No, že v zadnjih štirinajstih dneh je prišlo v zvezi s to zadevo do zanimivega premika. Po zadnji javnomnenjski raziskavi na to temo se je namreč izkazalo, da sedaj na državni ravni (seveda je mišljena »država« Kalifornija) že 51 odstotkov volivcev podpira dopustnost istospolne zakonske zveze.
Telefonski razgovori s 1.052 registriranimi kalifornijskimi volivci o tej temi so bili med 17. in 26. majem izvedeni s strani Field Pool-a. Čeprav se mi zdi glede na število kalifornijskih prebivalcev (več kot 36 milijonov) ta anketni vzorec – takole bolj laično gledano – zelo majhen, pa so seveda rezultate te javnomnenjske ankete objavili in se o njej resno razpisali različni tukajšnji časopisi. V njih sem lahko tudi prebral, da je neka druga agencija (Los Angeles Times/KTLA Pool) pred tednom dni objavila svojo javnomnenjsko raziskavo na to temo, ki je seveda pokazala drugačno sliko.
Po tej raziskavi bi namreč 54 odstotkov kalifornijskih registriranih volivcev podprlo pobudo za spremembo ustave, s katero bi se prepovedale istospolne poroke. In potem so seveda tu polemike o (ne)pristranskosti različnih izvajalcev javnomnenjskih anket, o (ne)pravilnosti uporabljenih metodologij ipd. – pač tako kot v vseh demokratičnih deželah. No, vsekakor se rezultati takšnih anket močno približujejo skoraj simetrični bipolarni razcepljenosti kalifornijskih volivcev, kar močno odstopa od stanja v začetku 90-ih letih prejšnjega stoletja, ko jih je le okoli 30 odstotkov odobravalo istospolne zakonske zveze.
Seveda bi zdaj lahko pisal v zvezi s tem še o marsičem, med drugim tudi o tem, ali se bo vprašanje istospolnih porok zaradi razvoja dogodkov v Kaliforniji prelevilo v pomembno predvolilno temo v zvezi z letošnjimi predsedniškimi volitvami. Pred nekaj dnevi je npr. precej prahu dvignila tudi odločitev newyorškega guvernerja, da bo zvezna država New York odslej priznavala istospolne zakonske zveze sklenjene v drugih (zveznih) državah, saj naj bi bilo edino to v skladu z ureditvijo človekovih pravic v tej zvezni ameriški državi. Na to odločitev so se že odzvali številni kritiki, tudi pravni, ki so izpostavili dejstvo, da takšna odločitev, če je sploh utemeljena, sodi v domeno zakonodajne in ne izvršilne veje oblasti.
Ob vsem tem je treba tudi spomniti, da seveda vprašanje istospolne zakonske zveze daleč presega zgolj kalifornijske in druge ameriške okvire. Po meni dostopnih podatkih sedaj poleg dveh ameriških zveznih držav (federalnih enot) že pet samostojnih držav v svetu dopušča sklepanje takšne zakonske zveze (Belgija, Kanada, Nizozemska, Južna Afrika in Španija), tri države priznavajo v tujini sklenjene istospolne zakonske zveze, šestnajst držav (med njimi tudi Slovenija) priznava t.i. civilne zveze ali registrirane istospolne zakonske skupnosti, v številnih drugih državah pa potekajo diskusije o takšni ali drugačni obliki priznanja istospolnih skupnosti.
Vrnimo se sedaj nazaj, h kalifornijskemu vrhovnemu sodišču. Večina vrhovnih sodnikov (kot sem že pojasnil v prejšnji kolumni, je bila odločitev sprejeta s preglasovanjem 4:3) je svojo odločitev utemeljila z najrazličnejšimi dejstvi in argumenti na kar 120 straneh obrazložitve. Ker je seveda to argumentacijo na tem mestu popolnoma nemogoče korektno povzeti, naj povzamem le nekaj sklepnih končnih ugotovitev tega sodišča. V njih je med drugim zapisano, da določba kalifornijske ustave ne daje nobene podlage za takšno interpretacijo s strani zakonodajalca, ki bi izraz »zakonska zveza« omejevala oziroma izključno navezovala le na zakonsko zvezo oseb nasprotnega spola.
V luči vseh preučenih okoliščin po mnenju večine sodnikov tradicionalna definicija poroke (kot skupnosti moškega in ženske) ne predstavlja tiste vrste pomembnega državnega interesa, ki bi, ob uporabi stroge ustavne presoje enakega varstva pravic, upravičevala izključitev istospolnih parov iz statusa zakonske zveze. V odklonilnih ločenih mnenjih je npr. en vrhovni sodnik večini oporekal prav ta argument, saj naj bi bila po njegovem mnenju zakonska zveza ustavno (za)mišljena izključno kot pravno priznana skupnost moškega in ženske, medtem ko je npr. nek drugi sodnik v ločenem mnenju pojasnil, da sicer sam podpira možnost sklepanja istospolnih zakonskih zvez, vendar pa nasprotuje temu, da o tem na takšen način odloči Vrhovno sodišče, saj naj bi bilo na ta način kršeno načelo delitve oblasti.
