Če nadaljujem s pomočjo nastavka o učencu in učitelju (na katero se bom v zvezi z ZDA skliceval še v nekaterih nadaljnjih kolumnah), lahko rečem, da se bodo morale ZDA v prihodnje soočiti z dejstvom, da jim sedaj in v prihodnosti ni (več) namenjena le vloga učitelja, pač pa v marsičem tudi vloga učenca. Moj osebni vtis je, da so ZDA nekako močno utrujene. Pri tem so seveda še vedno svetovna velesila, ki sooblikuje vse pomembnejše svetovne politične, ekonomske in mnoge druge dogodke. Preostali svet jih še vedno v marsičem posnema, prosi za pomoč, jih hvali ali se jim prilizuje, na drugi strani pa jih seveda tudi kritizira ali celo sovraži… - kar vsekakor kaže, da so ZDA še vedno v marsičem osrednji dejavnik v svetovnem dogajanju.
Toda medtem, ko se na eni strani stara celina, še posebej članice EU, relativno uspešno povezujejo v zastopanju mnogih tistih vrednot, ki v precejšnji meri odgovarjajo na ključne izzive sodobnega časa (zagotavljanje človekovih pravic in socialne varnosti, varstvo okolja, nasprotovanje vojnam itd. – seveda pa EU še zdaleč ne gre idealizirati), in ko se drugod po svetu, še posebej v Aziji, prebujajo nove bodoče svetovne velesile (v prvi vrsti seveda Kitajska), so ZDA nekako obtičale v nekakšnem začaranem krogu.
Prvič, ekonomski kazalci niso vzpodbudni (vrednost dolarja že dolgo časa pada, cene bencina stalno rastejo, gospodarstvo je po mnenju mnogih v recesiji…). Drugič, politika je v zadnjih letih v marsičem obtičala v slepih ulicah (pretežno neuspešna vojna v Iraku, odsotnost pravih političnih vizij in seveda nezadovoljstvo s sedanjo vladno administracijo). Tretjič, že več let je opazno usihanje nekaterih temeljnih načel pravne države oziroma varstva človekovih pravic (izkoriščanje nevarnosti pred terorizmom za pretirane posege v zasebnost in druge človekove pravice, primer Guantanamo, nepristop ZDA k rimskemu statutu itd.). Četrtič, kljub mnogim premikom na področju širše ozaveščenosti o potrebi varstva (svetovnega) okolja, ameriška zvezna vlada na tem področju ni naredila bistvenega napredka. In še bi lahko naštevali.
Vse to in še marsikaj daje občutek, da ZDA temeljito potrebujejo precejšnjo spremembo v vodenju, kar se odraža med drugim tudi v zelo visoki podpori senatorju Baracku Obami, kot možnemu kandidatu za predsednika ZDA (upoštevati je namreč treba, da je Obama »na pol« črnec, kar je bila doslej v ZDA vedno zelo »šibka« popotnica za predsedniško kandidaturo), ter morda še bolj v načinu, na katerega se ta podpora na nekakšen sinergičen način steka od milijonov najrazličnejših posameznikov iz vseh rasnih in socialnih slojev.
Prav Obama namreč v krogu preostalih treh možnih kandidatov za predsednika ZDA (poleg njega sta potencialna kandidata še John McCain in Hillary Clinton) edini resnično uteleša možnost korenitejše spremembe. Čeprav je seveda v okviru sodobnega političnega marketinga, še posebej ameriškega, ki v svojem make-upu v marsičem presega celo holliwoodske spektakle, zelo težko prepoznati avtentične osebnostne lastnosti in prepričanja posameznih predsedniških kandidatov, pa osebno mislim (potem ko sem se v zadnjih mesecih tu v ZDA kar pošteno nagledal predvolilnih nastopov in komentarjev ter se o tem tudi z marsikom pogovarjal), da je Obama edini med kandidati, ki lahko v ZDA v prihodnje doseže širšo podporo za nekatere nujne spremembe (npr. na področju socialne varnosti, gospodarstva in zunanje politike). Ostala omenjena potencialna predsedniška kandidata sta seveda oba sposobna in izkušena politika, ki bi lahko enako dostojno vodila ZDA, toda njuna »reformna karizma« je bistveno šibkejša. ZDA pa v tem hipu, vsaj po moji oceni, nujno potrebujejo prav to.
