Vrhovno sodišče je namreč pred nekaj dnevi razveljavilo kalifornijski zakon o prepovedi istospolnih porok. Povedano drugače: odslej so poroke med istospolnimi partnerji v Kaliforniji zakonsko dopustne. Številni istospolni partnerji in (drugi) zagovorniki istospolnih porok so seveda to odločitev navdušeno (evforično) pozdravili, medtem ko je velik del laične in strokovne javnosti nad sodno odločbo neprijetno presenečen ali ogorčen. Prepoved istospolnih porok je bila doslej utemeljena v kalifornijskem zakonu iz leta 1977 ter v referendumski odločitvi kalifornijskih volivcev iz leta 2000. Zagovorniki istospolnih porok so se po tem referendumu obrnili na vrhovno sodišče (California Supreme Court), ki je moralo na podlagi njihove vloge odločiti, ali takšna zakonodajna ureditev ne krši tistih določb kalifornijske ustave, ki se nanašajo na varstvo enakosti in temeljne pravice. To sodišče je sedaj sprejelo dokončno odločitev, ki bo uveljavljena (»effective«) po poteku 30 dnevnega roka, vendar le, če sodišče ne bo na podlagi vložene vloge z nasprotne strani njeno izvrševanje zadržalo.
Odločitev seveda ni bila lahka. Sodniki so jo sprejeli s tesnim preglasovanjem: 4:3. to seveda zveni zelo znano. Zadnjih nekaj tednov sem na pravni fakulteti v Berkeleyu poslušal nekaj predavanj eminentnih predavateljev, ki so izpostavljali številne vidike sodobnega prepletanja prava in politike, še posebno na ravni delovanja najvišjih nacionalnih in mednarodnih sodišč, pred dvema dnevoma pa sem imel o tem krajše predavanje in zanimivo diskusijo na pravni fakulteti univerze Washington v Seattlu. Politiziranje prava in judikalizacija politike sta v tem času vsekakor (še vedno) dve zelo udarni in vsesplošno aktualni temi. In prav takšne odločitve, kot je omenjena odločitev najvišje kalifornijske sodne oblasti, so takšne, da neizogibno postavljajo pod vprašaj ločnice med politiko in pravom. Seveda na tem mestu te odločitve, ki je naletela na številne, predvsem kritične odzive tudi v drugih delih ZDA, ne bom podrobnejše pravno analiziral ali jo kritiziral. Bom pa v zvezi z njo izpostavil nekaj splošnejših misli, ki so vsekakor aktualne tudi pri nas. Vsi skupaj pa se seveda lahko vprašamo, kaj se lahko v tem primeru (spet) naučimo od ZDA (Kalifornije).
Ker sem že ravno omenil vprašanje razmerja med pravom in politiko, naj najprej ponovim, da je omenjena odločitev kalifornijskega vrhovnega sodišča v direktnem nasprotju ne le z voljo zakonodajalca izpred mnogih let, pač pa tudi z nedavno izraženo večinsko voljo državljanov. Kot vemo, volja zakonodajalca in ljudstva v pravni državi (ustavni demokraciji) ne more prevladati nad ustavno ureditvijo. In če vrhovno sodišče, ki je v takšnih primerih pristojno tudi za razlago ustavnih določb, meni, da so kršena ustavna načela in ustavne pravice posameznikov, potem je seveda prav, da uveljavi ustavno ureditev. Tisto, kar zbuja pri takšnih primerih veliko nelagodje, je dejstvo, da imajo vrhovni sodniki pri tem zelo različne poglede na ustavno interpretacijo, ter da trije izmed štirih ustavo razlagajo nekako tako, kot si jo razlaga tudi zakonodajalec in večina državljanov (na referendumu). Takšni primeri nazorno kažejo, kot vemo tudi iz slovenske ustavnosodne prakse, da so sodne odločitve do neke mere vedno subjektivne in relativne, pri čemer so v najbolj vrednostno ali politično spornih primerih v veliki meri tudi neposredni odraz liberalnejših ali konzervativnejših nazorov sodnikov (včasih, žal, tudi njihovih osebnih političnih prepričanj).
No, o tem, da je treba sodne odločbe spoštovati, seveda ne sme biti dvoma. Toda omenjeno nelagodje ostaja, in je na dolgi rok lahko tudi kontraproduktivno. Tu v ZDA sproža npr. takšno dolgoročno nelagodje odločitev zveznega vrhovnega sodišča iz leta 2000, ko je to sodišče na zelo vprašljiv način za zmagovalca predsedniških volitev razglasilo Georga W. Busha. Vendar si upam ob tem domnevati, da tega nelagodja verjetno ne bi bilo (in to je še posebna »politična« dimenzija te in vsake podobne sodne odločitve), če bi aktualni predsednik ZDA ameriške državljane v zadnjih letih predvsem osrečeval, ne pa spravljal v zadrego in malodušje (kot je znano so mu pred kratkim namerili najnižjo javno podporo, ki jo je kdajkoli užival kateri ameriški predsednik).
