Že večkrat sem se odločil, da bom o tem vprašanju napisal resen pravno-filozofski članek, vendar zaenkrat še nisem zbral dovolj volje in časa, da bi to tudi storil. Ker pa na srečo ta zadeva ne bo zastarala (v tem je pogosto čar temeljnih pravno-filozofskih in pravno-teoretičnih tem), imam verjetno še dovolj časa da to storim v prihodnje. Za »vajo« pa bom na tem mestu na nekoliko bolj poljuden način predstavil nekaj svojih izhodiščnih misli na to zanimivo temo, pri čemer bom govoril le o relativni pravičnosti, kot pravnem in družbenem idealu, ne pa tudi o absolutni pravičnosti, katere razumevanje presega meje našega povprečnega (vsakdanjega) razmišljanja.
O pravičnosti se lahko pogovarjamo šele potem, ko jo pojmovno opredelimo. Npr. tako, da zelo na splošno rečemo, da je pravičnost merilo, po katerem se ustrezno delijo in izravnavajo položaji pravnih subjektov ter dobrine in bremena v pravnih razmerjih. Temu praviloma sledijo opredelitve različnih vrst pravičnosti (npr. distributivna, komutativna, retributivna pravičnost), pri čemer se seveda glede teh in drugih definicij ljudje nikoli ne moremo v celoti sporazumeti. In tako smo, ne da bi se sedaj spuščali v iskanje pravilnih ali najboljših definicij pravičnosti, že spoznali eno njenih bistvenih značilnosti. Čim namreč pravičnost definiramo, to pomeni, da jo dojemamo racionalno, tj. s pomočjo logike razuma in jezikovnih simbolov. Pravičnost je torej po tej plati racionalni proizvod človeškega duha in mišljenja.
Od tu dalje pa se začne zadeva seveda bolj zapletati. Če se pretežno na abstraktno – razumski ravni ljudje lahko še relativno dobro sporazumemo o tem, kaj je v nekem pogledu pravično, pa se na konkretni življenjski ravni, na kateri je razum le še eden izmed mnogih dejavnikov našega dojemanja (poleg razuma dojemamo konkretne življenjske dogodke oziroma situacije tudi intuitivno, čustveno, občutenjsko, čutno, instinktivno itd.), glede merila pravičnosti vedno do neke mere, večkrat pa tudi kar močno, razhajamo. Če se npr. abstraktno lahko hitro sporazumemo, da je pravična kazen za tatu tista, ki je po višini ozirom učinku sorazmerna s težo dejanja in njegovih posledic, z osebnostnimi značilnostmi storilca, s stopnjo krivde itd., pa se nato pri konkretni določitvi »pravične« kazni pokažejo razlike. V razponu do pet let zapora bi nekdo tatu obsodil na dve leti zapora, nekdo drugi bi istega obsodil na dve leti in pol, nekdo tretji morda na leto in osem mesecev itd. – razlike bi se seveda še v večji meri pokazale, če bi se kazen konkretno določala v številu dni ali ur ali celo minut. Skratka, bolj gremo v podrobnosti, bolj se naša merila pravičnosti razlikujejo. Kaj je pravična cena nekega proizvoda ali storitve, pravična plača, pravična nagrada za otrokov uspeh v šoli, pravičen honorar za predavanje, pravična reakcija na neprijazen odnos sodelavca, pravična kazen za morilca…?. Družba se na vsa ta in številna druga vprašanja odziva z določanjem takšnih ali drugačnih ekonomskih, socialnih, političnih, pravnih, moralnih, vedenjskih in drugih pravil oziroma standardov – toda z vidika človeških meril to vsaj praviloma nikoli niso neki (popolnoma) pravični standardi.
Ne da bi se tu spuščali v globlje doumevanje pravičnosti, lahko na podlagi povedanega ugotovimo, da pravičnost ni samo racionalna, tj. logična, izmerljiva in »eksaktna« pojavnost, pač pa je kot takšna tudi iracionalna (v vrednostno nevtralnem pomenu), tj. intuitivna, občutenjska, neizmerljiva, »neeksaktna«. Tej iracionalni (a-racionalni) viziji pravičnosti se približuje tisti vidik te pojavnosti, ki ga označujemo s pojmom aequitas, s čimer mislimo na konkretno pravičnost, tj. na takšno, ki se v nas porodi spontano, intuitivno, in sicer kot odziv na konkretno situacijo, ki jo (pravno) obravnavamo oziroma presojamo. Gre enostavno za to, da lahko posameznik, kot razsodnik v sporu, tudi brez pravnega predznanja po nekem notranjem (intuitivnem) čutu za pravičnost razreši konkreten spor med dvema ali več osebami.
Sedaj moram za hip preskočiti v drugo sfero. Spomniti moram namreč na dejstvo, da je svet v svoji pojavnosti razdeljen na dva temeljna pola, ki pa sta nato vsak zase neskončno notranje diferencirana. Ta temeljna bipolarnost sveta je zelo nazorno prikazana v kitajskem ločevanju dveh temeljnih principov: yin – yang. Oba principa sta tudi del vsakega človeka. Vsak izmed nas ima v sebi ženske (feminine) lastnosti, ki jih ponazarja simbol yin, ter moške (maskuline) lastnosti, ki jih ponazarja simbol yang. Nihče izmed nas torej ni zgolj moški ali zgolj ženska, pač pa se v vsakem od nas prepletata tako yin kot yang. Praviloma je sicer tako, da v moškem telesu prevladuje yang, v ženskem pa yin, poznamo pa tudi obratne primere. Med moške lastnosti (yang) sodijo med drugim »hladna« logika razuma, površinskost dojemanja ter čvrstost in nepopustljivost (tudi togost) karakterja, med ženske lastnosti (yin) pa predvsem intuicija, občutljivost ter poglobljenost in prilagodljivost. Yang je pretežno prisoten v trdnih elementih (kamen), yin pa v mehkih (voda).
