Živali so imele priznane nekakšno specifično pravno subjektivnost že npr. v srednjem veku, ko so v Evropi zoper njih uprizarjali sodne procese zaradi storjenih »kaznivih« dejanj. Toda pri tem so živali nastopale zgolj v vlogi obtožencev, med katerimi jih je bilo mnogo obsojenih na (mučno) smrt. Šlo je predvsem za naslednje tri kategorije dejanj: 
žival je ranila ali ubila človeka; živali (npr. ptice, insekti) naj bi povzročile nalezljive bolezni; žival je storila dejanje »zoper naravo«.
Če si takratno razmišljanje pogledamo v primerjalni perspektivi, vidimo, da je bilo takšno obravnavanje živali v marsičem posebnost evropskega okolja. To ne pomeni, da tudi v nekaterih drugih delih sveta ljudje niso enako ali morda še bolj kruto ravnali z živalmi (tako kot tudi danes). Toda na tem mestu si v navedeni perspektivi poglejmo predvsem filozofijo takšnega odnosa do živali. Vzemimo naslednji primer: leta 1474 so v Baslu sodili petelinu ter ga obsodili na smrt z zažigom, ker je znesel jajce in s tem storil »gnusen zločin zoper naravo«. Če tu odmislimo vprašanje, ali so mu to dejanje uspeli tudi resnično dokazati, pa se lahko predvsem zamislimo nad tem, kako si je človek že (tudi) takrat domišljavo prisojal zmožnost razumevanja narave. J. Needham (Kineska znanost i zapad, Zagreb 1984) ob tem primeru ugotavlja, da si na Kitajskem takšnih sojenj ni bilo mogoče niti zamisliti. Kitajci (za katere tudi danes velja, da so pogosto zelo kruti do živali) si namreč niso domišljali, da lahko tako dobro poznajo zakone, ki jih je bog ustvaril za ne-človeško naravo, da bi mogli pred sodiščem obtožiti žival za njihovo kršitev. Po mnenju tega avtorja, ki je izvrsten poznavalec kitajske znanosti in kulture, bi se Kitajci odzvali nedvomno povsem drugače in bi takšen pojav opredelili kot gian gao – ukor z neba. To bi predvsem ogrozilo npr. položaj upravitelja province, nikakor pa ne petelina. Takšne primere so namreč Kitajci uvrščali med qing xiang – neprijetnosti z neba, ki so napovedovale resne nesreče vladarjem tistih področij, na katerih so se pojavile.
Ne da bi se nadalje spuščali v primerjavo med evropskim in kitajskim načinom gledanja na naravo in družbo, lahko ugotovimo, da smo si ljudje v preteklosti resnično ustvarjali nenavadne predstave o naravi in živalih. Toda tudi danes, ko naj bi bili v svojem poznavanju narave izrazito znanstveno in drugače napredovali, se takšen napredek v marsičem kaže kot zgolj navidezen (iluzoričen), kajti v nekaterih pogledih smo v odnosu do živali in širše narave celo nazadovali. Če to ponazorim na nekoliko nenavaden način, naj rečem, da so v srednjem veku živalim ljudje vsaj sodili, danes pa jih »obsojamo« brez posebnega sodnega postopka. In kakšna so bila takšna sojenja živalim?
Naj za ponazoritev navedem znameniti primer iz leta 1522 ko je cerkveno sodišče v kraju Autun sprožilo pravni postopek zoper podgane. Obtožene so bile, da so objestno uničile pridelek ječmena. Sodišče je za zagovornika podgan določilo takrat relativno neznanega 42-letnega pravnika Bathelemyja Chasseneeja (le-ta je po velikem uspehu v tem postopku postal širše (pri)znan in je kasneje napravil izjemno pravno kariero). Ker se podgane niso zglasile na prvem sodnem naroku, jih je Chassenee pred sodnim senatom branil z argumentom, da podganam ni bila vročena tožba oziroma obvestilo o njej. Sodišče je še posebej prepričal z ugotovitvijo, da podgane živijo razpršeno po deželi, zato zgolj eno javno naznanilo sojenja v tem primeru ni moglo zadoščati. Sodišče se je zato odločilo, da na naslednjo obravnavo podgane povabi tako, da odredi, da se sodni poziv javno prebere na prižnicah v vseh lokalnih cerkvah, pri čemer naj se ta poziv pravilno naslovi na vse lokalne podgane, brez izjem. Ker se podgane tudi na ta sodni poziv niso odzvale, jih je na (drugi) obravnavi Chassenee branil z argumentom, da potrebujejo zaradi svojega števila in velike razpršenosti po deželi več časa za pripravo na veliko selitev oziroma potovanje do sodne dvorane. Sodišče