Seveda imamo pri vseh igrah tudi napake, prekrške, dobre in slabe igralce, podkupljene sodnike, bolj in manj zahtevno občinstvo itd. In ko takole neprizadeto, kot da bi za hip domišljijsko izstopili iz lastnega telesa in lebdeli v vesolju, še naprej opazujemo vse te človeške igre, ugotovimo, da ljudje, ki so v njih udeleženi, neizmerno hrepenijo in trpijo. Trpijo zato, ker njihovo hrepenenje po zmagi še ni uresničeno in potešeno, ko pa je, je (lahko) le začasno, kajti njihove športne junake prej ali slej čaka sestop ali padec z Olimpa. Ti ljudje se svojega hrepenenja in trpljenja niti dobro ne zavedajo, kajti če bi se ga, bi želeli iz njega izstopiti. Nekako tako uči Budizem, ki pravi, da je treba na poti samorealizacije izstopiti iz začaranega kroga trpljenja. Seveda učijo isto tudi vse druge avtentične religije, le da je poudarek na učenju o preseganju trpljenja nekako najpogosteje pripisan Budi.
Stvar je v osnovi zelo preprosta, le doumeti in izvesti jo je neizmerno težko. Treba je le izstopiti iz igre. Zapustiti športni štadion ali dvorano in se prenehati vznemirjati zaradi stvari, ki so z vidika iskanja smisla življenja nepomembne. Pomislite, ali imajo nabijanje žoge, tek v krogu ali dviganje uteži sploh kakšen pomembnejši pomen za vaš duhovni samorazvoj. Nekaj podobnega je verjetno mislil naš pokojni dr. Janez Drnovšek, ko je šport ocenil kot nekakšno dejavnost nižje vrste.
Toda ne pozabimo, da je sedaj, ko gledamo na stvar iz vesolja, šport tudi vse drugo: gospodarstvo, politika, pravo ter celo filozofija in religija. Povsod se tekmuje, kdo je boljši in uspešnejši, ter kdo ima bolj prav. Vse te tekme povzročajo celo neprimerno hujše posledice kot nogometne in druge običajne športne tekme. V športu prihaja do prepirov, poškodb in divjanja navijačev, v politiki, gospodarstvu, filozofiji in religiji pa do širših družbenih sporov, nemirov, revolucij in vojn. Ne da bi to milijonom ljudi pomagalo odkriti smisel življenja. Kakršnakoli apriorna vzvišenost politika, direktorja podjetja, profesorja ali škofa nad kakim nogometašem zato ni na mestu. Nasprotno, vsi prvo navedeni so lahko družbi bistveno bolj škodljivi kot nogometaš ali drug športnik. Seveda pa smo vsi najprej in predvsem samo ljudje, vsak s svojo življenjsko usodo in nalogo, vsi na poti k istemu cilju, le v prostoru in času različno oddaljeni od njega.
Ljudje se igramo otroške igre, igre mladostnikov, odraslih in končno starcev. Nato zapustimo svoja telesa in nadaljujemo igre »drugod«. Seveda le, če prej ne izstopimo iz začaranega kroga. Odrasli se vsakodnevno igramo ali opazujemo igre kot so služba, partnerstvo, družina, ali pa, na širši ravni, gospodarstvo, politika in religija. Ker smo od vsega tega pogosto neznansko utrujeni in nasičeni, si večkrat ogledamo še tiste igre, ki jim pravimo šport, filmi, gledališke predstave, koncerti, opere, romani itd.
Iz večine teh iger ne znamo izstopiti. Včasih si to neizmerno želimo, saj zaradi njih preveč trpimo. Npr. ko gledamo grozljiv ali tragičen film, ko naše nogometno moštvo izgublja ali ko ga politiki pošteno lomijo. Pa vendar je izstop težak. Če nam uspe, se nam pogosto zgodi, da se k isti igri kasneje spet vrnemo. Naš Prešeren je to lepo izrazil v verzu (navajam ga po spominu): »Srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi.«
Ko imamo npr. že resnično dovolj tega, da naša nogometna ekipa le izgublja, prenehamo hoditi na tekme in brati poročila o njenih porazih. Ali pa, ko smo že povsem razočarani nad aktualno politiko, jo nehamo spremljati preko medijev. Takšen izstop nam prinese mir. Seveda ne popolni, saj nas še vedno vznemirjajo kake druge igre (npr. družinske, službene ali gospodarske). Toda izkušnja z izstopom in občutkom miru vsaj za nekaj časa ostane.
