talionskem načelu ni zlo, pač pa pravična kazen. Če bi namreč pristali na logiko »zlo za zlo«, potem ne bi bil tisti, ki kaznuje in s tem povzroča novo zlo, nič boljši od kaznovanega prestopnika. Talionsko načelo je v tem smislu pravično kot nekakšna racionalna matematična formula, kjer se dva minusa seštejeta in (smiselno) pretvorita nazaj v plus. Oblast, ki kaznuje, ravna v tem primeru povsem razumsko (racionalno). To se kaže še posebej v tisti izpeljavi talionskega načela, ki se imenuje načelo zrcalečih se kazni, kjer se »oko za oko« razume povsem dobesedno ter se pri kazni zahteva celo matematično ali geometrično natančna odslikava kaznivega ravnanja. V tem primeru se, denimo, za oslepitev očesa ali zlom roke storilca oslepi oziroma se mu zlomi roka, zaradi kraje treh ovac pa mora storilec vrniti tri ovce ipd. Toda ne glede na takšne ali drugačne pravičnostne utemeljitve talionskega načela je dejstvo, da kaznovanje po tem načelu v družbo vsaj do neke mere vedno vnaša tudi zlo, saj opredeljuje pravično povračilo s primitivno, praviloma psihofizično kruto ter – kot bo pojasnjeno v nadaljevanju – maščevalno obliko kaznovanja.
Talionsko načelo ima poleg specialnega preventivnega učinka (storilca prestraši ali mu onemogoči, da bi še kdaj storil kaznivo ravnanje), tudi generalni preventivni učinek, saj ljudem na splošno sporoča, kaj jih čaka, če bodo ravnali protipravno, pri čemer jih hkrati uči tudi pravičnosti v smislu: kar storiš, to dobiš. Prav slednje, tj. etični in pravni nauk o tem, kaj je prav, pošteno in pravično, je pravzaprav bistvo talionskega načela. Tudi tu torej velja, da mora biti kazen vzgojna, poučna. Toda to načelo ima starodavne korenine, saj je bilo kot princip kaznovanja vzpostavljeno že v Hammurabijevem zakoniku in v Stari zavezi, torej v časih, ko so ljudje živeli v mnogo manj razvitih skupnostih in družbah. Zato je takšno načelo na nek način ustrezalo zelo preprostemu družbenemu svetu. V takšnem neukem in relativno grobem (primitivnem) družbenem okolju bi bilo ljudi praktično nemogoče vzgajati in izobraževati s sodobnimi prijemi. V tistem času je tako talionsko načelo pomenilo celo naprednejšo obliko kaznovanja, saj je z oblastno institucionaliziranim pristopom želelo preseči in odpraviti običaj krvnega maščevanja.
Danes, ko se na planetarni ravni zagovarjajo mir in nenasilje, človekove pravice, nediskriminacija, strpnost, solidarnost in podobne vrednote, je uveljavljanje talionskega načela najmanj neprimerno. Seveda se ne moremo slepiti pred dejstvom, da nenasilje, spoštovanje človekovega dostojanstva, strpnost, solidarnost itd. še zdaleč niso temeljna načela ali vodila v vseh družbah ter da marsikje še vedno prevladujejo avtoritarni, nasilni in diskriminatorni pristopi pri obravnavanju človeka in družbenih skupin. Toda vsaj v večini svetovnih okolij je prebivalstvo mnogo bolj subtilno ter izobraženo, kot je bilo v srednjem in starem veku, zato si, ne glede na politično ureditev, vsaj na splošno želi uveljavitve navedenih vrednot in se vedno bolj – kolikor je pač realno mogoče – upira avtoritarnosti in totalitarnosti.
Talionsko načelo torej v sodobnem svetu s postopno prevlado navedenih in podobnih vrednot izgublja na svoji prepričljivosti. Kot rečeno, ne povsod. V marsikateri državi (v Afriki, Aziji itd.) vam bodo voditelji ali izobraženci razložili, da njihova družba še ni zrela za pretirano »nežne« pristope h kaznovanju in da so zato tam smrtna kazen, hude zaporne kazni ali celo telesne kazni nekaj »normalnega«. Toda v duhu družbenega napredka in univerzalnih etičnih načel je danes vsekakor treba reči, da talionsko načelo ni primerno kot temeljna etična in pravna podlaga za opredeljevanje in izvrševanje kakršnihkoli kazni. To pa seveda ne pomeni, da se moramo povsem odreči logiki, ki jo prinaša to načelo, kajti ideja kaznovalnega povračila ostaja tudi v sodobnih demokratičnih in etično subtilnejših družbah še vedno aktualna. Toda povračilo zdaj prevzema drugačne, manj krute oblike (npr. zaporna kazen), pri čemer tudi te oblike sankcij z večjim ali manjšim uspehom težijo k (pre)vzgojnim ter generalnim in specialnim prevencijskim učinkom.
