Po Kantu mora biti kazen zasnovana na talionskem načelu, ki terja povračilo enakega z enakim (»Oko za oko, zob za zob…«), pri čemer pa niti Kant niti Hegel taliona ne pojmujeta dobesedno, temveč tako, da je treba prestopnika kaznovati na tak način, da bo konkretno prizadet v enaki meri, kot je bila prizadeta žrtev njegovega protipravnega ravnanja. Če npr. bogataš verbalno užali reveža, ga ne gre (bogataša) obsoditi na denarno, pač pa na sramotilno kazen, ki ga bo (bogataša) prizadela v njegovi časti.
K temu pa Kant dodaja, da v primeru umora ni nadomestka za zadostitev pravičnosti, kajti med smrtjo in (celo najbolj bednim) življenjem ni nobene istovrstnosti. Morilca je treba (sorazmerno njegovi notranji zlobi) v vsakem primeru obsoditi na smrt. Toda za izrek in izvršitev smrtne kazni ni ravno nujno, da gre ravno za morilca, kajti tudi zločin zoper državo je po Kantu take narave, da ga mora storilec plačati s smrtjo.
Če ostanemo pri umoru, vidimo, da morajo biti po Kantu na smrt obsojeni tudi sostorilci, napeljevalci in pomočniki morilca, saj to izhaja iz (Kantovega pojmovanja) pravičnosti, ki se ravna po apriorno postavljenih in (raz)umnih pravnih zakonih. Kant odstopi od zahteve po smrtni kazni le v primeru, če bi bilo število sokrivcev pri umoru tako veliko, da bi država ostala brez podložnikov, če bi usmrtila vse te zločince – v takšnih primerih mora imeti državni suveren možnost oziroma moč, da tem zločincem namesto smrtne kazni izreče neko drugo, saj lahko le tako ohrani obstoj naroda in države. Vendar pa Kant takšni odločitvi vladarja ne pripisuje skladnosti z zakonom, pač pa jo opredeljuje kot izjemen akt milosti.
Na splošno je mogoče reči, da Kant svojo teorijo kaznovanja pojmuje in razlaga na izrazito racionalističen način, kjer je na nek način logika (raz)uma pojmovana kot edini pravi vir utemeljitve (smrtne) kazni. Vse skupaj deluje že kar nekako grozljivo matematično, saj se ekvivalenca med kaznivim dejanjem (in njegovo posledico) ter kaznijo vzpostavlja nekako shematično, brez občutij, brez čustev, brez kakršnegakoli dvoma v lasten prav: morilec pač mora umreti.
Seveda je prav v tem poanta takšnega (filozofskega) racionalizma, kajti iracionalne dejavnike je treba iz pravne presoje izločiti, saj so preveč subjektivni in zato nedosledni, pristranski ali kaj podobnega. Čeprav Kanta ni mogoče šteti v krog evropske racionalistične filozofije, v katerega sodijo predvsem Descartes, Spinoza in Leibniz, lahko rečemo, da je njegov pristop k razumevanju (smrtne) kazni ter nasploh etike in prava, predvsem racionalističen.
Skrajna ponazoritev Kantove racional(istič)ne doslednosti je njegov hipotetičen primer, kjer se člani neke družbe, ki živi na otoku, odločijo da bodo to svojo družbo »samorazpustili«, in sicer tako, da se bodo razselili z otoka na katerem živijo. Pri tem se (Kantu) zastavi vprašanje, ali morajo pred tem usmrtiti na smrt obsojenega, ki v zaporu čaka na izvršitev kazni. Kantov odgovor je pritrdilen, kajti vsakdo mora dobiti tisto, kar je zaslužil s svojimi dejanji. Če smrtne kazni ne bi izvršili, bi krivda za kri ostala na ljudstvu, le-to pa bi morali celo šteti za sostorilca pri zločinčevem dejanju.
Komentatorji tega primera pogosto ugotavljajo, da je srž Kantove misli tu v tem, da je zločinec prekršil normo in concreto, ljudstvo, ki bi opustilo njegovo kaznovanje pa bi normo prekršilo in abstracto, kar je mnogo huje. Konkretna kršitev je namreč le posamično dejanje zločinca, ki je nekako nepovratno »izgubljeno« v preteklosti, medtem ko ima abstraktna kršitev pravne norme posplošujoč in zato odločilen učinek za prihodnost.
Pri vsem tem se mi zdi zanimivo predvsem to, da Kanta kljub njegovi strogosti v zvezi s razumevanjem funkcije in pomena kaznovanja pretežno uvrščamo med humanistične evropske filozofe. Tako npr. Kantova etika med drugim uči, da mora biti človeku njegova lastna človečnost in človečnost v osebi drugih ljudi vedno samo cilj in nikoli le sredstvo. Če upoštevamo tudi druge Kantove etične, pravne in politične nazore, ki so pogosto prežeti z mislimi o svobodi posameznika (Kant npr. pravo definira kot skupek pogojev, pod katerimi se lahko svobodna volja enega po splošnem zakonu svobode združi s svobodno voljo drugega), potem bi nas moralo na prvi pogled čuditi, da je Kant do morilca tako strog, da ne odstopa od smrtne kazni.
