Ljudje pogosto govorimo, da se nasprotja privlačijo. Toda to v resnici ne drži. Nasprotja se lahko odbijajo ali dopolnjujejo (komplementirajo), privlačijo pa se ne. Najrazličnejši pojavi (bitja, energije, misli, predmeti itd.), ki imajo nasprotne lastnosti, se v času in prostoru gibljejo eden ob drugem, se torej nenehno srečujejo, pri čemer včasih zaradi nekoordiniranosti ali kakega drugega razloga celo trčijo eden ob drugega, vendar pa se nato ponovno napotijo (»odbijejo«) vsak v svojo smer. Vsak pojav tako ali drugače opravlja svoj življenjski smoter, vsak zapolni nek svoj čas in prostor in tako se vsi pojavi skupaj dopolnjujejo v širši celoti svetovnega dogajanja – toda če so si po lastnostih nasprotni, medsebojne privlačnosti med njimi ni. Privlačijo se bitja, energije, misli in predmeti, ki imajo podobne oziroma sorodne lastnosti. Na kratko zato rečemo, da podobno privlači podobno. Natančneje povedano to pomeni, da se vsi svetovni pojavi privlačijo v tistem delu, v katerem so si podobni oziroma sorodni, dopolnjujejo in/ali odbijajo pa se v tistem delu, v katerem so si različni, nasprotni.
Če si to ponazorimo nekoliko bolj preprosto, vidimo, da se npr. dva človeka privlačita tam, kjer sta si podobna, odbijata ali dopolnjujeta pa se tam, kjer sta si različna ali nasprotna. Če je eden ljubitelj izletov, klasične glasbe in filozofskih pogovorov, drugi pa je predvsem rad doma, ima rad le zabavno glasbo ter se rad pogovarja le o vsakdanjih »tračih«, potem se seveda v navedenih pogledih oziroma lastnostih ti dve osebi ne privlačita. Če gre pri tem npr. za partnerja z otroci, potem se bosta lahko v navedenih lastnostih dopolnjevala, in sicer tako, da bosta svojim otrokom, pa tudi širši družbeni okolici, izmed zgoraj naštetih lastnosti nudila vsak tiste, ki jih najbolje obvladata. Toda medsebojne privlačnosti na tej osnovi partnerja ne bosta mogla razviti. Pogosto si bosta v tem pogledu celo resno navzkriž, saj bo npr. prvega jezilo, da se ne moreta skupno veseliti izletov in klasične glasbe ter se pogovarjati o resnih življenjskih (filozofskih) temah, drugi pa bo nezadovoljen ravno v nasprotnem smislu. Toda to še ne pomeni, da takšno partnerstvo ne more biti pretežno prijetno in uspešno, kajti če sta si oba pretežno podobna v drugih pomembnih vidikih (npr. oba podobno čustvujeta, sta varčna, imata rada otroke, rada plešeta in pojeta, se ukvarjata z istimi športi itd.), potem bo njuna zveza lahko še vedno pretežno prijetna oziroma uspešna. Pomanjkanje »skupnega jezika« pa bosta pač do neke mere kompenzirala tako, da bosta na področjih, kjer sta si različna, našla (druge) ljudi, ki jima bodo podobni oziroma sorodni.
Če so torej podobnosti naše vezi, so nasprotja naši izzivi. Podobnosti v nas sprožajo prijetna občutja in misli, zato nas vsaj na dolgi rok praviloma polenijo, uspavajo. Nasprotja pa nas, vsaj ko se nakopičijo v zadostni meri, vedno znova prisilijo v miselno, telesno in drugačno dejavnost, nas spomnijo na to, da naša pot napredka (in končno tudi samorealizacije) ni lahka in samoumevna. Nasprotja nam pogosto prinašajo tudi bolečino, trpljenje ipd. – vse z (višjim) namenom, da bi se učili in napredovali v svojem razvoju.
Ljudje (pa tudi druga bitja in nasploh vsi svetovni pojavi) imamo vrednostno oziroma razvojno tako pozitivne kot negativne lastnosti. In ker podobno privlači podobno, privlačimo tudi ljudje nase vse tisto, kar preko svojih lastnosti sami razvijamo ter »izžarevamo« navzven. Vse misli, čustva in ravnanja, ki jih kot vibracije manifestiramo v času in prostoru, pritegnejo nase smiselno(!) podobne misli, čustva in ravnanja drugih bitij. Če npr. nenehno s strahom razmišljamo, da se nam bo zgodilo nekaj slabega, se nam prav to utegne tudi zgoditi. In če razmišljamo pretežno pozitivno, potem nase vlečemo pozitivno misleče ljudi, dogodke itd.
