V zvezi s tem so se v preteklih dneh v časopisih novinarji in komentatorji spomnili tudi na nekatere druge primere, ko naj bi predvsem vplivni posamezniki omalovaževali državo in s tem storili nekaj nezaslišanega. Omenjen je bil, denimo, nekdanji rektor ljubljanske univerze, gospod Mencinger, ki naj bi se norčeval iz ravnanj Varuha konkurence, nadalje nekdanji predsednik Vlade, gospod Janša, ki naj bi s svojimi izjavami rušil avtoriteto Državnega tožilstva, ter nenazadnje predsednik stranke Desus, gospod Erjavec, ki naj bi se med drugim posmehoval Računskemu sodišču.
Ko vse to spremljam, ne vem več natančno, ali sem buden ali sanjam. Kakšna nenadna in neverjetna skrb za ugled državnih institucij! Kar naenkrat se mi zdi, kot da sem še včeraj živel v neki drugi državi. V tej drugi državi nobenemu novinarju ali komentatorju ni bila sveta še tako stroga državna skrivnost, do katere se je dokopal s pomočjo kakega »zaupnega državnega vira« in jo objavil kljub morebitni škodi za državo in njene institucije. V tej drugi državi policija ni odločno ukrepala, ko je podivjana množica študentov s kamenjem obmetavala in hudo poškodovala parlamentarno zgradbo, politiki pa so se nato »plemenito« odrekli odškodninskim terjatvam zoper ubogo mladino – škodo tako ali tako plačajo volivci. V tej drugi državi so pred nekaj leti vaške straže preiskovale policijske avtomobile, da ugotovijo, ali policisti morebiti ne »tihotapijo« Romov.
V tej drugi državi parlamentarci in občasno tudi časopisni komentatorji javno omalovažujejo sodstvo in posamezne sodnike. V tej drugi državi mnogi politiki mislijo, da je njihovo glavno poslanstvo predvsem blatiti nasprotno politično stran, pa četudi zato parlament, vlada in druge politične institucije izgubljajo dragoceni čas in energijo, ki bi ga morali nameniti za svoje temeljno poslanstvo, ter posledično uživajo – z vidika demokratične ureditve – sramotno nizko javno podporo. V tej drugi državi je pred časom celo parlamentarna večina javno napadala in želela odpraviti protikorupcijsko komisijo (tisto, ki jo zdaj kar naenkrat tako spoštujemo). V tej drugi državi se je jubilejnega javnega posveta ob dvajsetletnici pisateljske ustave(!), ki je potekal v parlamentarni zgradbi in na katerega so bili vabljeni vsi poslanci, mnogi drugi politiki, predstavniki uglednih institucij, intelektualci itd., udeležil le en novinar in le en poslanec (tisti namreč, ki je nastopil z referatom), zelo skromno število udeležencev jubilejnega posveta pa je komajda preseglo število razpravljavcev.
V tej drugi državi predsednik Vlade ugotavlja, da s svojo plačo ne more preživeti (so what?), predsednik države nespretno izjavi, da so povojni poboji drugorazredna tema, parlamentarna opozicija zoper slednjega v primeru Ertl brez ustavne podlage sproži pobudo za ustavno obtožbo, (novi) predsednik vrhovnega sodišča je s strani politične opozicije in nekaterih sodniških kolegov sodnikov označen malodane za zločinca (o čemer nekatere politične stranke obveščajo tudi tujino – kot da smo okupirani), minister za pravosodje in generalna državna tožilka že dlje časa javno bijeta svoj »sveti boj« in tako dodatno spodjedata ugled pravosodnim institucijam itd. V tej drugi državi so mnogi poslanci tudi župani, pa četudi zdaj že vesoljna javnost ve, da gre tu za neustavno in nespodobno podvajanje nezdružljivih funkcij. V tej državi oblast pogosto neracionalno troši (zapravlja) državni in nasploh javni denar, za kar ni skoraj nikoli mogoče najti kakšne odgovorne osebe.
Lahko bi seveda še našteval, v nedogled. Toda na srečo to ni potrebno, kajti gre za neko drugo, sanjsko državo. To v katero sem se prebudil pred nekaj dnevi, skrbi ugled državnih institucij. Skrbi jo, kako se državljani vedejo do državnih institucij. Ta država ter njeni poklic(a)ni in samooklicani varuhi (politiki, novinarji, nekateri intelektualci, politični komentatorji in podobni) so zgroženi nad ravnanjem Dimičeve in Jankovića ter njunih odvetnikov. Kako sta mogla ignorirati državni instituciji? Ali elita res misli, da je nedotakljiva?
