Letošnja osrednja kulturna prireditev torej ni bila zlorabljena za ta ali oni partikularni namen. To seveda ne pomeni, da lahko na kulturnike tudi v prihodnje in na splošno stavimo kot na odrešenike od naših vsakdanjih političnih, pravnih, socialnih ter drugih banalnosti in nespodobnosti. Žal so tudi kulturniki pogosto ujeti v povsem povprečne človeške strasti, ki se tudi javno izražajo v vulgarnem, žaljivem in sovražnem (ne v strogo pravnem smislu) govoru in ravnanju. Včasih so zaradi svojih nadpovprečnih sposobnosti izražanja nekateri kulturniki celo protagonisti najhujših zbadljivk, žaljivk in kulturnega primitivizma. Podobno velja tudi za druge specifične poklice in dejavnosti, npr. za politike, pravnike, zdravnike ali duhovnike. Od pripadnikov takšnih poklicev, ki so namenjeni lepemu (umetniki), dobremu in pravičnemu (politiki in pravniki) ter nenazadnje humanemu (zdravniki) in presežnemu (duhovniki), večina ljudi upravičeno pričakuje, da bodo družbeni vzor na področju osebnih vrlin ter vrednot in ciljev, ki jim služijo.
Toda, ker se Gaussova krivulja celotne družbe po nekih globljih kozmičnih zakonitostih odslikava praktično v vsaki poklicni sferi, so tudi pripadniki poklicev, ki nosijo v sebi posebna poslanstva, večinoma le povprečni ljudje. Le manjši del jih sodi med pod- in nadpovprečne. Ker pa je povprečje za povprečnega človeka praviloma dolgočasno, saj se v povprečni družbeni sferi nič kaj dosti »zanimivega« ne dogaja, upiramo ljudje svoje poglede raje v tiste posameznike in skupine, ki so v mislih in dejanjih skrajni (skrajneži). Od teh naših potreb po skrajnostih se napajajo predvsem mediji in politikanti, ki nas povratno zastrupljajo s še več skrajnostmi, med katere sodijo predvsem vse vrste nasilja in neumnosti. Ljudje se tako obojega počasi privadijo do te mere, da v njiju na koncu utonejo – beri: se znajdejo v nasilnem konfliktu oziroma vojni. Potem jih, tiste preživele, običajno za nekaj časa sreča več zdrave pameti, nato pa prej ali slej spet začnejo drseti v podobne nevarne smeri.
Očitno je, da svet danes precej hitro drsi nasproti takšnim nevarnostim. V Ukrajini, na bližnjem vzhodu in še marsikje, kjer divjajo vojne, državljanske vojne in drugi oboroženi spopadi, sta zdrava pamet in humanost že spet utonili v človeški aroganci in ignoranci. Pri tem pa se svet ne ustavlja na tej svoji nevarni poti. Namesto, da bi nas ti grozni konflikti streznili, očitno še dodatno spodbujajo negativne strasti. Tako npr. te dni Venezuela zaradi t. i. zgodovinskih interesov, ki so seveda izrazito naftno obarvani, že kopiči svojo vojsko na meji z Gvajano. Voditelji treh svetovnih vojaških velesil pretežno stopnjujejo vojno retoriko, stopnjujejo pa jo seveda tudi voditelji drugih »nevarnih« držav (npr. Severne Koreje). O pripravah na vojno se zdaj odkrito govori tudi v članicah Evropske unije. In da mu ne bi morebiti kdo prevzel vodilnega mesta v proizvajanju šokantnih političnih izjav, je prav te dni Donald Trump na predvolilnem zborovanju v Južni Karolini razkril svojo novo genialno misel, ki naj bi jo v času svojega predsedovanja ZDA med nekim Natovim srečanjem povedal evropskemu predsedniškemu kolegu. Dejal mu je namreč, da on sam (Trump) v primeru ruskega napada na kako od evropskih članic Nata le-te ne bi pomagal obvarovati pred napadom, če evropske države ne bi pred tem v celoti poravnale svojih finančnih obveznosti do Nata. Še več, Rusijo bi celo spodbujal, da nasproti Evropi stori »karkoli za vraga hoče«.
Tu se bom vzdržal komentarja te misli. Seveda pa smo lahko zaskrbljeni. Zato je prav, da smo aktivni v smeri spodbujanja drugačnih misli in ravnanj. Če kdo misli, da bodo vsa sedanja stopnjevanja napetosti v svetu v prihodnjih mesecih ali letih enostavno izpuhtela, se moti. Zato je prav, da po eni strani živimo svoja lastna življenja v drugačnem duhu, v duhu spodbujanja miru in sožitja, po drugi strani pa je prav tako nujno, da prepoznavamo in razgaljamo družbene nevarnosti, ki jih prinašajo mnoge izjave in ravnanja vplivnih ljudi doma in po svetu. Človek se resnično sprašuje, kako nizko lahko po vseh grozljivih izkušnjah še pade ta naša človeška civilizacija. Kot da nam ni dovolj že grozečih podnebnih sprememb ter njihovih izjemno hitro rastočih naravnih in drugih posledic.
