Toda besedo odklop lahko povežemo tudi s filozofskimi in psihološkimi vprašanji. Če se malce poglobimo vase, hitro ugotovimo, da je naše življenje nenehno vklapljanje in odklapljanje (izklapljanje). Ko se rodimo, se vklopimo v ta svet, ko umremo, se iz njega odklopimo. Vsaka nova misel, čustvo, beseda in dejanje so vklop v nekaj novega in hkrati začasni ali trajn(ejš)i odklop od prejšnih misli, čustev itd. Dejansko vsi ti procesi potekajo kontinuirano, vendar jih naš človeški (raz)um ne zmore dojemati na ta način, pač pa le v (pre)skokih, ki se razumu kažejo kot nenehni vklopi in odklopi. Ob vklopu in odklopu lahko govorimo tudi o preklopu, ki pomeni predvsem prehod iz enega vklopa, preko odklopa, v nov vklop.
Vklop in izklop sta ključna dejavnika našega življenja. V prispodobi je tako, da v čašo ne moremo naliti nove tekočine, dokler čaše ne izpraznimo. Enako je s človeškim umom. “Pranje možganov” je zato nekaj kar poteka ves čas, le da s tem izrazom običajno mislimo na tisto čiščenje dotedanjih možganskih vsebin, ki poteka zelo grobo in nasilno. V šoli in doma so učitelji in starši pri “izpiranju” naših “zmotnih” predstav praviloma bolj “nežni”, posebne prepričevalne metode pa so seveda značilne za ekonomsko, politično ali kako drugo propagando.
Če npr. prebiramo časopisno novico o ustanovitvi nove parlamentarne preiskovalne komisije, to v nas sproži razmislek o tem, ali bodo politiki spet zgolj zapravljali davkoplačevalski denar, ali pa bodo morebiti tokrat kakemu političnemu funkcionarju le dokazali politično odgovornost za korupcijo ali kako drugo škodljivo ravnanje. Temu in sorodnim razmislekomse pridružijo še čustva oziroma občutja. Tako smo lahko ob takšni novici radostni, žalostni ali jezni. Kakorkoli že, dejstvo je, da nas prebiranje novice miselno, čustveno in drugače pretežno vklopi v zadevo in se zato ne posvečamo kaki drugi, morebiti bolj veseli in koristni stvari.
Ko iz medijev izvemo, da imamo sedaj že štiri preiskovalne komisije, da je bilo v zadnjem tednu spet vloženih nekaj kazenskih ovadb zoper politične funkcionarje in pomembne gospodarstvenike (seveda ob tem iz izkušnje sklepamo, da iz vsega tega skoraj zagotovo ne bo nič), da je spet propadla nekoč uspešna firma, da je brez dela ostalo nekaj sto ljudi, da so nas državne agencije in razna gradbena podjetja pri gradnji cest ali drugih projektih oškodovali še za kakšnih nadaljnjih deset ali sto milijončkov evrov, da je bilo zagrešenih toliko in toliko kaznivih dejanj zoper življenje in telo, premoženje itd., postane naša čaša počasi polna. V tem primeru, žal,predvsem z negativnimi novicami. S takšnimi, ki nas navdajajo z negativnimi občutji.
Ljudi, ki skrbijo, da se (mi) ne bi počutili dobro, je danes ogromno. Ne gre le za razne politike, tajkune, nevrotike in morilce. Ljudi, ki nas navdajajo z negativno energijo je dosti povsod. Srečamo jih v šoli, službi, v krogu prijateljev, doma, ter celo v svetu znanosti, umetnosti in športa. Marsikdaj tudi sami z negativnimi mislimi, občutji in dejanji bremenimo druge. Vse to je do neke mere normalno in potrebno, kajti (tudi) tako se ljudje učimo prepoznavati in ločevati dobro od zla. Toda, na neki točki vsakdo potrebuje odklop. Še posebej od negativnih vplivov. Zato je pomembno vedeti, kaj odklop povzroči. Kajti če se zgolj naučimo od nečesa odklopiti, pa ne razumemo zakaj je to (lahko) dobro in koristno, potem se nam lahko hitro zgodi, da odklop po nepotrebnem obžalujemo in nam vzbuja slabo vest.