Lansko leto, torej pred mojim odhodom v Kalifornijo, sem se o prihajajočih ameriških volitvah na kratko pogovarjal s prijateljem iz ZDA, Deanom DeVosom (ki je med drugim vrhunski prevajalec). Dean me je že takrat opozoril na moč osebnosti Baracka Obame. Takrat sem ga poslušal bolj površno, kajti ameriške volitve so se mi zdele še preveč oddaljene. Danes se večkrat spomnim na njegove besede. Ne gre za to, da bi želel idealizirati Obamo, čeprav moram priznati, da mi je izredno simpatičen, pač pa gre za to, da vedno bolj razumem, da mnogi posamezniki v njem vidijo (ali želijo videti) nosilca nekakšne nove Amerike, socialno varnejše, v svetu bolj priljubljene in nenazadnje polnejše optimizma.
Seveda vsega tega ne more doseči noben posameznik. Toda če je ta posameznik (bodoči) ameriški predsednik, potem lahko za seboj, če ima dovolj karizme in če ubira pravo pot, potegne tudi nacijo. In velik del te nacije se sedaj odziva. No, da se razumemo, mnogi so tudi zelo nenaklonjeni Obami, mnogi mu ne zaupajo, mnogi ga celo sovražijo – morda zato ker ni belec, morda zato ker je v marsičem precej liberalen oziroma je kandidat demokratske stranke, morda zato, ker ga ne poznajo, morda pa ravno zato, ker ga poznajo...
Dejstvo je, da sedanji predsednik George W. Bush v javnosti že dolgo ne uživa zadostne podpore. Še celo potencialni republikanski kandidat za Belo Hišo John McCain, ki je prejel za svojo kandidaturo Bushevo javno podporo (»endorsement«), se v svoji kampanji nadvse trudi, da ga volivci ne bi povezovali z Bushem. Toda vprašanje je, ali se Američani resnično zavedajo svojega problema. Ali pa morda mislijo, da je problem zgolj v Georgu W. Bushu? Ali se ne obnašajo podobno pravzaprav vse nacije? To je seveda vedno znova velika preizkušnja za vsakogar, tudi za nas Slovence.
No, glede ZDA je mogoče reči, da se je že dolgo prevladujoči ameriški »antiintelektualizem«, ki ga je še posebej v zadnjih letih tako »uspešno« poosebljal predsednik Bush, začel spreminjati v resno oviro za nadaljnji uspešen razvoj ZDA. Paradoks te države je namreč v tem, da ima na eni strani vrhunsko razvito intelektualno elito (seveda dandanes zbrano že iz vsega sveta), vendar pa ta elita, ki je zbrana okoli univerz, znanstvenih inštitutov, kulturnih organizacij, gospodarskih korporacij itd., očitno ni tista, ki bi lahko prevladujoče vplivala na povprečnega Američana ter na širše javno mnenje v ZDA. Le kako bi si sicer lahko drugače razlagali dvojno zaporedno izvolitev sedanjega predsednika.
Specifičen problem v zvezi s tem pa je, da je svet dandanes vedno bolj kompleksen in sofisticiran in ga ni več mogoče voditi oziroma upravljati na nekakšen preprost »kavbojski« način. Če želimo npr. svet rešiti ekološke katastrofe, moramo biti seveda na eni strani dovolj izobraženi in na drugi strani dovolj občutljivi (senzibilizirani) za dobro in zlo. Isto velja, če želimo pametno razvijati in upravljati sodobno tehnologijo, preprečevati terorizem in vojne ter v drugih pogledih razvijati bolj humano družbo. Vsega tega dandanes ni več mogoče dovolj uspešno početi le z osnovnošolskim znanjem in s poenostavljenimi predstavami, ki jih svetu vsiljujejo takšni ali drugačni »kavbojski« politiki in njihovi »kavbojski« lobiji.
ZDA v teh pogledih vsaj pretežno niso in ne morejo biti učitelj preostalemu svetu. Ko druga dva potencialna predsedniška kandidata javno »zmerjata« Obamo z elitistom, to v ZDA očitno izzveni kot nekakšna psovka. Seveda ni Obama nič bolj elitist kot McCain ali Clinton (v resnici je to celo bistveno manj), vendar je zanimivo to, da mora sedaj to volivcem posebej pojasnjevati. Vendar se bo treba tako v ZDA, kot v vsem preostalem svetu počasi naučiti, da biti izobražen (Obama je diplomiral na Harvardu) – vsaj kolikor je to povezano s predstavo povprečnih ljudi o »elitizmu« - ni še nič slabega; v sodobnem svetu je in bo to vedno bolj nepogrešljiva dobrina.
Seveda pa biti izobražen še ne pomeni, da moraš biti zato »vzvišen« ali »domišljav« v odnosu do ostalih ljudi. In tega se bomo počasi morali začeti mnogo bolj zavedati tudi v Sloveniji, kjer antiintelektualizem (v smislu neprepoznavanja in neupoštevanja pravega znanja) že marsikje postaja vrednota, sorazmerno s tem pa žal raste tudi količina primitivne vzvišenosti in domišljavosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
