Pojem revolucija pomeni popoln preobrat nečesa glede na (do)sedanje stanje. Ta pojem se uporablja v različnih povezavah. Tako npr. govorimo o znanstveni, industrijski, tehnični, kulturni in celo seksualni revoluciji. V političnem pomenu je revolucija radikalna sprememba družbene ureditve (v nadaljevanju se osredotočam izključno na pojem politične revolucije). Kot takšna pomeni revolucija tudi popoln preobrat na področju pravne ureditve, kajti revolucionarno pravo je povsem podrejeno revolucionarni politiki. Revolucija se lahko porodi le v hudi družbeni krizi. Seveda vsaka kriza ne vodi v revolucijo, saj lahko rezultira tudi v socialnih nemirih ali uporih, v državnem udaru ali v (državljanski) vojni. Kriza privede do revolucije, kadar so izpolnjeni še nekateri drugi pogoji. Tako morajo npr. obstajati organizirani nosilci določene revolucionarne ideologije, kriza pa mora biti izrazito huda in vseobsežna, kar pomeni, da temeljito »zamaje« vse družbene razrede in sloje.
Revolucija se od socialnih nemirov ali sporadičnih uporov zoper neko oblast (npr. kmečki upori, upori plemstva zoper kralja) razlikuje po svoji vseobsežnosti, ideološki naravnanosti, daljšem času trajanja ter nenazadnje pogosto tudi po (večji) radikalnosti. Vojna se od revolucije razlikuje predvsem po tem, da nima namena ideološko celovito preobraziti neke družbe, pač pa ima v vojni vsaka stran interes, da bodisi obrani svojo oblast in ureditev, bodisi da prevlada nad drugo oblastjo ter drugemu ljudstvu vsili svojo ureditev. Državljanska vojna za razliko od revolucije praviloma nima istih vzrokov, saj temelji predvsem na t.i. pravici do upora, ali na partikularnih motivih, kot je npr. boj za ekonomsko in politično prevlado enega dela prebivalstva nad drugim, ter boj za določene pravice posameznikov ali družbenih skupin (npr. boj za odpravo suženjstva). Pri vsem tem je zanimivo, da se v prevladujoči družbeni miselnosti vojne pogosto doživljajo kot nekaj »normalnega«, »naravnega«, tj. kot nekaj čemur se nekako nikoli ne da povsem izogniti, medtem ko nas pojem revolucije navda z nekoliko bolj »grozečim« občutkom, kajti revolucija naj bi bila nekaj izrazito samovoljnega in dramatičnega. Vojne se »pač dogajajo«. Četudi jim načelno nasprotujemo, jih nekako »razumemo«, saj si lahko predstavljamo človeške strasti in potrebe po ozemlju, naravnih bogastvih in oblasti, ki ljudi vodijo v takšne oborožene spopade. Revolucija pa pomeni ne le fizično nasilje, pač pa tudi izrazito psihično nasilje, pri čemer sta obe vrsti revolucionarnega nasilja neizogibno totalitarni. Usmerjata se na vse ljudi ter vodita v radikalno preobrazbo mišljenja in načina življenja. Česa takega pa se ljudje zavestno ali podzavestno bojimo celo močneje od vojn.
Revolucija lahko pripelje do družbenega napredka. Toda ta proces, kolikor uspe, pokaže resnično pozitivne rezultate šele na dolgi rok. Na kratki rok spremljajo revolucijo številni problemi in paradoksi. Prvi takšen problem je, da revolucija zaradi svoje nasilnosti sproži v njenih protagonistih in nato tudi širše v ljudstvu najbolj radikalne in nasilne instinkte. V vseh dosedanjih revolucijah, meščanskih in socialističnih (komunističnih), je bilo pobitih, mučenih in ustrahovanih ogromno ljudi. Ker v revolucionarnem času ni pravne države, pač pa vlada skoraj izključno zakon močnejšega, so ljudje na milost in nemilost prepuščeni vodjem revolucije in njihovim eksekutorjem. Revolucionarni vodje najpogosteje niso (le) začetni ideologi revolucije, pač pa so to predvsem tisti posamezniki, ki revolucijo izkoristijo za dosego osebnih ambicij po oblasti. Med vsemi nosilci oziroma protagonisti revolucije se zato prej ali slej vname boj za oblast, oziroma boj, v katerem hočejo tisti, s »pravimi idejami«, prevladati nad tistimi, ki so »skrenili s prave poti«. Vse skupaj se konča v krvi, zato je povsem na mestu rek, da »revolucija žre lastne otroke«.