Klasični lik Pravičnosti (Iustitia) na specifičen način kombinira in odraža vse, kar je pojasnjeno zgoraj. Pravičnost je namreč najpogosteje (v »klasičnem« izročilu) slikovno ali telesno upodobljena kot ženska, ki ima praviloma zavezane oči, pri čemer v eni roki drži tehtnico ali knjigo (zakonik), v drugi roki pa meč. Jedro in izhodišče vsega je podoba ženske, kar pomeni, da je pravičnost pretežno (ne pa izključno) ženske narave (yin). Ob še tako briljantnem razumu in logiki namreč človek svojo predstavo o pravičnosti vedno oblikuje pod pretežnim vplivom intuicije. Četudi še tako razmišljamo, beremo knjige, zbiramo in preučujemo podatke itd., se v hipu odločitve o tem, kaj je v konkretnem primeru pravično, vedno odločamo iracionalno, tj. pretežno intuitivno oziroma občutenjsko. Potem, ko je trenutek odločitve mimo, se lahko spet tako ali drugače razumsko (racionalno) poglabljamo v (pravni) primer, se sprašujemo, ali smo naredili prav, utemeljujemo in zagovarjamo svojo odločitev itd., vendar to ne spremeni dejstva, da je bila sama odločitev (npr. sprejem sodbe) najbolj neposreden izraz naše notranje intuicije, pri čemer mislim tu le na tisti del človeške intuicije, ki je izraz notranje pravičnosti (in ne npr. pravnega občutka – o čemer sta bili že napisani posebni kolumni).
Sedaj pa nastopi seveda še moški element (yang). Kot rečeno, ni v pojavnem svetu nič zgolj enostransko, v vsem se prepletata oba navedena principa. Moški princip pri liku Pravičnosti najprej nastopi v prispodobi zavezanih oči. Gre za zavestno, torej razumsko utemeljeno odločitev pravičnega razsodnika, ki si zakrije svoj pogled, da lahko nato nepristransko in neemotivno presoja pravni primer. Pravičnost mora biti v tem pogledu dovolj »hladna«, neprizadeta in »nevpletena«, da lahko izpolni svoje poslanstvo. Nato nastopi tehtnica, ki verjetno implicira tako yin kot yang, kajti tehtanje dejstev, dokazov in argumentov poteka tako na racionalnem (razumskem) kot tudi na iracionalnem (intuitivnem, voljnem, občutenjskem itd.) nivoju. Kadar Pravičnost v roki (namesto tehtnice) drži zakonik, zadeva ni bistveno drugačna, le da je tu nekoliko bolj poudarjen moški princip, tj. razumevanje zakona kot merila pravičnosti, čeprav je tudi pri tem razumevanju v povezavi s konkretnim (pravnim) primerom ženski princip vseskozi dejaven. Vsemu temu pa sledi izrazito moški princip (yang), in sicer v obliki meča, ki ga Pravičnost drži v drugi roki. Meč namreč ponazarja odločnost, da se pravična razsodba uveljavi, ponazarja moč in ostrino pravične sankcije ipd. Seveda pa pri vsem tem ne gre pozabiti, da obveza čez oči, tehtnica, zakonik in meč sami po sebi niso dovolj. Svojo opisano vlogo lahko opravljajo zgolj v navezi in odvisnosti od Pravičnosti kot bitja, ki v duhu ženskega principa, tj. kot vodni element, vztrajno potiska celoten spoznavni in dejavni proces proti točki pravične odločitve in njene realizacije.
Ali zdaj vse to pomeni, da so ženske bolj pravične kot moški? Ali morajo biti zato sodnice (v pravosodju) ženske? Ali se ljudem zdi svet nepravičen ravno zato, ker sodno funkcijo še vedno opravlja veliko moških? Ne, nikakor ne. Moškim se ni treba nič vznemirjati. Ob vsem povedanem namreč nikakor ne smemo pozabiti, da pozitivno pravo v pretežni meri temelji na načelih zakonitosti in pravne varnosti ter v tem okviru izpostavlja, kolikor jo pač sploh upošteva, predvsem legalno pravičnost (slednje pomeni, da je pravično tisto, kar določa zakon) in ne kakršnokoli »naravno pravičnost«. V svetu pozitivnega prava je torej racionalnost (moški princip) v veliki meri izrazito izpostavljena, čeprav to nikakor ne izključuje velikega vpliva iracionalnosti (ženskega principa) v pravu – glej npr. že omenjeni kolumni o pravnem občutku. Ob tem je treba nadalje upoštevati, da je človeška intuicija zaradi vsega našega miselnega, občutenjskega, čutnega, čustvenega in drugega površinskega balasta praviloma že tudi precej popačena, ko se iz globine našega bitja končno prebije na površino, ter zato kot takšna le (zelo) nepopolno odraža naša globlja, nezavedna (spo)znanja. Nenazadnje pa sta, kot rečeno, ženski in moški princip (yin in yang) tako pri moških kot pri ženskah razporejena v različnih kvantitetah, kvalitetah ter medsebojnih kombinacijah. Tudi v pravu zato še kako potrebujemo ustrezno ravnotežje med moškim in ženskim principom.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
