Osebno sem prepričan, da nobena šola ne more biti uspešna, če ne zahteva tudi določenih izpitov, tj. obveznega in ocenjevanega preverjanja znanja. Ne govorim le o šoli v institucionalnem smislu, kot so npr. osnovna, srednja ali visoka šola, avtošola, šola prve pomoči, starševska šola, tečaj jezika itd., pač pa tudi o vseh drugih življenjskih šolah. Že samo življenje nas povsod tam, kjer se nečesa učimo, postavlja pred preizkuse znanja, tj. pred takšne ali drugačne izpite. Te si včasih naložimo sami (npr. preizkusimo delovanje omare, ki smo jo sestavili), drugič nam jih naloži nekdo drug (npr. prijatelji pridejo »preveriti«, ali res znamo skuhati neko jed) ali pa nam jih naloži narava (ko si opečemo prst, je na preizkušnji naše znanje prve pomoči oziroma samozdravljenja).
Izpiti se torej ne dogajajo le v šolah, kjer učitelji naše znanje ovrednotijo z ocenami, pač tudi v našem vsakodnevnem življenju. Ali nismo na nekem posebnem izpitu, kadar nadrejeni od nas pričakuje kakovostno ekspertno mnenje ali originalno poslovno idejo? Ali nismo na izpitu, ko nas otroci preizkušajo v našem znanju in potrpljenju? Ali nismo na izpitu, ko se moramo odzvati na neprimeren odnos drugih oseb do nas? Ali nismo na izpitu, ko se lačni in žejni znajdemo pred (pre)veliko količino hrane? In če vse to postavim v širšo eksistenčno in nekoliko dramatično luč, smo vsekakor vsi ljudje nekoč na izpitu glede našega odnosa do lastne in tuje minljivosti, tj. do smrti.
Zakaj govorim vse to? Zato, da čim bolj nazorno pokažem, da so izpiti nujni in koristni spremljevalci našega življenja. Ravno zato se jim nikakor ne smemo odreči tudi v šolah, tj. tam, kjer jih nekoliko bolj »umetno« postavljamo v okviru takšnih ali drugačnih učnih načrtov. Ljudje kot takšni na (do)sedanji stopnji razvoja še zdaleč nismo dovolj zreli, ozaveščeni in nenazadnje samonadzorovani (disciplinirani), da bi si lahko privoščili (institucionalno) šolanje brez obveznega in ocenjevanega preverjanja znanja. Predstavljajte si, da npr. celo leto obiskujete pouk v gimnaziji ali na pravni fakulteti, pri čemer nimate nobenih izpitov. Ali bi se (na)učili toliko kot v primeru, če izpiti so? Izkušnja nas vsekakor uči, da ne. Seveda je vedno možna kakšna izjema, toda tudi v tem primeru velja, da izjema le potrjuje pravilo.
Nekdo, ki npr. študira pravo, bi sicer lahko celo leto pridno hodil na predavanja, tam celo razpravljal, morebiti tudi prebiral učbenik in drugo literaturo, toda če na koncu ne bi imel izpita, bi se s tem prikrajšal za tisti psihofizični napor, ki dela razliko med vsemi, ki so kadarkoli študirali na ta način in onimi, ki se v življenju izobražujejo zgolj s priložnostnim branjem, obiskovanjem različnih seminarjev, srečanj in podobnim (seveda to govorim ob vsem spoštovanju obojih).
Zakaj je ta primerjava pomembna? Predvsem zato, ker danes obilica dostopne literature, internet, televizija, radio, časopisi, razna srečanja, delavnice itd. na najrazličnejših področjih (od kuhanja in urejanja vrta, preko prava, fizike in medicine, do športa, zabave in duhovnosti) omogočajo samoizobraževanje. In to je dobro, celo zelo dobro, kajti še nikoli v zgodovini toliko ljudi kot danes ni imelo toliko možnosti, da se na ta način uči o tako različnih stvareh, med katerimi so bile nekatere v preteklosti ljudem bodisi namenoma ali pa zgolj zaradi odsotnosti znanja (npr. nepismenost) in primernih sredstev (npr. mediji) nedostopne. Toda prav samoizobraževanje nosi v sebi tudi veliko nevarnost, kajti ljudje do sebe pri učenju praviloma nismo tako zahtevni, kot so do nas zahtevni učitelji v raznih institucionaliziranih šolah. Kar pomislite, koliko biologije, kemije, fizike, matematike, zgodovine, zemljepisa in slovenščine bi se resnično naučili, če nas k temu s preverjanjem znanja ne bi »silili« učitelji in šolski sistem. Pri samoizobraževanju se zato pogosto zgodi, da ljudje prehitro mislimo, da smo nekaj dovolj dobro razumeli, obvladali ipd., čeprav temu ni tako. Še posebej to velja v primerih, ko razni avtorji oziroma »učitelji« v svojih knjigah ali predavanjih predstavijo neka področja na poenostavljen (»priročniški«) način in nas na ta način namenoma ali nenamenoma zavedejo.
