Verjetno v svetu doslej ni bilo veliko primerov, ko je ista oblastna struktura preklicala svoj lastni referendum. To je pred nekaj dnevi (24. oktobra) uspelo Državnemu zboru s preklicem štirinajst dni starega odloka o razpisu posvetovalnega referenduma o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2). Ta preklic referenduma je tako (p)ostal zanimiv in seveda neslaven zgodovinski primer za politično in pravno preučevanje. Potem, ko je bilo v televizijski oddaji Tarča (TV Slovenija) z razkritjem zvočnih posnetkov internih pogovorov poslancev opozorjeno na dejstvo, da so se poslanci že pred razpisom referenduma zavedali, da bo ta nezakonit, in ko je na to protipravnost dodatno javno opozorila tudi pravna stroka, so politične stranke, ki so referendum predlagale, praktično v nekaj urah dosegle dogovor, da ga prekličejo. Seveda je policija že sprožila postopke za ugotavljanje, kdo je odgovoren za nezakonito snemanje, kakšnih posebnih postopkov zoper nezakonito odločitev poslancev Državnega zbora o razpisu referenduma pa seveda zakonodaja ne predvideva. Ker so tako opozicijske kot koalicijske politične stranke (le ena ni podprla razpisa referenduma) že storile vse, da zadeva čim prej izgine iz političnega spomina volivcev, ki je – oprostite moji neposrednosti – pogosto res zelo kratkega veka, menim, da je prav, da temu referendumskemu fiasku le namenim nekaj besed.
Naj strnjeno obnovim pravno bistvo te zadeve. V skladu z 28. členom Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (ZRLI) sme Državni zbor posvetovalni referendum razpisati le, preden končno odloči o posameznem vprašanju. V obravnavanem primeru je bilo to navedeno določilo zakona prekršeno, česar so se poslanci zavedali, vendar so se kljub temu odločili razpisati referendum. Državni zbor je tako 10. oktobra 2024 z odlokom razpisal posvetovalni referendum o JEK2, že pred tem pa je sprejel Resolucijo o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji, v katero je med drugim zapisal (razdelek B/36), da naj se s ciljem defosilizacije in stabilne oskrbe z nizkoogljično električno energijo elektroenergetski sistem nadgrajuje s širitvijo jedrskega programa z izvedbo projekta JEK2 in uvajanjem obnovljivih virov, če se to izkaže za ekonomsko smotrno, tehnično izvedljivo in koristno za stanje okolja. Četudi je v tem zapisu izvedba projekta JEK2 pogojena z različnimi dejavniki, pa so navedeno besedilo, naslov resolucije, ki izpostavlja dolgoročno miroljubno rabo jedrske energije, ter namen in celoten kontekst resolucije jasni pokazatelji že sprejete odločitve o začetku izvajanja projekta izgradnje JEK2.
Čeprav resolucija ni pravni, temveč politični akt, je z njo Državni zbor tako že sprejel (politično) odločitev o sprožitvi projekta JEK2, o kateri naj bi na posvetovalnem referendumu, kot pove že samo ime, volivce o tem šele predhodno povprašal za mnenje. To po domače rečeno pomeni, da je politika odločitev že sprejela, na mnenje volivcev pa se je bolj ali manj požvižgala, verjetno v pričakovanju, da jih bo v referendumski kampanji s precejšnjo politično enotnostjo uspela prepričati v nujnost izgradnje JEK2. Ker sta seveda tu koalicija in opozicija v pretežni meri stopili skupaj (vprašanje zakaj, je bolj ali manj retorično), je bila pravna stroka v Državnem zboru namenoma preslišana. Izrecno mnenje predstavnika parlamentarne strokovne službe o nezakonitem nasprotju med sklicem referenduma in navedeno resolucijo, ki že pomeni vsaj temeljno odločitev o JEK2, ni bilo upoštevano.
Ob tem velja opozoriti še na dva vidika posvetovalnega referenduma. Prvič, posvetovalni referendum resda ni pravno zavezujoč, toda v političnem pogledu predstavlja nadvse pomembno usmeritev, ki jo dajo volivci državni oblasti. Zmanjševanje pomena posvetovalnega referenduma v smislu, da ne zavezuje, je povsem neprimerno. Kaj pa je v demokraciji, če jo seveda jemljemo resno, za predstavnike ljudstva v parlamentu in vladi pomembnejše od volje ljudstva, ki jo to izrazi na referendumu (ali volitvah)?
Drugič, pri konkretnem posvetovalnem referendumu o JEK2 je bilo tudi referendumsko vprašanje zastavljeno na pravno sporen način. Glasilo se je namreč takole: Ali podpirate izvedbo projekta JEK2, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo? Ta drugi del povedi je bil po mojem prepričanju neprimerno sugestiven, zato je bilo referendumsko vprašanje kot celota zavajajoče. Če bi namreč volivec na referendumu obkrožil »proti«, bi to avtomatično izpadlo tako, kot da je glasoval (tudi) proti »stabilni oskrbi z električno energijo«, kar verjetno razumnemu volivcu ne more pasti na pamet. Kakorkoli že, če referendum ne bi bil preklican, bi o spornosti referendumskega vprašanja na podlagi že vložene pobude lahko odločalo Ustavno sodišče. Seveda pa do tovrstnega pravnega epiloga v obliki takšne ali drugačne ustavnosodne odločitve zdaj ne bomo prišli.
