Naslednji primer bom povzel po spominu. Leta 1997 je bil Državni zbor pred dilemo, ali naj ratificira pridružitveni sporazum z EU, v katerem so nekatere določbe odstopale od naše takratne ustavne prepovedi nakupa zemljišč s strani tujcev (68. člen ustave). Takratni predsednik države je s pismom pozval Državni zbor k ratifikaciji pridružitvenega sporazuma, vendar seveda le pod pogojem, da to dopušča ustava. V tistih dneh so nato trije študenti prava v časopisu Delo med pismi bralcev objavili zelo kritično pismo, v katerem so predsedniku države v precej nespoštljivem oziroma že kar grobem tonu očitali, da poziva Državni zbor k neustavnemu dejanju. Osebno me je zmotil že takšen način pisanja predsedniku države, kajti gre za državno institucijo najvišjega ranga, ki tudi v polemičnih razpravah terja določen spoštljiv odnos. Še posebej študenti prava, sem si mislil, bi morali to vsaj do neke mere vedeti. Toda kar je me še bolj zmotilo, je bilo to, da sem imel v spominu, da je predsednik države sicer zares pozival Državni zbor, da z ratifikacijo sporazuma naredi pomemben korak naprej v približevanju EU, vendar pa ob tem ni pozabil opozoriti, da je ratifikacijo treba izpeljati zgolj in strogo po ustavni poti. Predsednikovo pismo sem zato poiskal in ga še enkrat natančno prebral ter ugotovil, da se nisem motil, saj je predsednik vsaj dvakrat (če ne večkrat) izrecno poudaril, da je ratifikacija sporazuma dopustna le, če se ugotovi, da jo dopušča ustava. Skratka, trije študenti prava so v javnem pismu napadli predsednika države z očitno in dokazljivo neresničnimi navedbami o njegovem ravnanju. Ne vem kaj si misli ob tem bralec te kolumne, toda meni se zdi to v prvi vrsti pomanjkanje temeljne državljanske (in tudi nasploh družbene) vzgoje. Pa to še ni konec te zgodbe. Ko sem nekaj mesecev kasneje slučajno naletel na enega od teh treh študentov, sem ga vprašal, kako je prišlo do tega, da je sodeloval pri tem pismu. Dejal mi je, da mu je sedaj kar precej nerodno, da je pri tem sodeloval, kajti zadeva je izgledala približno tako, da je eden od trojice napisal pismo in ga dal v podpis ostalima dvema, pri čemer ta študent, s katerim sem govoril, pisma predsednika – vsaj tako mi je takrat dejal – sploh ni, ali pa vsaj ne v celoti, prebral(!).
Še en primer. Študent Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je nedavno napisal e-mail (pravzaprav kar dva) predsedniku Državnega zbora. V tem primeru je študent v uvodnih stavkih izkazal ustrezno spoštljivost do (položaja) predsednika, toda njegova prošnja je bila, da mu predsednik (kot predstavnik državnega organa) pomaga v zvezi s seminarsko nalogo o vlogi predsednika države, in sicer predvsem tako, da mu pojasni vlogo in pomen predsednika države ter pomaga glede iskanja virov in literature, pri čemer je študent tudi povedal, da bo hvaležen za čim prejšnji odgovor, ker se mu zelo mudi. Zanimivo, ni kaj (morda se zdi komu celo »simpatično«). Sprašujem pa se, zakaj študent pisma ni naslovil kar na predsednika republike (katerega položaj naj bi obravnaval v seminarski nalogi). Sprašujem se tudi, zakaj ne bi med pristojnosti različnih predsednikov, ministrov in sodnikov v ustavi in zakonih navedli še pomoč pri sestavi seminarskih nalog. Skratka, ta primer kaže po moji oceni precejšnjo pomanjkanje ali celo odsotnost občutka in razumevanja razmerja med državljanom (študentom) in predsednikom parlamenta ali drugim visokim funkcionarjem. To ne pomeni, da kakorkoli nasprotujem možnosti neposrednega obračanja državljanov na poslance ter tudi na predsednika državnega zbora, vendar pa mora iti (naj bi šlo) v takšnih primerih za druge razloge.