Talionsko načelo pa je še manj primerno, če ga vrednotimo skozi njegovo individualno in kolektivno psihološko dimenzijo. V psihološkem pogledu gre namreč pri talionskem načelu predvsem za maščevanje. Morda z vidika prizadete osebe za upravičeno, legitimno in razumljivo maščevanje. Toda še vedno maščevanje. Maščevanje, s katerim vsi prizadeti upajo, da bo nekako zadoščeno pravičnosti ter bodo tako umirili svoji bolečino in jezo. Da bi talionsko sankcijo objektivizirali, jo očistili teh subjektivnih emocionalnih in drugih občutenjskih primesi, jo v imenu oblasti izreka sodnik, kot bolj ali manj neprizadeta in nepristranska oseba, izvrši pa jo praviloma tudi nekdo, ki z škodljivim dejanjem ni bil osebno prizadet (v tradicionalnih ureditvah, ki poznajo smrtno in telesne kazni je to pogosto poklicni rabelj). Toda s tem, ko državna oblast pristaja na talionsko načelo, samodejno pripozna sankcijsko legitimnost tudi maščevanju in jezi, ki se porajata v prizadetem krogu ljudi, med katere lahko sodi nenazadnje tudi širša javnost oziroma vsak posameznik, ki ga neko škodljivo oziroma zavržno dejanje prizadene. S tem se v družbi perpetuirajo ali celo krepijo negativne emocije in občutja, ki kot takšne ne pripomorejo k etičnemu in civilizacijskemu dvigu razvitosti družbe.
In tu zdaj prihajam do temeljne misli tega prispevka. Glede zgodovine, narave in utemeljenosti različnih kazenskih sankcij bi lahko k vsemu, kar sem do zdaj zapisal, marsikaj dodali različni penologi, kriminologi, kazenski pravniki, zgodovinarji, filozofi ter drugi strokovnjaki in misleci, ki se natančneje ukvarjajo s fenomenom kaznovanja. Moje sporočilo pa je relativno preprosto. Praktična uporaba talionskega načela je nazoren dokaz, da se zlo ne odpravlja ali zdravi z zlom. Na sedanji stopnji civilizacijskega razvoja smo sicer še daleč od tega, da bi se lahko odrekli sankcioniranju nedopustnih ravnanj s kaznimi, pri čemer morajo biti te tudi dovolj stroge. Toda vseeno ne takšne, da bi se z njimi, tako kot to omogoča in spodbuja talionsko načelo, zavrteli v neskončno spiralo zla in maščevalnosti. Vsaka negativnost se namreč človeku in človeštvu vedno vrne v enaki ali hujši negativni obliki.
Talionsko načelo je zato treba v vseh sferah družbenega delovanje, kjer je še vedno živo, preseči in ga prepustiti zgodovini. Kljub temu, da lahko mnoga huda ali grozovita dejanja vsakogar od nas prizadenejo tako močno, da nas bolečina požene v skrajno jezo, bes, maščevalnost in še kaj, si vsaj dokler smo še pri polni zdravorazumski zavesti ne smemo želeti, da bi te naše bolečinske negativne reakcije prevladale v nas samih in v družbi nasploh. To je seveda mnogo lažje reči, kot storiti. Toda dejstvo je, da maščevanje nikoli ne povrne izgubljenih ljudi ter drugih nematerialnih in materialnih dobrin. Za kratek čas morebiti prinese navidezno psihološko potešitev, nato pa se zavemo, da smo še vedno na istem, še vedno brez tistega, kar nam je neko zlo dejanje uničilo oziroma odneslo. Novo je le to, da smo zaradi tega dejanja pustili, da v nas prevladajo negativna občutja in misli (včasih tudi dejanja) ter smo tako v resnici dvakrat poraženi.
Zakaj se konflikt na bližnjem vzhodu že desetletja ne more končati? Zakaj je spet potonil v vrtinec strašnega nasilja, ki mu ni videti konca? Zato, ker se obe ali vse strani, ki so vanj vpletene, ne znajo izviti iz talionske zanke, v skladu s katero se zlo povrača z zlom in tako nenehno ustvarja novo zlo, v katerega so vedno bolj ujeti vsi udeleženci. Edina rešitev je stopiti korak nazaj. Počakati, se umiriti in začeti iskati drugo pot. To je univerzalni pristop, ki edini omogoča izhod iz neskončno zavijajoče se spirale nasilja. V tem trenutku seveda zveni takšen pristop kot povsem nerealen. In res je v času, ko se zlo že preveč razbesni (tako kot v tej in vseh drugih vojnah in drugih spopadih), pogosto treba vsaj začasno uporabiti tudi silo za obrambo ljudi in drugih dobrin. Toda ko se vojne vihre poležejo, in do tega vedno pride, je treba začeti graditi na drugačnih osnovah. Takrat je pomembno, da modrejši pokaže, da je mogoče stopiti tudi korak nazaj, priznati tudi svoje napake ter tako odpreti prostor za nenasilno in strpnejše reševanje spora. Vse to velja smiselno za vse vrste konfliktov med ljudmi. Ali smo to sposobni zares doumeti in uresničevati, pa je seveda test za vsakogar od nas, za naše voditelje ter za človeštvo kot celoto.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