V nekoliko drugačnih okoliščinah bi lahko Državnemu zboru celo čestitali za preklic referenduma, kajti ta preklic pomeni priznanje lastne napake in njen popravek. Vsakdo se pač kdaj zmoti, tudi predstavniško telo, čeprav je glede na številčnost poslancev in strokovnih sodelavcev zmota v tem organu le malo verjetna. Če bi torej šlo pri preklicu referenduma za iskreno motivirano ravnanje poslancev, bi jim bila takšna odprava nezakonitosti lahko celo v čast. Priznati in popraviti lastno napako je namreč pomembna vrlina. Toda v tem primeru očitno ni šlo za iskrenost, pač pa le za skupno prizadevanje za hitro omilitev politične škode (t. i. damage control), pri čemer se, sodeč po javnih izjavah nekaterih poslancev, že kujejo načrti, kako zdaj čim prej sprejeti zakon, ki naj bi – zdaj seveda brez vnaprejšnje referendumske podpore volivcev – uzakonil projekt JEK2.
Sleherni državljan oziroma volivec se lahko ob takšnem razvoju dogodkov upravičeno počuti izigranega, zmanipuliranega. Toda bistvo manipulacije ni v tistem delu političnega dogovarjanja, ki ga je zabeležil skrivni zvočni posnetek, kjer politiki v internem razgovoru preigravajo različne možnosti glede sprejema omenjene resolucije in razpisa referenduma. Ta del razgovora lahko v precejšnji meri štejemo za povsem legitimno posvetovanje in iskanje rešitve v predhodni fazi političnega odločanja. Kdor vsaj nekaj malega ve o pripravi političnih in drugih pomembnih odločitev, tudi npr. o pripravi pravnih aktov, se zaveda, da je v fazi izmenjavanja mnenj, pogajanj, usklajevanj legitimno preverjati različne izrečene pobude in ocene. Problem ni v tem, če se išče kompromis, in celo ne v tem, če nekdo v razpravi v pravni nevednosti predlaga kako neustavno in nezakonito rešitev, pa nato skozi odzive drugih spozna, da tako ne gre in od nje odstopi. Resnična težava je, če so razpravljavci s strani predstavnikov kompetentnih strokovnih služb izrecno opozorjeni na protipravnost določene rešitve, pa se kljub temu odločijo, da bodo takšno rešitev sprejeli. In točno to se je zgodilo v obravnavanem primeru. Poslanci so bili s strani stroke opozorjeni, da bodo z razpisom referenduma brez hkratne odprave resolucije prekršili zakon, pa so to vseeno storili.
V zvezi s projektom izgradnje JEK2 in neuresničenim projektom referenduma se seveda zastavlja še prava poplava drugih vprašanj. Nenazadnje gre za finančno najdražji projekt v zgodovini Slovenije, pri čemer se že samo cena izgradnje JEK2 ocenjuje med 9 in 15 milijard evrov (kar je torej lahko več kot npr. znesek slovenskega državnega proračuna v letu 2024), v kar seveda niso všteti vsi drugi stroški in finančna tveganja, ki bi v dolgem procesu izgradnje in nato obratovanja nove jedrske elektrarne lahko narasli na mnoge nadaljnje milijarde. Če odmislim vsa druga relevantna vprašanja v zvezi z JEK2, nas že zaradi takšne višine stroškov lahko boli glava, še posebej, če pomislimo na vsa tveganja, ki jih ob zunanjih dejavnikih prinašajo tudi nizka stopnja odgovornosti naših političnih elit do lastne države ter potencialna koruptivna tveganja pri takem projektu. Država lahko ob napačno zapeljanem in vodenem projektu JEK2 enostavno bankrotira. In namesto, da bi že v zametku tega procesa naše aktualne politične elite zbrale dovolj volje in transparentno pristopile k referendumu, niso doslej izkoristile niti obilja časa in možnosti, da izpolnijo svojo obljubo o širši javni razpravi, ki naj bi tlakovala pot do prave odločitve. Namesto, da se je z različnimi študijami o utemeljenosti projekta JEK2, ki jih mediji povzemajo v zadnjih dnevih, očitno čakalo predvsem na referendumsko kampanjo, ki je zdaj seveda ne bo, bi se lahko že vsaj zadnjega pol leta in še več s pomočjo stroke in civilne družbe politika na javnih forumih intenzivno pogovarjala o slovenski energetski prihodnosti ter o pozitivnih in negativnih vidikih izgradnje JEK2.
Naj ob sedanji situaciji, ki verjetno pri vsakem ozaveščenem državljanu zbuja najmanj nelagodje, za konec te kolumne izpostavim dva pozitivna vidika. Prvi zadeva medije. Čeprav na splošno menim, da ob poplavi površnega, pristranskega in drugače neetičnega žurnalizma medijem ne gre peti nobene posebne hvale, je obravnavani primer odličen dokaz za to, da se v demokraciji pluralizmu in svobodi medijev, kljub medijskim manipulacijam ne smemo odreči. Demokracija potrebuje svobodo novinarjev in medijev, kajti kljub negativnim platem, so novinarji in mediji še vedno ključni pri informiranju državljanov o pomembnih družbenih dogajanjih, pri čemer je pomemben element medijskega poročanja tudi raziskovalno novinarstvo. Brez razkritja političnega ozadja načrtovanja referenduma v televizijski oddaji Tarča, bi bili volivci novembra na referendumu zmanipulirani mnogo bolj, kot si to lahko predstavljamo. Zdaj in v prihodnje, se bo zato morala oblast resnično potruditi, da nas volivce prepriča, da bo razprava o JEK2 vodena transparentno in pošteno. Če se ne bo, bodo posledice slabe za vse.
Drugi pozitivni vidik je zmaga prava. Poslanci so s preklicem referenduma pristali na spoštovanje zakonodaje. Ne glede na resnične motive, je to navzven pomembno vsebinsko in simbolno dejanje, ki postavlja v ospredje vladavino prava in sporoča, da mora tudi najvišji predstavniški in zakonodajni državni organ ravnati zakonito in politiko voditi v dopustnih mejah prava.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
