Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je prejšnji teden (15. 1. 2025) v javnem nastopu dejal, da je človeštvo odprlo Pandorino skrinjico težav (Pandora's box of ills), med katerimi so v ospredju uničujoči konflikti, naraščajoča neenakost, podnebna kriza in tehnologija, ki je ušla izpod nadzora in bi lahko ogrozila naš obstoj. Ker je generalni sekretar Združenih narodov glede mednarodnih razmer zagotovo ena najbolje informiranih oseb na svetu in ker gre za človeka z veliko znanja in izjemno bogatimi življenjskimi in političnimi izkušnjami, bi mu pravzaprav morali verjeti in biti plat zvona po celem svetu. Toda njegov glas odzvanja v prazno. Karavana gre dalje. Vojne in konflikti se množijo in širijo, prav tako ostale omenjene in druge težave človeštva. Kaj nam to pove o nas samih (o ljudeh in človeštvu) in kam nas to vodi?
Naj spomnim, da je bila v grški mitologiji Pandora (prva) ženska, ki jo je po Zevsovem naročilu iz gline ustvaril njegov sin Hefajst, drugi bogovi pa so jo obdarovali: Atena ji je dala dušo, Afrodita lepoto in Zevs skrinjico. Ob tem ji je Zevs zapovedal, da skrinjice nikoli ne sme odpreti. Ker pa je bila dotlej brezskrbna in lepa Pandora neznansko radovedna, je skrinjico vendarle odprla, iz nje pa so se vsule vse vrste bolezni, sovraštva, zavisti ter druge človeške bridkosti in težave ter se razširile med ljudmi. Kot je znano, je zato odprtje Pandorine skrinjice prispodoba za na videz nedolžno dejanje, ki pa sproži hudi posledice.
Seveda se lahko vprašamo, zakaj je Zevs Pandori sploh podaril skrinjico, če ji je prepovedal, da jo odpre. Prav tako, kot se lahko vsakodnevno sprašujemo, zakaj nam življenje ponuja najrazličnejše stvari in ideje, ki se jim moramo odrekati. Toda za razliko od Pandore, človeštvo pravzaprav že kar dobro ve, kaj se bo zgodilo, če sproži vojne ali druge konflikte ali če povzroči ali dopusti zatiranje, diskriminacijo, lakoto in druge negativnosti. Veliko bridkosti in bolečin je človeštvo že izkusilo, zato je vsaj glede njih v povsem drugačni situaciji, kot je bila tista, v kateri se je znašla nevedna in radovedna Pandora.
Pomislimo. Izkusili smo že lakoto, smrtne epidemije in pandemije, podnebne spremembe, celo dve svetovni vojni in tudi uporabo atomske bombe. Edino, kar je v »Pandorinem paketu«, ki ga omenja Guterres, še precejšnja neznanka, je najsodobnejša tehnologija v povezavi z razvojem t. i. umetne inteligence, genetskega inženiringa itd. Pa še glede slednjih smo si lahko ogledali že vsaj nekaj zelo nazornih znanstveno-fantastičnih filmov ali kaj podobnega prebrali, tako da si znamo vsaj hipotetično predstavljati kako bi izgledal svet, v katerem nad človekom prevladajo stroji oziroma umetna inteligenca (ali pa bitja s kakih drugih planetov), ali pa kako bi izgledal svet s povsem genetsko mutiranimi rastlinami, živalmi in ljudmi, oziroma s tistim, kar bi od slednjih še preostalo.
Skratka, ljudje smo bistveno bolj ne-umni od Pandore. Njena napaka je bila, da ni slepo zaupala Zevsu. Mi, človeštvo, pa glede vseh težav, ki jih že doživljamo, ali pa se nam jasno napovedujejo, že imamo bodisi izkušnje bodisi zelo verodostojne in dobro predstavljive napovedi, ki naj bi nas odvračale od nadaljnjih ne-umnosti (beri kar: neumnosti). Vendar nas od njih nikakor ne odvrnejo. Določen del človeštva sicer to našo usmerjenost v slabo in še slabše že zelo dobro prepoznava in ozavešča ter si prizadeva v svetu preobrniti tok dogodkov. Toda pri tem je ta del človeštva zaenkrat v manjšini in prešibak, zato ostaja sodobna Pandorina skrinjica težav na široko odprta.