mu je tudi tokrat ugodilo in preložilo sojenje. Ko pa se podgane kasneje že tretjič zaporedoma niso pojavile na sojenju, je Chassenee to pojasnil z argumentom, da imajo podgane – tako kot ljudje – pravico do enakega obravnavanja pred sodiščem. Če bi bil v postopku obdolženec človek, je dejal Chassenee, bi mu moralo sodišče zagotoviti, da lahko varno prispe do sodišča, sicer bi lahko upravičeno zavrnil poziv sodišča. Za podgane, ki so bile v deželi očitno nepriljubljene in so jim na poti do sodišča grozile številne nevarnosti, tudi možen napad s strani njihovih naravnih sovražnikov – tj. mačk, je to po Chasseneejevem mnenju analogno pomenilo zadosten razlog, da se opravičeno ne udeležijo sodne obravnave. K temu je dodal, da mačke v tem postopku niso nevtralne, saj jih je mogoče prišteti na stran tožečih strank, zato je zahteval, da tožeče stranke pod grožnjo kazni preprečijo (vsem) mačkam, da ustrahujejo njegove (tožene) stranke – tj. podgane. Sodišče je soglašalo tudi s temi zagovornikovimi argumenti. Nato je sodišče, ker se ni moglo zediniti glede dolžine roka, v katerem naj bi se podgane zglasile na sodišču, dokončno razsodilo tako, da je tožbo zoper podgane zavrnilo, saj se tudi tožniki niso v celoti pojavili na sodišču.
Čeprav bi bilo seveda danes nesmiselno uprizarjati takšne ali podobne sodne procese zoper živali, pa lahko vidimo, da so bile v opisanem primeru celo podgane pravno pripoznane kot subjekt sodnega postopka ter jim je bil po uradni dolžnosti določen zagovornik. In čeprav se nam morda dandanes takšen način sojenja oziroma argumentiranja zdi neverjeten, celo smešen (ob tem si lahko predstavljamo, da so se takšni postopki mnogo pogosteje končali v škodo obtoženih živali), pa lahko iz njega kljub vsemu razberemo nekaj pomembnega: sojenje živalim je bilo vzeto resno in odgovorno. Celo podganam so bile v pravnem postopku priznane pravice analogne ljudem. Ali smo tudi danes tako resni in odgovorni, ko tako ali drugače »sodimo« živalim, jih obsojamo na smrt ali na muke, in to seveda brez da bi jim zagotovili ustrezno (pravno) obrambo?
Ker tu ni mogoče načeti širše pravne razprave o pravicah živali, naj le strnjeno dodam, da se v pravni teoriji navajajo različni argumenti, ki poudarjajo, da živali ne morejo biti nosilci pravno priznanih pravic. Med pomembnejše argumente sodijo npr. ugotovitve, da se živali same ne morejo zavedati pomena svojih pravic, zato bi jih morali v njihovem imenu pravno uveljavljati ljudje, kot njihovi zakoniti zastopniki. Poleg tega živali ne morejo biti tudi nosilke dolžnosti – kot to velja za ljudi kot pravne subjekte. Med različnimi argumenti imata veliko težo tudi argumenta raznolikosti živali in medsebojnega konflikta živalskih pravic. V prvem primeru se vprašamo, katere pravice priznati npr. domačim živalim, katere divjim živalim, katere npr. ptičem, hrčkom, podganam, mišim, deževnikom, čebelam, komarjem itd. Ali imajo lahko pravice le višje razvite živali, npr. sesalci – in spet, ali vse ali le nekatere? In katere pravice naj jim pravo prizna? V drugem primeru pa se seveda postavi vprašanje, kako pravno obravnavati razmerja med živalmi, ko se ene prehranjujejo z drugimi.
Naj za konec rečem, da je vprašanj mnogo in da priznanja takšnih ali drugačnih pravnih pravic živalim vsaj v bližnji prihodnosti ni mogoče pričakovati. Ob tem so mnogi temeljni pomisleki k takšnemu pravnemu urejanju tudi povsem na mestu. Ne glede na omenjena sojenja živalim in morebitne druge izjemne situacije v tujih ureditvah (npr. zapustitev dediščine mački ali psu), je pač treba prvenstveno vztrajati na tem, da je pravo predvsem normativno urejanje odnosov med ljudmi. Toda ob tem nas prav nič ne ovira, da do živali v vsakdanjem življenju ne bi mogli že danes in jutri zavzeti sočutnejšega in prijaznejšega odnosa. In ko bo v širši družbi postopno prevladal takšen odnos, se bo to zagotovo pozitivno odrazilo tudi na pravnem področju varstva živali.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