Toda ob vseh negativnih, nehumanih vidikih revolucije, se prej ali slej znajdemo v zadregi. Če si to pogledamo praktično, vidimo, da živimo danes v demokratičnih in pravnih državah, ki temeljijo na revolucionarnem izročilu meščanstva. Meščanske revolucije v Evropi so bile namreč tiste, ki so odpravile fevdalizem in uvedle ideologijo svobode (človekovih pravic), enakosti (pravičnosti in pravne države) ter bratstva (solidarnosti). Te revolucije so postavile v središče političnega sistema posameznika in ljudstvo. S tem so sekularizirale politični sistem in državo, seveda ob hkratni dopustitvi svobode veroizpovedi in delovanja verskih skupnosti. Čeprav se je vse to razvijalo postopno, se je preobrat, ki je ta proces sprožil in legitimiral (!), zgodil z omenjenimi revolucijami. Demokracija, pravna država, človekove pravice, svoboda podjetništva in še marsikaj, kar danes nadvse poveličujemo, se je pred več kot dvesto leti in kasneje porodilo tudi v revolucionarnem divjanju, ki je bilo samo po sebi grozovito. Toda brez tega radikalizma, bi cel svet morebiti še danes živel v fevdalnih in tradicionalnih plemenskih in podobnih ureditvah. T.i. moderna družba je bila namreč v Ameriko, Azijo, Avstralijo in druge dele sveta sprva »izvožena« iz post-revolucionarne Evrope, v manjši meri pa seveda kasneje tudi iz post-revolucionarne, modernizirane severne Amerike.
Kako torej ovrednotiti revolucijo? Ali jo je morebiti legitimno zahtevati v primeru, če se bo svetovna kriza kapitalizma še stopnjevala? Ali ni v vsakem primeru boljša in legitimna le politična in nasploh družbena evolucija, kot zgolj postopno dograjevanje in izboljševanje (reformiranje) sedanje stopnje družbenega razvoja? Ali ni vsaka revolucija neizogibna kršitev človekovih pravic, česar po sodobni doktrini o univerzalnosti in naravni prirojenosti teh pravic nikakor ni mogoče opravičiti? Toda kako potem odpraviti številne krivice, ki se danes in tukaj le še stopnjujejo ter poslabšujejo stanje v družbi? Kako preprečiti vedno močnejšim in bogatejšim družbenim elitam, da ne bi še naprej nevarno onesnaževale planeta, sprožale nepravičnih vojn, puščale trpeti in umirati lačne in uboge, ter se neusmiljeno bogatile na račun velike večine svetovnega prebivalstva? Pa vendar, ali ni družba vedno krivična? Ali ni revolucija le nadomestitev ene vrste krivičnosti z drugo?
Takih in podobnih vprašanj je mnogo. Zastavljamo si jih tudi v Sloveniji, kjer vidimo, vedno več družbenih krivic. Toda ljudje v resnici (še) ne razmišljamo o revoluciji. Pa ne zato, ker je še preveč živ spomin na socialistično revolucijo, ki je v številnih državah s svojim brutalnim nasiljem skupno pobila, mučila in drugače zatrla na desetine milijonov ljudi. Tudi ta revolucija je imela svoje svetle plati. Nam Slovencem je npr. na specifičen način prinesla kar nekaj novega (državnega) ozemlja, veliko socialne in drugačne varnosti ter še marsikaj drugega (tako so si npr. v prejšnjem sistemu mnogi rešili stanovanjski problem, o čemer lahko številni mladi danes le sanjajo).
Razlog za dandanašnjo odsotnost revolucionarnega mišljenja je veliko bolj prozaičen. Gre enostavno zato, da imamo v povprečju ljudje še vedno več kot dovolj materialnih dobrin ter osebne svobode. Z revolucijo bi vse to postavili na kocko. Revolucija je predvsem za tiste, ki nimajo ničesar (več) izgubiti. Toda ali to pomeni, da je sleherni premislek o revoluciji dandanes brezpredmeten? In kaj pomeni revolucija za pravo. Nekaj več o tem in sorodnih temah prihodnjič.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