In zdaj razmišljajmo malo še sami. Seveda ne morem vedeti kakšen tok misli boste ubrali vi. Vendar pa sem v nekaj prepričan. Tudi 120 ali morda celo desetkrat toliko strani dolga obrazložitev kateregakoli sodišča ali parlamenta, ali morda te ali one civilne iniciative, cerkve oziroma verske skupnosti, znanstvene inštitucije, ali kogarkoli drugega ne bo prepričala nobenega že prepričanega. Če ste ta hip globoko prepričani v utemeljenost ali neutemeljenost priznavanja istospolnih zakonskih zvez, boste za spremembo svojega mišljenja (vrednostnega pogleda) potrebovali dolgo časa, morda več let ali celo desetletij. Seveda je tudi zelo verjetno, da ga sploh ne boste spreminjali (ali ga sploh zares hoteli postaviti na preizkus). Seveda sem tudi sam le eden od »vas« ali »vseh nas«, zato si mislim, da sem se vsaj do neke mere sposoben vživeti v večino ljudi, ki je soočena s takimi ključnimi vrednostnimi vprašanji. In ko tako razmišljam, se mi včasih zdi že prav brezplodno takšno pogosto razsipavanje besed in stavkov, argumentov, »dokazov« in vseh drugih oblik artikulacije, ki prepričajo le tiste, ki so »že prepričani«, in povsem zgrešijo ali celo še bolj razkačijo vse tiste, ki so radikalno drugačnega mnenja.
Vendar se, ko takole razmišljam, hkrati tudi zavedam, da nimam povsem prav. Kajti javno demokratično soočanje argumentov je (pogosto) smiselno. Za temi argumenti stojijo (bodisi v zavesti ali v individualni in kolektivni podzavesti) vsi naši instinkti, nagoni, čustva, občutja ter intuitivni in drugi dejavniki, ki usmerjajo in dopolnjujejo naše razumsko dojemanje sveta in so(!) dojemljivi za različne pozitivne in negativne vrednostne dražljaje. Prav zato se je treba vsakemu negativnemu pojavu na konstruktiven način javno in odločno zoperstaviti, četudi morebiti takšne reakcije nimajo takojšnjega učinka ali uspeha.
Osebno se z odločitvijo kalifornijskega vrhovnega sodišča ne strinjam. Predvsem iz dveh načelnih razlogov (podrobnejša kritika, kot sem že dejal v prejšnji kolumni, tu ni mogoča). Prvič, menim, da bi moral o vprašanju istospolnih zakonskih zvez odločiti kalifornijski ustavodajalec. Tu mi bo verjetno kakšen zagnani zagovornik ustavnosodnega in drugačnega sodnega aktivizma očital konzervativnost ali kaj podobnega, toda po moji oceni v takšnih primerih sodišče ne bi smelo spreminjati tradicionalne in ustaljene interpretacije ustave. Če so ljudje z (ustavno določenim) izrazom zakonska zveza sto in več let označevali posebno pravno skupnost moškega in ženske, potem naj bo predstavništvo ljudstva (parlament) ali celo ljudstvo samo (na ustavnem referendumu) tisto, ki bo jasno povedalo, da sedaj misli drugače. Vse ostalo je v takšnih primerih sodniško sprenevedanje (to seveda poznamo tudi drugod po svetu in pri nas), ki daje izrazito politični odločitvi pravno obliko (formo).
Drugič, na splošno menim, da mora biti pravo pri takšnih vrednostnih odločitvah, kot je (tudi) vprašanje priznavanja istospolnih zakonskih zvez (tu gre seveda posledično tudi za vprašanje otrok itd.) zadržano, torej raje konzervativno kot progresivno. Družba mora za takšne zadeve najprej »dozoreti«. Ko se to zgodi, takrat pač ustavodajalec ali zakonodajalec sprejme ustrezno odločitev.
Seveda s tem (še vedno) nisem odgovoril na bistveno vprašanje, to je, ali je priznanje istospolne zakonske zveze (družbeno, življenjsko itd.) ustrezno in sprejemljivo. To v osnovi sploh ni pravno, pač pa predvsem moralno ali/in religiozno vprašanje. Zaenkrat ga puščam tu še vedno odprtega in vas – tako kot tudi sebe – postavljam na preizkušnjo glede tega, ali sodimo med »že prepričane«, ali pa morda pristajamo tudi na možnost, da bomo v prihodnje o tem razmišljali drugače kot sedaj. Vsi pa se lahko ob tem ponovno zavemo, kako pomembno je kdo je sodnik. Človeški dejavnik v pravu (pa tudi v politiki, morali, religiji itd.) je namreč resnično ključnega pomena.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