Seveda vsak odklop ni dober. Lahko je celo zelo škodljiv. Če prenehamo skrbeti za otroka, ko nas najbolj potrebuje, je to katastrofa. Tudi če se prezgodaj odklopimo od nečesa negativnega, je to lahko napačno ali slabo. Takšen primer je, če storimo neko napako (npr. nekoga užalimo, ali se ne pripravimo dobro na izpit), pa je nato ne analiziramo in ne želimo popraviti. Toda vsaka pozitivna in negativna dejavnost se mora na neki točki končati. Tako je npr. razvojno škodljivo, če neprestano premlevamo lastne napake, ali pa pretiravamo vskrbi za otroka. Vse to kaže, da je tudi pri vklapljanju in odklapljanju potrebna prava mera.
Odklop ne pomeni le možnosti za nek nov vklop. Pomeni tudi premor, počitek razbremenitev. Prav tega nam danes pogosto močno primanjkuje. Kak duhovni učitelj bi nam celo pojasnil, da je bistvo procesa človekove samorealizacije popolni odklop iz materialnega (zemeljskega) in drugih omejenih svetov ter prehod v duhovno razsežnost bivanja. No, na tem mestu ne želim govoriti o tem, pač pa želim poudariti dvoje. Prvič, da se moramo (na)učiti ob pravem času (začasno) odklopiti. Drugič, da se moramo (na)učiti, kako z lastnim odklopom drugim kaj pomembnega sporočiti.
O prvem smo že veliko slišali, vendar je ponavadi to znanje težko pretvoriti v prakso. Toda pri prakticiranju različnih vrst odklopov, ob pravem času in na pravi način, moramo vztrajati. Odklop od določenega razmišljanja, čustvovanja in delovanja je v določenem trenutku nujen. Če npr. občutite veliko jezo ali razočaranje ob prebiranju časopisnih novic o političnih ali gospodarskih dogodkih, potem je čas za odklop. S tem si boste ohranili zdravje in spraznili um za vnos pozitivnih (optimističnih) vsebin. Na višji ravni (znanja) je takšen odklop mogoče izvesti tudi tako, da še vedno prebirate takšne novice, pri čemer se od njih psihološko odklopite tako, da vas pustijo čustveno neprizadete ter da pretirano, tj. obsesivno ne zaposlujejo vašega mišljenja.
Če odklopa na višji ravni (še) niste sposobni, potem se odklopite v celoti, tj. tako, da negativnih časopisnih novic nekaj časa sploh ne spremljate. Ko jih boste čez čas ponovno prebirali, boste ob njih bolj umirjeni, neprizadeti. Odklop vas bo namreč napolnil z dobro energijo in z občutkom miru. Kako dolgo pa boste sposobni to ohranjati, pa je že druga zgodba. V prihodnje bo morebiti spet potreben kakšen odklop. Pri tem boste skoraj zagotovo ugotovili, da v času odklopa niste ničesar bistvenega zamudili, oziroma, da lahko vse zamujeno hitro nadoknadite. Seveda pa si takšnega popolnega odklopa ne morete privoščiti, če ste poklicno zavezani reševati probleme, ki vas vznemirjajo. V tem primeru priporočam avtosugestivne vaje v smeri zgoraj opisanega odklopa na višji ravni.
Če se želimo naučiti, kako z lastnim odklopom nekomu drugemu poslati pomembno sporočilo, se je koristno najprej poglobiti v moč molka. Le-ta je lahko zelo zgovoren. Podobno je z odklopom. Če nas nekdo s svojim ravnanjem močno moti, mu lahko to prepričljivo sporočimo z lastnim odklopom, s popolno odsotnostjo. Kako se počuti gledališki igralec, če celotno občinstvo sredi predstave nemo zapusti gledališče?
Ali ni morda prav takšen odklop tisto, kar si zasluži velik del naših vodstvenih elit? Ali ni morda to tudi edina pot, da se naši mediji vzdignejo v svoji profesionalnosti in prenehajo že skorajda vse sfere poročanja prirejati merilom rumenega tiska? Mislim, da bi se morali državljani Slovenije dogovoriti, da se za nekaj časa kolektivno odklopimo od političnih in gospodarskih afer ter podobnih “iger”. Mogoče bi njihove akterje potem le postalo dovolj sram, da bi se počasi zresnili in zavedli, da se ne igrajo s kockami, pač pa z ljudmi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
