Naivnost pomeni v psihologiji pretirano zaupljivost do drugih ljudi, paranoidnost pa pretirano sumničavost v dobronamernost drugih. Psihologi pojasnjujejo, da je naiven človek tisti, ki kljub slabim izkušnjam z določeno osebo ali skupino oseb vedno znova verjame, da so se te osebe iskreno spremenile na bolje, če mu le tako rečejo ali obljubijo ali se začnejo do njega vesti prijazno in ljubeznivo. Naiven človek se ne zaveda stare modrosti, da se hudič najraje odene v angelska oblačila. Ponavadi izhaja naiven človek iz takšnega družinskega, šolskega ali drugega okolja, v katerem je pretežno soočen s poštenimi in zaupanja vrednimi ljudmi, ali pa je to okolje do njega pretirano zaščitniško, zato ne uspe v zadostni meri razviti previdnostnih mehanizmov. Seveda pa je del naivnosti tudi osebnostno prirojen. Naiven človek ne dvomi v iskrenost in dobronamernost besed in dejanj drugih, četudi za takšen dvom obstajajo nadvse prepričljivi in vidni razlogi. Naiven človek tudi povsem nekritično verjame, da bosta njegova dobrota in iskrenost pri drugih vzbudila prav takšna občutja in ravnanja. Za naivnega človeka zato pogosto rečemo, da je v svoji dobroti in zaupljivosti že kar nekoliko neumen ali kaj podobnega, saj se iz negativnih izkušenj ne nauči ničesar ali bistveno premalo, zato vselej znova ponavlja iste napake oziroma pri drugih vedno znova spregleda ali zanemari njihove iste negativnosti.
Drugo skrajnost pooseblja paranoidna oseba ki pretirano dvomi o dobroti drugih oseb. Kot pojasnjujejo psihologi, se takšna skrajna sumničavost včasih usmeri le na eno osebo (npr. v obliki bolestne ljubosumnosti), včasih na določeno skupino oseb, ki jih povezujejo nekatere skupne značilnosti (pripadniki druge rase, spola ali religije, ljudje s kako posebno telesno značilnostjo, politiki itd.), včasih pa kar zoper vse ostale ljudi, kar vodi paranoidno osebo v skrajno odtujenost in osamljenost. Paranoiden človek je vseskozi ali vsaj pretežni del časa zelo nezaupljiv do drugih, v sebi razvija številne domneve o tem, kaj mu drugi ljudje prikrivajo, kaj nedovoljenega skrivaj počnejo in kakšne zarote zoper njega ali družbo načrtujejo. Tako pretirano sumničav človek se ob tem včasih sicer zaveda, da čisto točno ne ve, ali vse, kar domneva, resnično drži, zato se pogosto ukvarja z raziskovanjem in pridobivanjem dokazov za svoje domneve. Toda načelno paranoidnež ne dvomi v obstoj negativnega zakulisja. Taka oseba je zato nagnjena tudi k teorijam zarot, kar pomeni, da mnogim pomembnejšim političnim, ekonomskim in drugim družbenim dogodkom pripisuje, da so rezultat načrtovane zarote s strani takšne ali drugačne skrivne skupine ali organizacije.
Naivnež in paranoidnež se tu in tam pojavita skorajda v vsakem od nas. Tako smo vsi kdaj vsaj malce naivni. Pri tem je zanimivo to, da si moramo to včasih šteti celo v dobro (toda res samo včasih). Če kdaj nekomu zaupamo, čeprav nas je pred tem že nekajkrat nalagal ali kako drugače opeharil, je to sicer po definiciji naivno, toda če pri tem izhajamo iz dejstva, da vedno obstaja vsaj minimalna možnost, da se neka oseba pod določenimi pogoji (npr. po hudi bolezni ali nesreči, po preživetemu hudemu strahu, po daljšem študiju in poglabljanju vase, po daljši spremembi okolja ali po kaki drugi zahtevnejši ali celo travmatični lastni izkušnji) bistveno osebnostno spremeni, potem naše zaupljivo ravnanje ne temelji le na lastni ne-umnosti, pač pa tudi na naši relativno smiselni veri v to, da je v konkretnem primeru prišlo do takšnega osebnostnega ali vedenjskega preobrata. Kadar smo »naivni« zato, ker drugemu zavestno odpustimo pretekle negativnosti in mu zaradi določenih novih dejstev s svojo vero v dobro ponudimo možnost, da se s prihodnjim ravnanjem izkaže kot pošten, iskren ali dober, takrat pravzaprav ne gre več za naivnost, pač pa za naše človečno dejanje pomoči, ki pomeni zavestno tveganje na naš račun. Seveda pa vse to spet postane (še večja) naivnost v pravem pomenu besede, če se druga oseba nato ponovno izkaže za zaupanja nevredno, mi pa ji zatem ponovno, brez pravega oziroma tehtnega razloga spet naklonimo zaupanje.