Morda bo sedaj nekdo pomislil, da nisem povedal nič novega. Drži. Vendar pa to še ne pomeni, da se ljudje zakona podobnosti resnično (vsakodnevno) dobro zavedamo in še manj, da uspevamo svoja ravnanja v skladu z njim usmerjati v pravo smer in na pravi način. Tako npr. večina ljudi »krivca« za svoje težave še vedno pogosto išče zunaj sebe, tj. v drugih ljudeh (v sosedu, šefu, partnerju, tašči, kakšnemu politiku itd.) ali v nesrečnih dogodkih, naključjih, »slabih dnevih« ipd. Če bi se zares zavedali zakona podobnosti, potem bi vedeli, da se nam vse dogaja zato, ker smo to nekoč v bližnji ali daljni preteklosti sami pritegnili nase s svojimi mislimi, čustvi, ravnanji itd. Vse, kar se nam dogaja, je tako predvsem izraz oziroma posledica nas samih. Seveda pa je naši omejeni zavesti, predvsem tudi našemu omejenemu (raz)umu, v veliki meri prikrito, kdaj in kako se bo neka smiselno podobna reakcija pojavila oziroma zgodila kot odziv na neko našo preteklo akcijo.
In kaj vse to pomeni za pravo? Marsikaj, oziroma mnogo več, kot je tu mogoče na kratko predstaviti. Naj omenim le dva vidika. Prvič, vsak (pretežno) dober in pošten pravnik (pretežno) privlači k sebi tiste, ki so mu kot pravniki podobni ali pa bi takšni želeli postati; in obratno. Drugič, pretežno dobra zakonodaja in pravna praksa privlačita k sebi še več dobre zakonodaje in pravne prakse; in obratno. Vlečejo torej tako dobri kot slabi zgledi. In zakaj je vse to sploh treba takole didaktično - shematično pripovedovati. Ali ni vse to že samoumevno? Načelno in zgolj nominalno morda da, toda v naši resnični zavesti in praksi ne. Izredno velika nevarnost današnjega časa je namreč v tem, da se ljudje - ob izredni kompleksnosti družbe in zelo uničujočih znanstvenih oziroma tehničnih potencialih (atomska bomba ipd.) – še vedno ne zavedamo, da v skladu z zakonom podobnosti iz malega raste veliko. Žal veliko ljudi misli, da če le po malem, le tu in tam in ne premočno kršijo predpise, iz tega ne more nastati neko večje zlo. In žal tako mislijo tudi mnogi pripadniki vladajočih političnih, ekonomskih, pravnih in drugih družbenih elit. Zdi se jim, da si pač morajo(!) malo tudi »privoščiti« in da če pri tem tu in tam kršijo pravo, ravnajo »malce« ali celo »malce bolj« koruptivno ipd. to pač ni tako hudo (saj to delajo tudi drugi…). Pri tem pa se vsi skupaj premalo zavedamo, da na podlagi kopičenja takšnih podobnih misli in ravnanj nekega dne (pre)velika kvantiteta neresnega odnosa do prava preskoči v novo (ne)kvaliteto, tj. v vsesplošen fiasko pravne kulture in prava.
Pravkar povedano seveda ne pomeni, da bi morali biti vsi ljudje stoodstotni izvrševalci prava. Seveda se človeku tu in tam pripeti spodrsljaj, tu in tam pa tudi zavestno oziroma namenoma prekrši kako pravno pravilo. Toda zgoraj opisani problem nastane takrat, ko posameznik tega procesa več ne zna nadzirati in zaustaviti. In še večji problem je, ko določene kršitve prava sprejme že za samoumevne in neproblematične, ko se torej takšno »onkraj-pravno mišljenje« že čvrsto usidra v posameznikovo zavest. V demokratični in pravni državi se je treba takšnim tendencam nenehno upirati, tako na ravni družbenih elit, kot tudi na ravni širše javnosti. Če nam je nekdo npr. zelo simpatičen, ker je družaben, sposoben in za nas naredi veliko dobrega, mu zato še ne smemo kar spregledati njegovih pravnih nedoslednosti ali kršitev, kar velja tako za pravodajno raven (npr. če gre za poslanca ali ministra) kot za raven izvrševanja prava. Kar je dobro, je dobro, kar ni, pa pač ni. In verjetno je prav vzpostavljanja takšne razlike v praksi še premalo, saj očesi prepogosto zatiskamo bodisi zgolj na eni bodisi zgolj na drugi strani.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
