Kaže, da takšnih predvidevanj in napovedi ni bilo. Vsaj ne takšnih, ki bi jim prisluhnili svetovni voditelji, ali pa vsaj tisti diktatorji, ki sedaj bodisi zapuščajo svoje oblastne pozicije, ali pa se zanje krčevito borijo proti velikemu delu lastnega ljudstva (npr. Gadafi). Morda sem le naiven in ne vem, da so mnogi pomembni politični akterji (npr. v ZDA, Rusiji, na Kitajskem in v EU) vedeli, da bo med revnim in zatiranim ljudstvom v navedenih okoljih v letošnjem letu dokončno zavrelo ter so pravočasno pripravili scenarije za takšno ali drugačno intervencijo – kot se, denimo, sedaj dogaja v Libiji.
Pa vendar, kako to, da te krize niso napovedali številni vrhunski izobraženci na najimenitnejših svetovnih univerzah in inštitutih. Kako to, da, denimo, ti isti in drugi izobraženci pred kakimi slabimi tridesetimi leti (in kasneje) niso napovedali razpada Sovjetske zveze in vzhodnega bloka, padca berlinskega zidu in nastanka novih balkanskih, baltiških in drugih držav. Koliko so res vredne milijarde dolarjev ali evrov, ki jih – če vse skupaj seštejemo – predvsem razvite države namenjajo družboslovni znanosti, če potem ta ne zna zanesljivo in pravočasno napovedati nobenega resnejšega svetovnega pretresa. Koliko so res smiselne vojne v Afganistanu, Iraku ali Libiji, če znanstveniki in strokovnjaki vseh vrst ne znajo vnaprej predvideti njihovega dolgoročnega razpleta. Ali bi se šli Rusi (takrat še Sovjeti) bojevati v Afganistan, če bi vedeli, da jim tam ne bo uspelo doseči svojih ciljev? Ali bi se Američani (ZDA) vpletli v vietnamsko vojno, če bi bili s strani znanosti in stroke vnaprej opozorjeni, da jim ne bo uspelo? Ali bi (oziroma: ali so) politični voditelji takšni znanosti ali stroki sploh prisluhnili? Ali je sploh smiselno vlagati toliko denarja in energije v družboslovne znanosti, v univerze in raziskovalne inštitute, če potem v najbolj prelomnih zgodovinskih trenutkih ti ne zmorejo pravočasno predvideti radikaln(ejš)ih družbenih premikov, ali pa jih morda vsaj nekateri predvidijo, pa jim nosilci politične oblasti bodisi ne verjamejo ali jih ignorirajo?
Takšna vprašanja niso na mestu le na področju družboslovnih in njim sorodnih področjih. Vprašajmo se na primer, zakaj znanstveniki in raziskovalci na področju naravoslovja in tehnike razvijajo toliko človeku nevarnih snovi, postopkov in izumov. Ali nekoga, ki razvija smrtonosne strupe in orožja, od različnih bojnih strupov do atomske bombe, sploh lahko imenujemo znanstvenik? Ali beseda znanost res ne implicira nobene etične vsebine – etičnega čuta ali pameti? Ali je nek človek znanstvenik res že takrat, ko odkrije ali izumi nekaj, česar pred njih še nihče ni, četudi je hkrati takšen neumnež ali pokvarjenec, da se ne zaveda, ali pa mu ni mar, da bo takšno odkritje ali izum nekdo drug uporabil v škodo ljudem?
Ali ni tako, da npr. znanstveniki in strokovnjaki, ki pomagajo zgraditi in usposobiti jedrsko elektrarno vedno trdijo, da je ta dovolj ali povsem varna ter odporna na vse mogoče viharje, povodnji in potrese? Ali ni tragikomično, da jim vedno znova verjamemo? Ponavadi jim seveda verjamemo zato, ker si želimo, da bi imeli prav, kajti na odločitve o gradnji jedrskih elektrarn navadni državljani najpogosteje ne moremo neposredno vplivati. Ali ni prav tako tragikomično, da vsi ti znanstveniki pri gradnji jedrskih elektrarn – če ostanem pri tem primeru, ki je sedaj tako aktualen na Japonskem in v širši okolici te države – nekako odženejo misel, da bi lahko kdo jedrsko katastrofo povzročil s sabotažo ali vojaškim napadom? Seveda pa so vsa ta (retorična) vprašanja bolj ali manj smešna in nedolžna, če samo pomislimo, koliko jedrskih in drugih bomb je ta hip nameščenih na rakete širom po svetu.
Ali ni nenavadno, da so prav Japonci, ki so edini doslej doživeli napad z atomsko bombo (napad na Hirošimo in Nagasaki ob koncu druge svetovne vojne), v katerem je umrlo in bilo posledično še tako ali drugače pohabljenih na stotine tisoče ljudi, v svoji državi zgradili kar 55 jedrskih elektrarn? Kaj bodo storili sedaj, ko doživljajo novo nadvse bolečo katastrofo z jedrskim reaktorjem v Fukušimi? Ali se lahko v prihodnje odrečejo vsem tem jedrskim reaktorjem, da bi se izognili morebitni novi nevarnosti ali katastrofi? Ali s(m)o Evropejci ali Severnoameričani kaj na boljšem? Ali nismo ustvarili že toliko nevarnih snovi in predmetov, da z njimi, kot bi temu rekel verujoči, preizkušamo in izzivamo Boga?