Tudi paranoidnost je lahko v majhni meri včasih dobra ali koristna (toda res samo včasih), in sicer takrat, ko kljub splošnemu prepričanju sledimo svojim neustavljivim sumničenjem ter s sistematičnim razkrivanjem dejstev dokažemo, da se je resnično zgodilo nekaj, česar dotlej nihče ni imel za možno ali verjetno, oziroma česar nam nihče ni verjel. Včasih se tako potrdijo tudi določene teorije zarote, ki so se jim pred tem mnogi zgolj posmehovali ali jih šteli za povsem neverjetne. Seveda pa se lahko paranoidnost že kmalu zatem spet izkaže za škodljivo, kajti ob potrditvi, da se v določenem primeru nismo motili, nas lahko prevzamejo nadaljnje skrajno sumničave misli in trditve, ki v resnici nimajo nobene osnove.
Ali v Sloveniji obstaja sistemska korupcija? Ali je veliko politikov, državnih uradnikov, policistov, državnih tožilcev, sodnikov in drugih nosilcev javnih funkcij podkupljivih in koruptivnih? Ali so podkupljivi, koruptivni ali kako drugače pokvarjeni direktorji, učitelji, kulturniki, odvetniki, duhovniki itd.? Ali nas bodo isti ljudje, ki so nas pripeljali v sedanje katastrofalno družbeno stanje, uspeli popeljati iz krize in na pot uspešne družbe? Ali na vodenje naše države v veliki meri vplivajo kake tuje obveščevalne službe? Ali so naši vodilni politiki Nemcem, Američanom, Rusom, Kitajcem in drugim tajno obljubili te ali one koristi na račun naših nacionalnih interesov? Ali slovensko politiko usmerjajo ti ali oni »strici«, gospodarski, odvetniški in drugi lobiji, pripadniki različnih lož itd.? Ali pridobivajo politične stranke denar za svoje delovanje tudi na nezakonite načine? Ali sta Borut Pahor in Janez Janša res že pred leti pobegnila v Avstralijo, namesto njiju pa se pri nas v javnosti pojavljata njuna dvojnika? Ali imajo v Sloveniji večino vodilnih položajev v gospodarstvu in politiki resnično v rokah nezemljani, ki so prevzeli zemeljska telesa in način sporazumevanja?
Na takšna in druga vprašanja seveda vsakdo odgovarja po svoje. Naivna oseba praviloma ne verjame, da bi se lahko pri nas dogajale »take strašne stvari«. Takšna oseba sicer dopušča obstoj kakih občasnih in manjših čudaštev ter neetičnih ali protipravnih ravnanj, vendar pa na splošno verjame, da se kake večje »grozote« pri nas skorajda ne morejo dogajati. Po drugi strani pa je seveda paranoidna oseba načelno prepričana, da so vse te in še mnoge druge »grozote« resnične, pri čemer o tem razvija najrazličnejše teorije, o katerih nato ne more nehati razmišljati in jih preizkuša v okviru svoje domišljije in svojih realnih družbenih možnosti.