Toda podrobnejši vpogled v Kantovo filozofijo etike in prava nam kmalu pokaže, da so njegove splošne definicije in usmeritve zgolj formalne, kar pomeni, da so sicer na videz logično smiselne, vendar vsebinsko povsem prazne. Reči, da je treba spoštovati človečnost, je seveda lepo in prav, toda ob tem je treba tudi povedati, kaj si pod tem pojmom predstavljamo – Kant pa tega natančneje ne pojasni. Lahko pa iz njegovega nauka o kaznovanju in o utemeljenosti smrtne kazni sklepamo, da v morilcu človečnosti več ne vidi.
Kant v primeru morilca ne pozna odpuščanja, ne pozna kompromisa, ne pristaja na možnost, da se storilec lahko z obžalovanjem in kesanjem, s koristno dejavnostjo, z lastnim trpljenjem ali kakorkoli drugače vsaj delno odkupi za storjeno zlo. Pri tem je seveda zanimivo tudi to, kako prepričan je (Kant) v svoj prav. Kar je še posebej nenavadno (paradoksalno) zato, ker je Kant spoznal, da (raz)um ne omogoča zanesljivega spoznanja pri najbolj temeljnih vprašanjih, kot sta npr. vprašanji obstoja Boga in svobodne volje. Kant zato v zvezi z Bogom pušča prostor veri. Pri tem pa očitno niti najmanj ne pomisli na to, da bi morda lahko Bog na smrtno kazen »gledal« drugače od njega.
Podobno kot Kant, vendar v drugačnem filozofskem kontekstu, razmišlja o smrtni kazni tudi Hegel. Tudi on gleda na kazen racional(istič)no, logično. Kazen je »negacija negacije«. Zločin je negacija prava, kazen je negacija zločina. S kaznijo se spet vzpostavi pravno stanje. Zato mora država prestopnike kaznovati. Hegel poudarja, da je kazen tudi pravica zločinca.
Slednje je nekoliko težje na kratko razložiti. Naj poskusim tako, da izpostavim Heglovo misel, da kazen izhaja iz splošne volje, ki je tudi volja zločinca samega, zato je ta s tem, ko krši pravo, tudi sam negativno prizadet in mu zato pripada pravica, da se s kaznijo nekako »odreši« - po Heglu torej kazen ni gola prisila, marveč izražanje svobode, kar pomeni, da usmrčeni zločinec (ravno z usmrtitvijo spet) postane človek. To lahko razumemo nekako tako, kot da je vsaka kazen, ki nas upravičeno doleti za protipravno ravnanje, naša pravica v tem smislu, da nam (edino ona, tj. kazen kot pravica) daje možnost, da se preko nje odkupimo oziroma odrešimo svojega nedopustnega ravnanja ter dokažemo, da smo spet postali zavezani pravu in s tem tudi pravnemu spoštovanju drugih oseb.
Znani italijanski kriminolog Cesare Beccaria (1738-1794) je državi odrekal pravico, do uporabe smrtne kazni, saj je menil, da ni mogoče domnevati, da bi posameznik pristal na družbeno pogodbo, v kateri bi bila predvidena možnost, da se nad njim izvrši smrtna kazen, pač pa je moč domnevati ravno nasprotno. Na to se je Hegel odzval s stališčem, da država ni pogodba, pač pa višje bistvo, za katerega je v določenih primerih mogoče upravičeno zahtevati tudi žrtve, v skrajnem primeru tudi življenja državljanov.
Vse to spet kaže, kako lahko zaverovanost mnogih ljudi (tudi filozofov) v svoj prav vodi v takšna ali drugačna kategorična stališča, pri čemer imajo nekatera izmed njih zelo dramatične učinke. Ne glede na to, ali se glede smrtne kazni strinjamo ali ne strinjamo s Kantom in Heglom (ali z Beccario in še kom), se je pač treba zavedati, da ima kakršnakoli napaka v našem (zgolj človeškem, omejenem) razmišljanju o smrtni kazni neprimerno hujše posledice, kot morebiti napaka o tej ali oni globi za prekršek ali denarni ali zaporni kazni za kakšno manj hudo kaznivo dejanje. To je tudi eden temeljnih argumentov nasprotnikov smrtne kazni.
Ker bom te argumente predstavil prihodnjič, ko bom tudi zaključil svoje razmišljanje na to temo, naj tokrat le še rečem, da je seveda razumljivo, da lahko (tudi) o takšnih zahtevnih vprašanjih vsakdo razmišlja le v mejah svojega spoznavnega horizonta in da se dejstva, da te meje pač obstajajo, večinoma vsi res premalo zavedamo. Ali, kot se glasi šala, obstaja dobrina, ki je nikoli za nikogar ne zmanjka. To je seveda: pamet. Vsakdo je namreč prepričan, da jo ima dovolj oziroma da mu je ne manjka.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