Ljudje, ki živimo v miru in vsaj relativnem materialnem blagostanju ne želimo razmišljati o takšnih stvareh. Vsaj ne zares. O njih radi razmišljamo le, če se dogajajo kje daleč stran, na drugi celini ali zgolj v naši domišljiji. Čeprav smo vsakodnevno v gibanju, si predstavljamo, da je svet, v katerem živimo – pri čemer mislimo predvsem na svoj dom, domovino in morda še na tiste bližnje ali daljne države, v katere radi potujemo – nekako stabilen, trajen, celo večen. Od sebe odganjamo misel, da bi se ta svet utegnil nenadoma porušiti, odganjamo misel na to, da nas lahko doleti huda bolezen, naravna ujma, družbeni prevrat in nenazadnje odganjamo misel na smrt lastnega telesa, s katero bomo nekega dne neizogibno soočeni. Če povem nekoliko drugače: ne zavedamo se krhkosti sveta in nas samih. Ne zavedamo se, da so vse atomarne, celične, telesne, pa tudi miselne in energetske strukture krhke, nestabilne. Vse se giblje, in četudi to poteka po tem ali onem redu, zakonitosti, lahko človeški ali kak drug dejavnik s posegom v nek urejeni tok misli, občutkov, snovi ali predmetov v hipu poruši ustaljeni tok in sproži novega, drugačnega, lahko tudi povsem nepredvidenega. To velja tako za naravne kot za družbene (moralne, pravne in druge) ureditve in zakonitosti.
Kaj torej lahko naredimo, da v čim večji meri ohranimo tiste pozitivne svetovne tokove, ki preprečujejo preveliko nestabilnost in posledično rušilne procese na kateremkoli področju našega planeta, vesolja in življenja? Odgovor obstaja, toda preden ga povem, naj opozorim, da ljudje vsega ne zmoremo narediti sami. Tisto, kar nam je namenjeno ali »usojeno« od zunaj, iz širšega zunanjega ali notranjega vesolja, se nam že približuje in nas bo nekega dne tako ali dugače presenetilo. Tudi na takšne dogodke se lahko sicer pravočasno pripravimo in preprečujemo njihove morebitne negativne posledice. Vendar pa lahko to storimo le v omejeni meri, saj smo zaenkrat večinoma še preveč spoznavno neuki in dejavnostno omejeni, da bi lahko, denimo, vplivali na gibanje nebesnih teles, na izzžarevanje sonca ali na dogajanje v središču našega planeta. Prav tako kot tudi ne moremo v vsej potrebni meri vplivati na naše misli, občutja in dejanja.
Kaj torej lahko naredimo? Predvsem dvoje. Po eni strani se moramo učiti sprejemati tudi nekatere rušilne, uničujoče spremembe, še posebej če so te nujne za prenovo negativnih človeških (družbenih) in naravnih stanj. Če nas bolezen v nas, v družbi ali v naravi opozori na naše napake, potem jo moramo sprejeti kot znanilko dobrega, kot nekaj, kar nas sili v pozitivne spremembe, tj. v zdravljenje in prenovo oziroma preobrazbo.
Po drugi strani pa moramo razvijati univerzalno etiko, ki nas ljudi vseh spolov, starosti, ras, narodov in celin »drži skupaj« in oddaja v prostor pozitivne vibracije. Takšna etika nas napeljuje v sočutje in pomoč, ter nas odvrača od tega, da bi kakorkoli škodili drugim ljudem, živalim in preostali naravi. Lahko bi jo tudi imenovali etiko univerzalne ljubezni, ki pomeni povsem nesebično predajanje in razdajanje v dobro vseh bitij in vsega stvarstva skupaj.
Sliši se morebiti preveč vzneseno. Komu morda zveni preveč patetično ali »obrabljeno«. Toda stvar je povsem resnična. Že sedaj ta naš planet stoji in deluje le (še) zato, ker je na njem skupna količina takšne etike, lahko bi tudi rekli pozitivne moči, večja od nasprotne količine anti-etike ali negativne moči. Četudi vidimo v svetu mnogo negativnega, je pozitivnega še vedno nekoliko več, vsaj toliko, da cel svet ne pade s tečajev. Seveda pa v tem ali onem okolju začasno prevlada tudi anti-etika, kar vodi v vojne, mučenja, strah, revščino, lakoto ipd. Univerzalna etika je zato ključnega pomena za zmanjšanje stopnje krhkosti našega sveta, saj v pretežni meri ohranja dinamično ravnovesje oziroma sorazmerje med celicami, atomi in »životroni« (»lifetrons«) našega sveta. Takšna etika je zato tudi predpostavka prave usmerjenosti in učinkovitosti prava, običajev, ekonomije, politike in religije, pri čemer seveda vsi ti in drugi svetovi tudi povratno vplivajo na to etiko samo.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