Ljudje se pogosto učimo na napakah. Na lastnih ali tujih. Zakaj? Ker smo nevedni. Vzemimo za primer prehrano. Najprej ne vemo, da nam bo prenajedanje škodilo in pojemo preveč. Ali pa vidimo nekoga drugega, ki je pojedel preveč. Sledijo bolečine v želodcu ali še kaj hujšega. Zdaj razumsko in izkustveno vemo, da preveč hrane škodi. Toda ko mine nekaj časa, na to spoznanje pozabimo in se spet prenajemo. Kolikokrat kdo ponovi takšno »vajo« na najrazličnejših področjih življenja, je odvisno od vsakega posameznika. Na splošno in v povprečju je takšnih »ponovitev« v naših življenjih zelo veliko, preden res dodobra dojamemo in ponotranjimo nauk in spremenimo naše navade ter vzpostavimo zadostno samodisciplino.
Če mislite, da govorim banalne stvari, imate prav. Toda prav te banalnosti so za naša življenja usodnega pomena. Zaradi njih psihično ali fizično zbolimo, izgubimo službo ali partnerja, včasih še avto, stanovanje ali hišo, na kolektivni ravni pa se znajdemo v ekonomski ali drugačni krizi ali v vojni.
»Historia magistra vitae«, zgodovina (je) učiteljica življenja, se glasi znani (Cicerov) rek. Zgodovina pa ni nič drugega kot zakladnica izkušenj. In teh smo si do danes nabrali ogromno, pri čemer nam sodobna tehnologija omogoča, da se iz njih – četudi to pogosto niso naše osebne izkušnje, pač pa izkušnje drugih ljudi in narodov – lahko vsakodnevno učimo. Toda žal nam ta šola učenja iz zgodovine in tujih izkušenj dela velike preglavice. Če se še iz lastnih izkušenj učimo le počasi, je seveda iluzorično pričakovati, da se bomo hitreje in učinkoviteje učili iz izkušenj drugih.
Ko torej Guterres govori o odprti Pandorini skrinjici, ga le redko kdo posluša, še manj ljudi pa ga sliši. Verjetno tudi zato, ker so mnogi že povsem obupali nad Organizacijo združenih narodov, ki se duši pod nehumano dominacijo svetovnih velesil in le nemočno opazuje, kako se sodobna Pandorina skrinjica preobraža v pravi vulkan civilizacijskih izzivov. Seveda Združeni narodi marsikje in v marsičem tudi pomagajo, toda najhujših svetovnih konfliktov in mnogih v nebo vpijočih krivic na tem svetu večinoma ne uspejo zares preprečiti ali odpraviti.
Kakorkoli že, človeštvo je preživelo že prvo Pandorino skrinjico. Koliko jih je bilo odprtih kasneje, ne vemo. Smo pa še vedno tu – ljudje, namreč. Prav tako bomo verjetno ljudje tu tudi v prihodnjih desetletjih ali stoletjih, morda tudi tisočletjih. Toda ob tem se moramo vprašati, kaj pusti za seboj vsaka odprta Pandorina skrinjica. Koliko opustošenja bo prinesla tokratna? Kakšno ceno bomo torej kot civilizacija spet plačali za naš pretirani(!) materializem, egoizem in ignoranco? Prej ali slej jo bomo namreč plačali vsi in ne le tisti tam, nekje daleč stran, v oddaljenih državah. Ali se mora zgodovina tudi tokrat – seveda v sodobnejši obliki in izvedbi – ponoviti? No, morda pa nas bo kakšna prihodnja kriza le streznila še preden doživimo kataklizmo. Možno je vse. In upanje, seveda, umre zadnje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