Poglejmo si sedaj ključno dilemo. Po eni strani vemo, da so v preteklosti v mnogih primerih ravno vrhovna in druga sodišča naredila takšne ključne premike v smeri varstva človekovih pravic, ki jih politika (še) enostavno ni bila zmožna narediti. Tako je npr. v ZDA ravno Vrhovno sodišče pred več desetletji nekajkrat ključno pripomoglo k odpravi rasisma in segregacije (čeprav je seveda rasni problem v ZDA praktično še vedno aktualen). Tudi v obravnavanem primeru priznavanja istospolnih porok, bi zato lahko s takšnega zornega kota dejali, da je sodišče storilo korak naprej v varovanju enkopravnosti in temeljnih pravic istospolno usmerjenih posameznikov. To, da se s tem ne strinja večina državljanov Kalifornije (in seveda tudi ZDA, saj je istospolna poroka zaenkrat legalizirana le še v zvezni ameriški državi Massachusetts), je lahko skozi takšno optiko le posledica dejstva, da se niso dojeli, da so njihovi pogledi diskriminatorni in kot takšni neupravičeni. Na podoben način je pred 60 leti kalifornijsko vrhovno sodišče razveljavilo zakonsko prepoved med-rasnih porok (porok med belci in črnci itd.), kar je verjetno takrat povzročilo podobno ogorčenje dobršnega dela javnosti, medtem ko se zdijo dandanes takšne poroke veliki večini kalifornijskih državljanov nekaj samoumevnega. Ja, vsekakor drži, da so vrhovna, ustavna in druga sodišča večkrat glasniki pravičnejše prihodnosti.
Toda težava je v tem, ker v sedanjosti nimamo vedno zanesljivega merila za boljšo prihodnost. Tako kot se lahko motijo politiki, se lahko motijo tudi sodniki, in seveda vsakdo od nas. Pa pomislimo. Ali so bili glasniki boljše (pravičnejše, nediskriminatorne itd.) prihodnosti tudi sodniki v nekdanjih totalitarnih državah? In ali se v demokraciji ne more zgoditi, da nek sodnik zagovarja tudi dejansko slabše prihodnosti, za katero morda iskreno misli, da je »boljša«. Če bi pred sto ali več leti kakšen sodnik razsodil, da lahko ženske povsem enakopravno opravljajo vsa »moška« dela in so tudi nosilke vodilnih funkcij v gospodarstvu, upravi, šolstvu, politiki itd., bi ga imela seveda večina ljudi (tudi večina takratnih žensk) za nekoliko norega. Podobno bi bilo, če bi takrat sodnik razsodil, da se lahko ženske oblačijo enako kot moški, ali pa da so lahko na plaži v bikiniju. Smiselno podobnih primerov bi lahko našteli na tisoče. Vendar obstojijo tudi bistveno drugačni primeri. Toda, ali so res bistveno drugačni? Ali se nam morda ne zdijo takšni le zato, ker še nismo dojeli svojih zmotnih vrednostnih predstav? Ali se nam ne bodo zanamci smejali in nas pomilovali v naši omejenosti, krivičnosti, diskriminatornosti?
No, poskusimo s takšnim primerom. Za hip si zamislite, da ste ustavni sodnik in da presojate pravno utemeljenost zakonske zveze med desetletnim dekletom in tridesetletnim moškim. Kako boste v takšnem primeru razlagali ustavno načelo enakopravnosti oziroma nediskriminacije (primer iz Teksasa, kjer so se v fundamentalistični mormonski skupnosti odrasli moški poročali z mladoletnimi oziroma nedoletnimi dekleti ter imeli z njimi spolne odnose nazorno kaže, da so lahko takšni primeri tudi zelo aktualni). Ali boste morda glasnik prihodnosti, v kateri bodo takšne poroke med odraslimi in otroci nekaj normalnega, ali pa prihodnosti, v kateri bodo otroci še vedno le otroci in odrasli odrasli? Ali je torej, če potegnemo analogijo, istospolna zakonska zveza res nekaj vrednostno pozitivnega, normalnega, morda celo zaželenega, ali pa se morda le ne motijo tisti, ki menijo, da je istospolna skupnost vsaj v nekaterih pogledih le bistveno drugačna od skupnosti moškega in ženske in kot takšna ne bi smela biti (povsem) izenačena z zakonsko skupnostjo? Dilema je seveda aktualna tudi pri nas, zato je lahko (tudi) kalifornijski primer koristna »šola«, oziroma nova prilika za takšen razmislek. No, nekaj več o tem se v prihodnji kolumni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