Prej omenjena razlika med učenci, ki študirajo v šolah in tam opravljajo izpite, ter onimi, ki se samoizobražujejo, ne da bi njihovo znanje nekdo preverjal na organiziranih izpitih, je ta, da tisti dodatni napor, ki so mu obvezno podvrženi prvi, prinese vsaj dve pomembni stvari: prvič, neke dodatne delovne navade oziroma delovno disciplino (to npr. še posebej razume študent, ki mora pred izpitnim rokom ure in ure metodološko organizirano študirati in se prilagoditi zahtevam izpita); drugič, višjo stopnjo utrditve in poglobljenosti znanja (če namreč učno snov zaradi »strahu« pred padcem na izpitu metodološko ustrezno večkrat ponovimo in premislimo, jo s tem tudi močneje in dlje pomnimo ter jo vsebinsko poglobimo – Repetitio est mater studiorum).
Vse to sicer še ni jamstvo, da bo študent na koncu študija zanesljivo dobro usposobljen za delo na svojem področju, kajti njegovo znanje in spretnost sta tudi stvar nadarjenosti in drugih osebnostnih lastnosti (na področju prava in na marsikaterem drugem področju so denimo še posebej pomembne vrednostne in nazorske lastnosti študenta), toda stopnja verjetnosti glede (vsaj) zadostne usposobljenosti je tu višja kot pri študentu, ki se samoizobražuje. Seveda lahko nekdo, ki se samoizobražuje, zaradi svoje nadarjenosti in drugih osebnostnih lastnosti dejansko doseže tudi višjo stopnjo znanja od nekega študenta s fakultete, toda takšni primeri le sodijo med izjeme.
Izpiti torej da, toda kakšni? No, na to zahtevno vprašanje seveda tu ne morem podati enoznačnega odgovora. Naj nanizam le nekaj misli. Najprej menim, da mora biti izpit dovolj (ne pa prekomerno) zahteven. Študentu mora omogočiti (in ga tudi »prisiliti«), da se snov dobro nauči. Spomnite se, kateri izpiti so vam ostali v spominu kot »pomembni«, »ključni«, »vredni« ipd. Na katere izpite, ki ste jih nekoč opravili, ste ponosni? Ali so to tisti izpiti, ki ste jih opravili z lahkoto, brez pravega študijskega napora, morebiti celo s »plonkanjem« ali drugačno prevaro? Ali pa so to izpiti, kjer ste imeli do učitelja in predmeta nekakšno »strahospoštovanje« (v pozitivnem pomenu besede) in kjer ste v študij vložili veliko energije in na koncu imeli tudi utemeljen občutek, da ste se marsikaj naučili? Ta vprašanja so verjetno bolj kot ne retorična, pri čemer pa naj poudarim, da z vsem navedenim nikakor ne zagovarjam kakršnegakoli zastraševanja študentov na izpitih ali pa pretiranega zviševanja izpitnih meril.
Izpit mora biti tudi takšen, da pomeni iskanje znanja in ne neznanja – tej standardni frazi se pač tu ne morem izogniti. Vendar pa to ne sme pomeniti, da se mora npr. profesor truditi ignorirati študentovo neznanje in ga spraševati toliko časa, dokler ta ne pokaže vsaj malo znanja. Izpit mora biti v tem pogledu uravnotežen. Prav tako izpit nikoli ne sme biti sredstvo za kakršnokoli uveljavljanje osebnostne (egocentrične) nadvlade učitelja nad učencem. Šola sicer ne sme delovati po demokratičnem principu (ker bi to v končni instanci pomenilo, da bi učitelji tekmovali v všečnosti učencem, naučili pa bi jih bore malo), kajti nadrejenost in avtoriteta učitelja sta ključni prvini šolskega učenja. Toda navedeni dve (in druge) lastnosti ne smeta nikoli voditi bodisi v preveliko odtujenost učitelja ali pa v psihično ali fizično nasilje učitelja nad učenci.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