Naj povem, da je povod za to kolumno moj nedavni razgovor z bivšo študentko naše pravne fakultete, ki mi je posredovala nekaj svojih spominov. Ker je kolegica zelo resna in odgovorna pravnica, in ker sem kar nekaj podobnih zgodb že slišal tudi iz drugih zanesljivih virov, ji pač verjamem in strnjeno povzemam njeno sporočilo. Povedala mi je, da je bila v času študija noseča, pri čemer je prišla na ustni del nekega izpita že v zadnjem (težavnem) stadiju nosečnosti. Ko je svoje kolege študente na hodniku prosila, da bi ji zaradi njene nosečnosti dovolili, da pristopi k ustnemu delu izpita preko vrste, so jo gladko zavrnili. Prav tako je doživela, da je njena kolegica (že mati v času študija) izrazila enako prošnjo z navedbo, da mora nujno po otroka v vrtec, ter s strani t.i. kolegov študentov doživela odločno zavrnitev, v tem primeru celo tako, da so ji dejali, da je pač njen problem če ima otroka, oziroma da bi na to (kot študentka) morala misliti prej. Če k temu prištejem še druge oblike študentske tekmovalnosti (»nekolegialnosti«), o katerih sem doživel že veliko osebnih pričevanj (npr. odrekanje pomoči kolegom pri študiju, skrivanje zapiskov s predavanj pred njimi), potem moram reči, da nismo na dobri poti. Seveda vsega tega in predvsem tudi ne zgornjih primerov ne gre pretirano posploševati, toda splošno stanje duha se vedno bolj giblje v navedeni smeri. Po eni strani so takšna ravnanja pogojena s sistemom študija prava in s sistemom zaposlovanja pravnikov, ki študente in diplomante postavljata v hudo medsebojno konkurenco, po drugi strani pa gre tudi za odraz splošnega (nadaljnjega) upadanja osnovne medčloveške morale in kulture obnašanja (kolikokrat ste v zadnjem času doživeli, da bi npr. kakšen mladenič ali mladenka odstopila sedež na avtobusu ali kje drugje starcu/starki ali nosečnici ali pa slednjim pomagala po stopnicah ipd.?).
Na tem mestu in v prihodnji kolumni, v kateri bom nadaljeval to razmišljanje, se ne mislim ukvarjati s tistimi dejavniki, ki na nek način (vsaj tako se nam zdi, čeprav to v resnici sploh ne drži) »od zunaj«, »objektivno« pogojujejo naše sodobno družbeno vedenje. Ne bom se torej ukvarjal se tem, da živimo v tržnem gospodarstvu, ki terja tekmovanje, konkurenčnost, boj »najprej za samega sebe in šele nato za druge« itd. Prav tako se ne bom ukvarjal z dejstvom, da poteka podoben boj tudi glede iskanja zaposlitve v pravnih poklicih. Celo velikih moralnih tem o takšnem in drugačnem »liku pravnika« ne bom načenjal. Na splošno namreč ugotavljam, da je v naši družbi, predvsem kolikor jo doživljamo preko medijev, že bistveno preveč leporečja. Skorajda v vsakem intervjuju ali predstavitvi kakšne znane osebnosti v najbolj prodajanih časopisih in revijah beremo o tem, kako pomembna je duhovnost (ali ste se kdaj resnično poglobili v pomen tega pojma?), kako je najpomembnejša univerzalna ljubezen (brez zamere, ampak o tem celo večina najbolj vernih ljudi sploh ne ve kaj dosti, da o praksi raje ne govorimo), kako je najbolj pomembna notranjost in ne zunanjost človeka (a ja?), kako vsi oddajajo in prejemajo pozitivno energijo itd. Pa da ne bo nesporazuma – vse te misli in usmeritve so načelno prave, vendar pa so za premnoge od nas še prezahtevne, in so zato zgolj igra besed in za hip prijetnih (domišljijskih) predstav. Ne verjamete? Napravite test. (Vz)ljubite(!) osebo, ki jo imate trenutno najmanj radi oziroma jo celo sovražite. Naj bom radikalen? Vzljubite(!) morilca, mučitelja, posiljevalca, tatu, tečneža, kverulanta itd.! Ne gre? No potem to (še) ni univerzalna ljubezen. Toda brez panike. Vsaka ljubezen, četudi le ljubezen do tistega, ki je z nami dober ali nam je všeč, je že »košček«, del univerzalne ljubezni in pozitivne energije.
In zakaj govorim vse to? Zato ker smo ljudje večinoma takšni, da lahko napredujemo v svojem splošnem razvoju (prav tako pa tudi v svojem pravnem razvoju) le po »koščkih«, torej z majhnimi koraki. Vsak večji preskok je tvegan, saj mu lahko sledijo zelo neugodne in razvojno nekonstruktivne posledice (lahko tudi hudi padci). To je tako, kot če bi se neizkušen planinec podal v Himalajo. Prav zato ni vedno najbolj produktivno, če veliko govorimo zgolj o visokih moralnih in etičnih standardih pravniškega poklica, o »pokončnem in poštenem pravniku«, o pravu kot »umetnosti« ipd. (seveda pa je treba v pravih trenutkih govoriti tudi in predvsem o tem). Večkrat je namreč primerneje tudi tu začeti z majhnimi koraki. Tako je npr. vsem tistim, ki jim manjka osnovnega bontona in občutka za sočloveka, najprej treba na nek ustrezen način zagotoviti elementarno vzgojo. Kako? Ali ni to, če govorimo o odraslih, polnoletnih osebah, že poseganje v zasebnost, neprimerno moraliziranje, morebiti celo miselni totalitarizem ali kaj podobnega? Ali ni takšnih posameznikov, ki elementarne vzgoje nimajo, zgolj peščica? Premišljujmo o tem. Vsaj jaz bom - do prihodnje srede.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
