Če se zatečemo k ustaljenim prispodobam (npr. že iz Antike), lahko naravo stvari ponazorimo z »naravo vode«. V naravi vode je, da je tekoča in da teče (sili) navzdol, pri čemer na svoji poti zapolni (poplavi) vsako odprtino oziroma praznino. Če je torej takšna narava vode, potem jo bo zdravorazumski človek dojemal tako, da se ne bo pretirano upiral neizogibnim lastnostim vode, pač pa bo te lastnosti raje uporabil za svoj namen. Povedano preprosto: nekdo, ki ni naravno inteligenten, se bo toku vode neposredno upiral, ga hotel zaustaviti in pognati nazaj navzgor, drugi, ki takšno inteligenco ima, pa se bo vodnemu toku bodisi prepustil (se v mislih ali telesno spustil z njim navzdol) ali pa se mu bo upiral le toliko, da ga preusmeri na drugo pot, vendar še vedno navzdol, v smeri nezmotljivega vodnega »nagona«.
Podobno je na področju pravnega urejanja družbe. Kdor premore dovolj zdravega (naravnega) razuma, ta bo znal pravu določiti pravo vsebino in mero. Kdor takšnega razuma nima, ta bo s pravom izvajal nekoristno in neproduktivno nasilje nad družbo in posamezniki. Zdravorazumski zakonodajalec se ne bo veliko upiral neizogibnemu toku velike reke življenja, pač pa bo znotraj tega toka iskal za ljudi najboljše poti in rešitve. Zakonodajalec brez takšne sposobnosti pa bo z velikimi in nasilnimi jezovi želel zaustaviti reko in jo morda celo preusmeriti nazaj k izviru (o katerem se seveda takšnemu zakonodajalcu v resnici še sanja ne). Zdravorazumski sodnik bo zakone uporabljal na logičen in koherenten način, ki se bo v čim večji meri tudi skladal z življenjskimi nameni postavljenega prava, sodnik brez takšne zmožnosti presoje, pa se bo bodisi pretirano zapletal v razne formalizme bodisi bo sodil pretirano »svobodno«, tj. arbitrarno, ne oziraje se na temeljna načela in duh zakonov.
Toda ne, ni vse tako enostavno. Marsikdo bo ob zgoraj povedanem takoj pomislil ali rekel, da »upirati se toku« ni nič slabega, kajti v naravi človeka je, da poskuša marsikaj, tudi nemogoče, in se nato iz svojih napak in uspehov uči. Še več, morda pa se celo dá zaustaviti ali preusmeriti reko tudi navzgor, le da ljudje še nismo ugotovili, kako. Saj veste, tako je bilo vedno v zgodovini. Najprej se je večina ljudi posmehovala ali zgražala nad različnimi vizionarji, ki so sanjarili o »takrat še nemogočih stvareh«, danes pa se nam zdijo avtomobili, letala, podmornice, vesoljske ladje, telefoni, televizija…, pa tudi enakopravnost, demokracija, konstitucionalizem, človekove pravice itd. že nekaj povsem samoumevnega.