Slovenski problem je med drugim tudi ta, da imamo na eni strani preveč naivnežev in na drugi strani preveč paranoidnih državljanov. Premalo je tistih, ki se uvrščajo v neko zdravorazumsko realistično skupino. Premalo je takšnih, ki se na eni strani zavedajo, da so naše elite, pa tudi ostali državljani, z egoizmom, nezmernostjo in nepoštenostjo v preteklih letih presegli marsikatero mejo etično in pravno dopustnega, pa tudi vsako mero dobrega okusa, vendar pa na drugi strani s svojo zagrenjenostjo in jezo ne streljajo kar vse povprek in ne obtožujejo teh ali onih vodilnih ljudi in vseh pomembnejših poklicnih skupin kar vsega najslabšega. Premalo je tistih, ki iščejo pravo mero v razmerju med nezaupanjem in sumničavostjo. Premalo je takšnih, ki se sorazmerno zavedajo dobrih in slabih plati nosilcev vodilnih vlog v Sloveniji ter hvalijo dobro in kritizirajo slabo, preveč pa je tistih, ki zaradi strankarske ali ideološke pripadnosti slepo in udarniško hvalijo vse »naše« in kritizirajo vse »vaše«.
Žal je treba priznati, da smo si Slovenci s svojimi voditelji vseh vrst v času od osamosvojitve do danes ustvarili naravnost idealno okolje za spodbujanje paranoidnosti ali za beg v naivnost. Ob vseh neetičnih ravnanjih, ki smo jih zagrešili v politiki, gospodarstvu, sociali, kulturi in na drugih področjih, ter ob sedanji pravi poplavi dejstev in javnih domnev o hudih koruptivnih dejanjih, je po eni strani izredno težko preprečiti obe skrajnosti. Kot da nam državljanom ne ostane kaj drugega, kot da bodisi le še patološko-paranoidno sumimo in dvomimo o slehernem ravnanju oblastnikov in vplivnih ljudi, ali pa da ob lastni nemoči in potrebi po – vsaj navidezno – lepšem vsakdanu pobegnemo v patološko-naivno držo in verjamemo vse ali vsaj večino tistega, kar nam ti lepega govorijo o samih sebi. Ostati nekje v sredini postaja vedno težje, že skorajda nemogoče, kajti z vsako novo razkrito afero se tudi zmerno dobronamerni državljan počuti še večjega bedaka oziroma naivneža, paranoidnež pa slavi svoje nove pirove zmage.
Vsi tisti naši sodržavljani, ki so odgovorni za takšno stanje, se tega očitno še ne sramujejo oziroma ne sramujejo dovolj. Še več, prepričujejo nas, da nam ravno oni zdaj kažejo pravo pot. Zdaj, ko so pokradli, kar se je dalo, ali omogočili in dopustili, da so to storili številni »njihovi«, so očitno kar vsi naši bivši in sedanji vodilni politiki, gospodarstveniki, finančniki in razni drugi »zvezdniki« doživeli notranjo preobrazbo ter spoznali, da so prav oni (tudi) naši rešitelji. Seveda ob tem ne pomislijo, da bi kakšen milijon, ki so si ga prilastili, vrnili v skupni družbeni fond, prav tako kot ne pomislijo, da so ravnali napak. Zakaj le, saj so tako ravnali tudi mnogi drugi. In to so bili seveda neki drugi časi… Pa tudi zdaj čas terja svoje…
Kako ne-umno. In kako žalostno. Za njih. Ne za nas. Prodati dušo za nekaj kratkih let velikih materialnih užitkov in egocentričnega občutka, da imaš oblast in da si pomemben. O teh hudih zablodah že tisočletja govorijo vse avtentične religije, veliki filozofi in ne nazadnje veliki umetniki. Kako nečlovečno, neskromno in podlo do svojih sodržavljanov in prihodnjih rodov. Kako nekrščansko in neetično, če hočete. Pa vendar, kako zelo povprečno in banalno resnično: izkoristiti naivnost drugih za svoj pohlep in občutek moči ter spodbujati pri ljudstvu paranoidnost v smeri namišljenih sovražnikov, z namenom prikriti svoje slabe misli in dela. Vse to negativno se zdaj lomi, sesuva in nas vodi novim časom naproti. To izkušnjo smo očitno potrebovali in zdaj gre le za to, ali se bomo kot narod iz nje resnično naučili kaj dobrega in pametnega. Ali se bomo?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