Naj se vrnem k Sloveniji in proslavi ob kulturnem prazniku. Ob gledanju te proslave bi imel lahko tuji opazovalec občutek, da je Slovenija kultivirana dežela, v kateri ni veliko destruktivnih notranjih konfliktov. Žal nam vsakdanja izkušnja tega ne potrjuje. Pri tem pa ni zaskrbljujoče to, da imamo relativno veliko medsebojnih sporov in konfliktov. Težava je v naravi teh konfliktnih razmerij, kajti, kot rečeno, so (pre)pogosto destruktivna. Vsi vemo, da je soočanje različnih mnenj lahko tudi družbeno konstruktivno oziroma razvojno produktivno. Toda v našem vsakdanu se praviloma pri marsikaterem družbenem konfliktu soočamo z nespoštljivostjo. Z žaljivim ali celo ignorantskim odnosom. V tem pa ni nič produktivnega ali konstruktivnega, pač pa gre za upadanje družbene kohezivnosti in tolerance.
Ena temeljnih univerzalnih etičnih vrednot je spoštljivost. Te vrednote in vrline, katere sestavni del je tudi hvaležnost, čas ne more povoziti. Njen pomen za posameznika in družbo velja vedno in povsod. Če ne spoštujemo okolja ter ljudi in drugih bitij, se nam to vrača v boleči obliki. Ne zato, da bi nam bilo hudo, marveč zato, da bi se naučili biti spoštljivi. Dokler se tega ne naučimo, se bo bolečinska reakcija, ki nas opominja na napačen pristop, stopnjevala. Kjer ni spoštljivosti, tam je na koncu vojna. Kjer je spoštljivost, je mir in sodelovanje.
Poglejmo si to na primeru aktualnih sodniških protestov. Sodniki (in državni tožilci) protestirajo, ker vlada ne realizira odločbe ustavnega sodišča, po kateri je treba plače sodnikov povečati tako, da bodo imeli sodniki, ki predstavljajo sodno vejo oblasti, sorazmerno primerljive plače s funkcionarji iz vrst izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Ne da bi se podrobneje spuščal v vsebino ustavne odločbe (odl. US št. U-I-772/21, z dne 1. 6. 2023), ki ob sklicevanju na načelo delitve oblasti izpostavlja tudi pomen zagotavljanja materialne neodvisnosti sodnikov in sodstva, lahko rečem, da je pri vsej tej problematiki naravnost osupljiv predvsem način, na katerega se na zahteve sodstva odzivata izvršilna in zakonodajna veja oblasti. Izražata namreč izrazito nespoštovanje sodstva. Obnašata se tako, kot da je sodstvo nekakšna njuna administracija, ne pa samostojna veja državne oblasti.
Seveda pri vsem tem ni nepomembno, kaj si državljani mislijo o sodniških zahtevah. Ker so sodniki pred in po sprejemu navedene ustavne odločbe izpostavljali predvsem problematiko svojih plač, jih javnost zdaj kritično (beri: negativno) sodi predvsem po tem. Ob tem gre tudi za šolo empatije, kajti mnogi posamezniki in javnomnenjski komentatorji zdaj sodnikom nastavljajo ogledalo, češ, zdaj tudi vi doživljate, kako je, če (na sodišču) ni pravice ali če vas kdo v postopku obravnava žaljivo, ignorantsko ali kako drugače nekorektno. Ne glede na to, da so mnoge takšne »ljudske sodbe« izraz premajhnega poznavanja prava in sodniškega dela, je v njih tudi nekaj resnice. Vsakdo od nas je že kdaj vil roke nad takšnimi ali drugačnimi sodnimi postopki in odločitvami. Seveda pa je vse to tudi posledica narave prava, kajti sodišča morajo soditi po zakonih, ki jih sprejema politični del oblasti (parlament), hkrati pa si z razsojanjem o konfliktnih družbenih razmerjih že po naravi stvari ne morejo pridobiti veliko podpornikov. Toda v naravi prava je tudi, da moramo (ustavno)sodne odločitve spoštovati. Če to zanikamo, se odrečemo ustavnosti in vladavini prava.
In spet smo pri spoštovanju. Sodniki bodo morali svoje delovanje, predvsem pa tudi svojo komunikacijo z javnostjo, še izboljšati, če bodo želeli, da dosežejo med ljudmi več razumevanja in spoštovanja. Seveda ga, kot rečeno, po naravi stvari ne bodo nikoli dosegli toliko, kot bi si ga želeli in tudi ne toliko, kot si ga v resnici zaslužijo. Toda razmerje med sodstvom in državljani bo pač vedno do neke mere takšno. Gre za ljudski odnos do oblasti. V tem primeru do sodne. Ob tem pa so državljani v odnosu do izvršne in zakonodajne veje oblasti še bistveno bolj kritični in površni v svojih ocenah.