Res je, ni razvoja in napredka brez poskušanja »nemogočega«. Toda razvoj ali napredek na področju tehnike in naravoslovja še ne pomenita, da je enako napredoval tudi človek v svoji osebnostni naravi in nravnosti. Človek namreč ustvari marsikaj, česar potem več ne obvlada. In v takšnih primerih se narava izuma, novosti, vedno bolj izmika tudi človekovi naravni inteligenci. Človek je pogosto le otrok, ki zaradi takšne ali drugačne »igre« sestavi orodje ali orožje, ki se kasneje, kot samostojno ali v rokah nevednih ali zlobnih ljudi, izkaže kot destruktivno za človeštvo in za naš planet (strupi, škodljiva sevanja, orožje, poneumljajoča literatura in mediji, pretirano potrošništvo itd.). Vse to nas uči (točneje: naj bi nas učilo), da je lahko naša človeška narava ter narava bitij in stvari okoli nas tudi destruktivna, škodljiva in uničujoča. Prava naravna inteligenca ali zdravorazumskost je zato tista, ki omogoča človeku že vnaprej predvideti, kam neka ravnanja vodijo. Nudi nam enostaven in jasen uvid v aktualno in potencialno stanje stvari. Tako lahko npr. kmet na podlagi svoje dolgoletne izkušnje zdravorazumsko prepričuje visoko šolanega, vendar neizkušenega arhitekta ali gradbenika, da se izgradnja nekega mostu praktično ne bo obnesla – in ima pri tem na koncu prav (most se ob večji povodnji povesi ali zruši). Podobno je lahko včasih na zdravorazumski osnovi tudi pravni laik pravno pametnejši od šolanega pravnika. Toda pravo ima določene omejitve, ki jih druga področja življenja večinoma ne poznajo, zato zdravorazumskost v pravu kot takšna ni neposredno uporabna. Vse tisto, kar je bilo zgoraj povedano o zdravorazumskosti in pravu, je zato v nadaljevanju treba še nekoliko natančneje pojasniti in ustrezno modificirati.
Zdravorazumska pravna presoja, bodisi pravodajna bodisi pravno-aplikativna, mora upoštevati, da je pravo vedno človeški proizvod, ki na bolj ali manj pragmatičen način ohranja in usmerja nekatere temeljne vidike delovanja družbe. Na pravodajni (ustavnodajni, zakonodajni, sodno-precedenčni itd.) ravni se zato razvije specifičen pravni razum, ki mora v ustrezni meri spoštovati temeljna vrednostna načela neke družbe ter s tem njeno tradicijo, prevladujočo moralo, običaje, politično kulturo in druge ključne dejavnike. Prav tako se razvije pravni razum na ravni uporabe prava, kjer mora upoštevati ustaljeno metodologijo razlage pravnih aktov ter vsebinske in formalne meje, ki jih ti akti (zakoni itd.) postavljajo. Pravna razumskost je torej tista uporaba razuma, ki izhaja iz pravnih premis in ne neposredno iz splošnih življenjskih zakonitosti. Človekova zdravorazumskost se s pravno razumskostjo prekriva predvsem tam, kjer se pravo izrazito ujema z moralo (npr. pri dejanjih, ki so t.i. mala in se) ali z ustaljenimi običaji, medtem ko se obe vrsti razumskosti marsikje tudi razhajata. Toda najuspešnejši je lahko pravni razum zagotovo takrat, kadar ima dobro splošno zdravorazumsko podlago, ki jo nato nadgrajuje s specifičnimi pravni(ški)mi dimenzijami.
Posebna narava pravne razumskosti je morebiti najbolj nazorno razvidna v angleški pravni tradiciji (common law tradition), v kateri je razum (reason) na specifičen način priznan celo kot pravni vir. To pomeni, da je treba v primeru, ko sodniku niso na voljo niti zakon niti precedens niti zavezujoče običajno pravo, odločiti o pravni zadevi s pomočjo razuma. To pa ne pomeni, da se lahko v tem primeru sodnik enostavno zateče k svoji splošni zdravorazumskosti, »kmečki« ali »zdravi« pameti ipd., pač pa mora aktivirati svoj pravni razum, ki naporno dela in se trudi, ki išče in medsebojno usklajuje splošna pravna načela, različne učbeniške teorije, nezavezujoče (obiter dictae) ugotovitve iz sodb drugih sodišč itd. Pravni razum torej tu ne pomeni nič drugega kot sodniški razum, ki varuje oziroma zagotavlja koherentnost pravnega sistema. V knjigi Uvod v velike sodobne pravne sisteme (David, Grasmann) je v zvezi s tem omenjeno, da je Coke v svojem času rekel kralju Jakobu I., da bi ga odvrnil od vmešavanja v pravosodje, da obstaja artificial reason of the law. In to drži, pri čemer je seveda pravni razum umeten prav toliko, kolikor je umetno sámo pravo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