Da ne bo pomote. Tudi sam sem zagovornik spoštovanja državnih institucij. Še kako se zavedam pomena visoke politične in pravne kulture, ki terjata v prvi vrsti prav to, dostojen in spoštljiv odnos do države in njenih predstavnikov. Če se nekdanja vodja vladnega kabineta Simona Dimic ne odzove na vabilo protikorupcijske komisije, je to morebiti pravno dopustno, vendar je hkrati etično-državljansko nesprejemljivo in zasluži ostro javno kritiko. Gospa Dimic ima v pravnem pogledu vso pravico, da znotraj dopustnih okvirov sama izbira način svojega ravnanja, tudi v odnosu do države. Zdaj, ko vsa medijska srenja kot jata jastrebov čaka na njeno novo napako, je razumljivo, da posluša predvsem tudi nasvete svojega odvetnika. V takšnih občutljivih zadevah je to povsem legitimno. Toda njeno sporočilo javnosti je žal negativno. Vse skupaj izpade, kot da se nekdo, ki je še do včeraj užival slasti in privilegije oblasti ter seveda še vedno pripada istemu zgornjemu sloju družbe, požvižga na državo ter nesankcionirano ignorira njene preiskovalne institucije. V tem je – ne glede na morebitne drugačne osebne motive gospe Dimic – slab zgled. Zelo slab. Spet takšen, ki povprečnemu državljanu sporoča, da pravo nekako nikakor ne doseže tistih zgoraj… Takšen je pač vtis.
Prav tako je bilo neprimerno obnašanje gospoda Jureta Jankovića na seji parlamentarne preiskovalne komisije. Ne toliko zato, ker ni želel vsebinsko odgovoriti na nobeno od vprašanj članov komisije, kajti če mu je tako svetoval pravni zagovornik in glede na resnost obravnavanih zadev, ki jih ta komisija obravnava, je lahko Jankovićev skrajno zadržan odnos v veliki meri (na pa povsem) razumljiv. Moti, vsaj mene, predvsem način. Prikrito ali celo odkrito posmehljiv, skorajda pobalinski, kot bi želel predsednici in članom preiskovalne komisije povedati, da mu – vsaj tokrat – nič ne morejo. Če bi bil nastop gospoda Jankovića pred komisijo bolj resnoben, dostojanstven, njegova pojasnila pa podana na bolj spoštljiv način, bi zadeva izpadla precej (ne pa povsem) drugače. Tako pa je tudi on na ta način demonstriral slab zgled. Tudi v tem primeru takšen, ki državljanu sporoča, da se lahko nekateri posamezniki iz višjih slojev nekaznovano norčujejo celo iz državne oblasti.
Toda vprašajmo se zdaj, koliko je za vse to kriva sama oblast, njeni predstavniki, vsi politični funkcionarji. Veliko! In v tem je resnični problem. Na začetku sem v prispodobi opisoval »neko drugo državo«, tisto, katere predstavniki se pogosto sami najbolj »potrudijo«, da znižujejo njeg ugled v družbi. Žal ta država, kot je bralec takoj ugotovil, ni neka druga, temveč naša. Tukaj in zdaj. Njeni visoki politični predstavniki so pogosto kar sami tisti, ki ne spoštujejo dovolj državnih institucij in s tem na dolgi rok razvrednotijo tudi sami sebe. K temu žal bistveno pripomorejo tudi senzacij željni mediji, ki se očitno že kar vsi približujejo nivoju t.i. rumenega tiska. In potem se vsi skupaj, politiki in mediji, kar naenkrat tako hudo čudijo nad ravnanjem gospe Dimic in gospoda Jankovića ml. Kakšno sprenevedanje. Kot da jim že javnomnenjske raziskave ter povprečni državljani z ulice ne povedo dovolj jasno in glasno, da takšne države (s čimer seveda mislijo na njene predstavnike) ne morejo resnično oziroma iskreno spoštovati. S tem se seveda dela krivica kakemu odličnemu politiku ali (visokemu) državnemu uradniku, toda tudi v tem pogledu pač prevaga teža večine.
Zato me (ponovno) skrbi sprenevedanje in junačenje novinarjev ter drugih komentatorjev, ki so sposobni pozornost javnosti kadarkoli kritično usmeriti v kogarkoli (pogosto tudi po diktatu politike ali neposredno nadrejenih urednikov), pri čemer spregledajo bruno v lastnem očesu, predvsem pa tudi dejstvo, da spoštovanje državnih institucij ni samoumevna danost, pač pa je nekaj, kar (si) morajo nosilci oblasti znati prislužiti in obdržati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