Žal takšne izkušnje nimajo zelo močnega učinka. Po nekaj tednih, mesecih ali letih zbledijo in spet se vrnemo k prejšnjim igram. Zopet navijamo za našo nogometno ali politično ekipo, saj se nam zdi, da bosta tokrat le uspeli… Če se ne vrnemo k istim igram, te praviloma nadomestimo z novimi. Navijamo za drugo športno moštvo, ali za drugo politično ekipo. Na koncu smo spet v isti stari zgodbi. Ta je sicer različna po obliki, vendar ista po bistvu.
Ko človek takole, v času enega zemeljskega življenja, malo odraste, doseže neka srednja leta, preštudira kar nekaj knjig in pozorno opazuje življenje, pride do zelo nespodbudne ugotovitve: ljudje se v več tisoč letih nismo nič bistveno spremenili! Še vedno si želimo predvsem »kruha in iger«, le da se to danes dogaja v tehnično bolj sofisticiranem okolju kot pred denimo dva, pet ali desettisoč leti. Še vedno znamo biti neizmerno brezčutni, kruti in pogoltni, pa tudi izredno sočutni, solidarni in plemeniti. Naša mentalna, energetska in telesna nihanja (tudi turbulence) so v osnovi še vedno takšna, kot so bila v času starega Egipta, Indije, Kitajske, Grčije in Rima. Človeštvo se je od tedaj do danes naučilo zelo malo bistvenih stvari. Veliko pa nebistvenih. Prav na slednje smo pogosto ponosni, saj se nam zdi naravnost imenitno, da se vozimo s hitrimi avti, vlaki, letali in celo raketami, da gledamo televizijo, komuniciramo preko telefona in interneta ter da lahko milijone evrov ali dolarjev zapravimo za kakšen majčken kamenček, sliko ali kakšen drug izjemen predmet ali užitek.
Toda reči je treba tudi naslednje: vse te človeške igre, polne (ne)znanja in strasti, polne hrepenenja in razočaranja, so pomembne! Vseskozi nam dajejo možnost učenja in (samo)izboljševanja. Zato jim moramo biti hvaležni. Morda še najbolj takrat, kadar so najbolj zavožene in krute. Takrat namreč najmočneje ozavestimo razliko med vrednostno in razvojno pozitivnim in negativnim, ter pomen prizadevanja, da igre enkrat za vselej presežemo in najdemo duševni mir. Zato so ravno vojne in druge grozote tako močan katalizator ozaveščanja humanosti in tolerance. Toda, ali si res želimo revščine, naravne katastrofe ali vojne, da bi končno ozavestili vsaj velike napake sedanjega človeškega obdobja? Ali ne bi raje poskusili vsaj nekaj pomembnejših korakov v pozitivno smer narediti že na podlagi doslej pridobljenega znanja in izkušenj? Ali moramo sebe in naše potomce res pahniti v hudo trpljenje, da se bomo (spet) kaj naučili?
Vse bolj se mi zdi se mi, kot da nas naši politični, gospodarski in mnogi drugi voditelji že več let vedno bolj pehajo prav v to negativno smer. Te hude obtožbe ne izrekam resignirano, marveč še vedno z upanjem, da se da tok dogodkov obrniti v pretežno pozitivno smer. Tako kot upam, da je v družbi še vedno veliko ljudi, ki bodo kmalu odločneje kot doslej dejali: Dovolj! Ne nasilno. Umirjeno. Vendar jasno in odločno. Kajti naši voditelji se igrajo igre brez meja. Moralne, etične, pravne in druge meje so le še za gledalce. Igralci so sami sebi omejitve odpravili. Vsi so bolj ali manj isti, ne glede na to, kateri začasno zmaga. Vstopnine za ogled tekem in nagrade igralcev so nesramno visoke, s slabo igro brijejo norca iz občinstva, odpravili so rdeče kartone, trenerje zaklenili v garderobe, policijo in sodnike pa poslali nad gledalce (nad t.i. »kurje tatove«). Ti igralci se sicer občasno kar pošteno spopadejo, brcnejo v koleno ali piščal kakega tajkuna, ministra ali poslanca, toda po tekmi so vsi spet zavezniki, saj se konec koncev zavedajo, da nosijo veliko odgovornost za to, da se igre ne končajo. Le kaj bi namreč ljudje brez njih in njihovih iger?
Ja, res, le kaj bi brez njih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