Toda resnična težava, ki jo imamo v zvezi s povedanim, ni v razmerju med kritičnim ljudstvom in frustriranim sodstvom, pač pa v že omenjenem odnosu vlade in državnega zbora do sodstva. Kot rečeno, ta odnos ni spoštljiv. Prežet je s praznimi obljubami vlade in njene parlamentarne koalicije ter z njunim nespoštovanjem odločbe Ustavnega sodišča. Sodniki ga ocenjujejo za ignorantskega. No, temu ni težko verjeti, če drži še ugotovitev, da je sporni nakup t. i. bodoče sodne stavbe s strani ministrstva za pravosodje, ki je prerasel v prvovrstno afero, potekal brez konzultacije oziroma vednosti sodstva, katerega delovanju naj bi bila stavba namenjena (že iz te ne-komunikacije je jasno, da gre za neustrezen in koruptiven nakup, vprašanje pa je, ali bo mogoče na sodišču dokazati, da je šlo tudi za kaznivo dejanje).
Vse to pomeni, da država najeda samo sebe. Gre za očiten dokaz, kako smo Slovenci še daleč od prave državotvornosti. Ne gre le za to, da na splošno premalo cenimo to, da imamo svojo državo, ki nam omogoča marsikaj, česar v neki drugi državi kot »narodna skupnost« ne bi (in tudi v preteklosti nismo) imeli. Tudi ne gre le za to, da imamo apriorno kritičen odnos do vsega, kar diši po politiki in političnih strankah, pa čeprav so politika in politične stranke ključni vzvod vsake demokratične države, tudi Slovenije, ki je povrh vsega še članica demokratične EU in številnih drugih pomembnih mednarodnih organizacij in povezav. V primeru sodnih protestov gre predvsem za to, da izvršilna in zakonodajna oblast sodstvu ne priznavata polnopravnega ustavnega statusa veje oblasti. Kot da ni dovolj hudo, da si že sodstvo ne more izboriti dovolj avtoritete v družbi. Zdaj ga ponižujeta še drugi dve veji oblasti, ki bi mu morali biti, še posebej, če ju k temu zavezuje odločba Ustavnega sodišča, prvi v oporo. In to ne zato, da bi si med seboj »delili privilegije«. V resnici si jih vlada in poslanci v državnem zboru še vedno delijo. Ali ni npr. naravnost neverjetno, da so si politične stranke v tem času draginje in praznih obljub nedavno (avgusta 2023) stoodstotno povečale skupno letno financiranje svojih aktivnosti iz proračuna z 2,5 na 5 milijonov. Ali ni paradoksalno, da smo to in še marsikaj drugega državljani sprejeli relativno mirno, brez kolesarjenj ali transparentov, pri ponižujoči obravnavi sodne veje oblasti pa imata vlada in parlament celo močno ljudsko podporo in podporo mnogih javnomnenjskih komentatorjev. Češ, zakaj bi nagrajevali te »privilegirance«, sodnike, ki tako ali tako ne delajo dobro.
S tem, ko vlada na ta način dopušča oziroma preusmerja srd javnosti na sodstvo (sodstvu seveda tudi ni v prid stavka zdravnikov, ki prav tako vznemirja javnost), politični del oblasti slabi tako državo kot samo sebe. Kot rečeno, nespoštljivost ima vedno negativne posledice. Tudi, če ne spoštujemo tega ali onega sodnika ali ministra, moramo spoštovati svojo državo ter vse njene veje oblasti in institucije kot takšne. Kritika naj se usmeri na konkretno zadevo in na konkretno osebo. Ne pa da si s spodjedanjem lastne države kolektivno spodjedamo našo nacionalno samobitnost. Tudi internacionalizacija spora med vlado in sodniki kaže, kako močno smo še nedržavotvorni. Kako tovrstnih izzivov ne znamo rešiti doma, sami med seboj. Spet kličemo na pomoč Velikega brata, ki ima zdaj sedež v Bruslju, prej pa ga je imel v Beogradu ali na Dunaju. In spet izgubljamo energijo s tovrstnimi spori, namesto da bi se skupno in uspešneje posvečali pravim vprašanjem in izzivom.
Državo imamo več kot trideset let. V tem času smo vsaj občasno že dosegli višje ravni obče, politične in pravne kulture, kot jo imamo danes. Vprašanje, ki se nam torej zdaj, ko ta kultura spet upada, zastavlja že z vso resnostjo in ostrino je: ali res ne znamo enkrat za vselej prerasti svoje majhnosti?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
